Dve leti prestavljen koncert Igorrrja je vse navdušence napolnil s pričakovanjem in se je uresničil 3. maja prejšnji teden. Kdor že vsaj bežno pozna ustvarjanje francoskega projekta, ve, da gre za edinstveno mešanico praktično vseh do danes obstoječih glasb. Seveda smo lahko poslušalci pričakovali večer, ki bo daleč od »normalnega« oziroma navadnega. In seveda je bilo treba za edinstveno glasbo, kot jo ustvarja Igorrr, tudi pripraviti primeren uvod. To breme sta prevzela slovenski synthwave dvojec Neuromancer in floridski IDM/breakcore ustvarjalec Otto von Schirach.
Kot napovedno, sta Neuromancer začela točno ob 19.30. Glasbena ponudba dvojice črpa nedvomno številne elemente glasbe osemdesetih, predvsem na kompozicijski ravni, zvočnost pa je bila po zaslugi sodobnejših elektronskih zvočil nekoliko bogatejša in temnejša. Industrialni ritmi in elektronske melodije so kmalu priklicale množico radovednih – glasbenika sta stopnjevala material od bolj umirjenih do agresivnejših pesmi, ki so postopoma vzbujale vedno več gibanja v vedno večjem občinstvu.
Če smo bili z Neuromancerji še v nekoliko navadnih vodah, smo z Ottom Von Schirachom vzeli enosmerno karto za delirij. Floridski enoosebni akt je z originalno mešanico IDM-a (krajše za intelligent dance music – vezana na kompleksnejše zvočnosti in glasbe v kontekstu elektronske plesne glasbe), trip hopa in breakcora nagovarjal množico in ji razkrival skrivnosti človeške kondicije ter trikotnikov. Večina časa je vladalo začudenje, kaj se na odru sploh dogaja, ko pa smo končno ponotranjili dejstvo, da smo potomci dinozavrov in annunakijev, smo se končno prepustili zvočnemu tretmaju v blipe in blope kodiranih vesoljskih sporočil ter kot eno ubogali ukazu »Raise your triangles«. Odrski učinkovitosti je nedvomno prispeval tudi povečan scenski učinek, ki si ga je floridski glasbenik skrbno ustvaril s kostumom, plesi in stalno komunikacijo z občinstvom.
Ob 21.40 smo končno le dočakali vrhunec večera, ki so nam ga zopet priredili Dirty Skunks. Koncertna dvorana je bila takoj polna, publika je bila večinoma iz metalskih vrst, vendar se je našlo marsikoga, ki je bolj kot očitno prihajal iz drugih zvrsti.
Igorrr so edinstven projekt, ki se predstavlja z izjemno bizarno glasbo, ki je mešanica marsikatere zvrsti. Nori izumitelj tega projekta je francoski umetnik Gautierre Serre, ki se je uveljavil s svojim sicer drugim albumom Hallelujah iz leta 2012 in zloglasno Vegetable Soup z istega albuma. Gre za razburkano, poskočno skladbo, ki je združevala vzorce piščancev s svetovnimi, ljudskimi instrumenti in black metalom. Danes je Igorrr polna zasedba, ki rekrutira Sylvaina Bouvierja na bobnih, Aphrodite Patoulidou kot operno vokalistko, JB Le Baila v vlogi growl vokalista, Martyna Clementa kot kitarista in Patricka na klavirju. Prav vsak izmed njih v živo tudi prispeva nekaj čistih vokalov, predvsem v raznih poudarkih, če lahko o teh sploh govorimo. Pesmi banda Igorrr so namreč popolna zmešnjava metala, trip hopa, breakcora, ljudske in baročne glasbe ter opere z veliko dodanimi elementi iz drugih zvrsti. Včasih so atmosfere podobne balkanski glasbi ali bolj splošno ljudski glasbi slovanskih držav, drugič je možno slišati za francoske ulice značilne harmonike, vse dokler ne padeš v operno, gledališko predstavo. Vse to je pomešano v močne metalske in elektronske udarce, ki nadvse nepričakovano zlepijo vse naštete zrsti v enoto. Igorrr je nekaj, kar je treba doživeti v živo, saj je to zagotovljena zabava. Prehodi iz ene zvrsti v drugo ter iz počasnega v hitri tempo so arogantno presenetljivi. Če kake pesmi ne poznaš pred koncertom, jih enostavno ne moreš pričakovati, saj popolnoma spremenijo atmosfero, energičnost in zraven vsega še glasbeno zvrst.
Za veselje vseh metalcev lahko projekt Igorrr dokončno uvrstimo v raznolikost metal glasbe, saj je prispevek pred kratkim pridobljenega kitarista v živo bolj kot očiten. Vsi tisti progresivni ritmi in riffi v stilu black in death metala prej enostavno niso prišli dovolj do izraza, sedaj pa so poudarki kitare znatno izrazitejši. Pohvalimo lahko sicer prav vsakega na odru, saj je treba biti dobro podkovan za ustvarjanje takšne glasbe in takega spektakla v živo. Zanimivo je tudi to, da se tisti člani, ki določene pesmi ne izvajajo, umaknejo. Posledično se pozornost koncentrira na preostale izvajalce, kar omogoča veliko lažje poenotenje s posameznimi pesmimi. Prehodi z odra in na oder pa potekajo izredno tekoče in prav nič ne motijo celotnega poteka koncerta.
Ne glede na vse na odru zagotovo najbolj izstopa vokalistka Aphrodite Patoulidou. Njena prisotnost je dominantna, saj poleg neverjetnih vokalnih sposobnosti večino časa tudi igra neke vrste kratke gledališke prizore. Ravno tako je očitno, da je njeno izstopanje namerno in premišljeno, saj je v zaodrju neprestano spreminjala videz. Kar pa se tiče vokalnih sposobnostih, jo seveda odlikuje lirični pečat, vendar je pokazala dobre sposobnosti še v marsikateri drugi vokalni tehniki.
Originalni Igorrr (Gautier Serre) ima na odru bolj kot očitno vse pod nadzorom. Zanimivo je, kako je postavljen v ozadje in od tam s svojimi konsolami kot lutkar neprestano vodi celotno dogajanje na odru. Ko ga opazuješ, lahko iz njegovih gibov razbereš, da so mu vsak preskok zvrsti, vsaka sprememba ritma, vsak prehod konteksta popolnoma logični in smiselni. To je bil verjetno tudi edini človek v dvorani Kina Šiška, z izjemo članov njegovega banda, za katerega ta trditev velja. Pri taki količini sprememb pozorno spremljanje enostavno odpade in vse, kar preostane, je to, da se prepustiš nenavadnim zamislim tega banda. Skratka, Igorrr prebijajo vse meje in so zagotovo band, ki ga je treba doživeti v živo, saj je prijeten občutek zmede, ki ga pusti njihov koncert, res nekaj edinstvenega in neprimerljivega.
