Pretekli konec tedna je bil zame rezerviran za konkretno podaljšani vikend v madžarski prestolnici, mestu dveh imen, mestu mnogih znamenitosti, Budimpešti. Čeprav se je osrednji fekalni dogodek odvijal v petek, je mene in boljšo polovico pot na dopust popeljala že dan prej. Po precej intenzivnem začetku v metal/rock bistroju Vokal na budimski strani mesta je petek prinesel sonce in čas za igranje turista. Morda na tej točki omenim sledeče – zame je bil dopust v Budimpešti res dopust v pravem pomenu besede, saj je ta pomenil tudi dopust od covida. Če mi dovolite, bi želela omeniti, da me je res presenetilo in razveselilo, da pri sosedih maske niso obvezne nikjer razen v zdravstvenih ustanovah (le tu in tam jo kdo nosi), famozni PCT pa so od nas zahtevali zgolj pred vstopom na prizorišče razprodanega koncerta, o katerem bo zdaj pa res tekla beseda.
Druga edicija t. i. Fekálfeszta se je odvijala v klubu Supersonic, ki se prav tako nahaja na budimski strani mesta. Glede na pogovore z večjimi poznavalci lokacije je ta včasih imela dva vhoda in bila malenkost drugače urejena kot zdaj. Trenutno ima klub en vhod, ki vodi direktno v predel imenovan KVLT. Supersonic je namreč razdeljen na dve prizorišči: Blue Hell in KVLT oziroma Red Hell. Vsako ima svoj oder, svoj šank in svoje zaodrje, skupne so jima le garderoba, toalete in mesto za prodajo mercha. Kot po zgledu nekaterih lokacij in večjih festivalov je tokratni mini festival potekal izmenično na obeh odrih, kar je pomenilo, da je bil premor med nastopi minimalen. Dogajanje je potekalo tako:
Eagle Has Landed (Blue Hell)
Paediatrician (Red Hell/KVLT)
Beneath The Void (Blue Hell)
Malediction (Red Hell/KVLT)
Gutalax (Blue Hell)
Vulvathrone (Red Hell/KLVT)
Prva nastopajoča zasedba, Eagle Has Landed, je začela že kar zgodaj, okoli 19. ure. Glede na to, da so se organizatorji odločili za izpust tonskih vaj oziroma se bile te neposredno pred koncertom posameznega banda v obliki line-checka, se mi na sam dogodek nekako ni mudilo. Vsekakor pa je bil zelo pozitiven občutek prihoda na prizorišče, pred katerim je velika gruča ljudi (kot sem že omenila, je bil koncert razprodan), številčno pa je to naneslo dobrih 350 glav. Domači Eagle Has Landed, ki se opisujejo kot skupina podzemeljskih budimpeških glasbenikov, ki meša težke metalske ritme z elektroniko, na ta večer ni ravno najbolje ustrezala glavnemu tematskemu okvirju večera.
Za njimi so na oder stopili Paediatrician. Goregrind »zdravniki«, ki imajo na odru oblečene zdravniške uniforme in vsi, z izjemo pevca, ki ima belo podkapo, kažejo odprte možgane. Zasedbo sem tokrat videla in slišala prvič in najbolj ključni član, ki naredi band zanimivejši, je bobnar Balázs Pöcz. Tega morda poznavalci zvrsti poznate še iz banda Clitgore. Ritem mašina, ki po bobnih udarja, kot da mu je to zadnje dejanje na svetu, se odlično sklada s kruljenjem in bolj ali manj generičnimi riffi kitar. V kolikor boste odprli njihov Facebook profil, vas tam čaka tudi posnetek treh komadov petkovega večera. Sama več kot 3 komadov nisem poslušala, ker je bilo moje grlo še presuho, bolj zanimali pa so me njihovi nasledniki.
Po osvežitvi grla in debati z znanimi obrazi je prišel čas za modri pekel z Beneath The Void. Fantje preigravajo tehnični death metal z vse bolj popularnimi dodatki simfonično vesoljskih klaviatur, vse skupaj pa zapečatijo z 2 vokaloma. Prvega, ki je občutno visoki scream, si lasti basist, globoki growl pa gorila na vokalu po imenu Cathar. Po manjšem brskanju po Metal arhivih lahko izdam tudi dejstvo, da so prav tako Budimpešti domači gospodje pred letošnjim letom vse od 2010 delovali pod imenom Kill With Hate, 2021 pa je prineslo novo ime in novo izdajo, in sicer dolgometražec …into Oblivion. Ta je zelo klasičen, skoraj generičen za omenjeno moderno zvrst death metala. Vesoljska naslovnica polna planetov in lobanj, vijolično in neonsko zeleni odtenki, generičen logotip. Po na spletu slišanem in videnem sem jih skoraj označila za nek približek velikih Rings Of Saturn. A v petek je bila na odru povsem druga slika. Tukaj je morda kriva odločitev organizatorjev, da izpustijo tonsko vajo. V dvorani sem vztrajala 3 komade, potem pa sem se prestavila v »zatišje« pri merchu. Zakaj? Vokali so bili nekako sprejemljivi, bobni precej glasni in neenakomerno ozvočeni, basa se sploh ni slišalo, izjemno pomembnih kitar (sploh tehničnih pasaž in solaž) pa sploh ne. Razočaranje na polni črti in spust v debato je pripeljalo do tega, da sem čas do naslednjih nastopajočih prebila v oziroma pred prizoriščem.
Resnično dobri nastopi so se nato začeli z brutalnimi death metalci Malediction, ki bi bili všeč vsem poslušalcem Dying Fetus, Cannibal Corpse ipd. Sicer gre ponovno za zasedbo, ki sem jo slišala prvič, a glede na preverjene informacije na medmrežju so na sceni že vse od leta 1996, izdali pa so 2 EP-ja in celovečerec, ki je izšel približno 12 let nazaj. Dvorana rdečega pekla se je ob njihovem koncertu dobro napolnila, zvok je bil več kot odličen in zasedbi se pozna dolgoletna uigranost.
Na tej točki pa je bilo po celotnem prizorišču že videti velike pakete toaletnega papirja, pokrove wc školjk, wc krtačke in vsesplošne takšne in drugačne fekalne oprave. Namreč, če imajo Madžari radi kateri band, pa so to nosilci večera Gutalax. Verjetno ni nič čudnega, da so svoj merch prodali praktično v celoti že pred začetkom koncerta. Ljudje so se v dvorani Blue Hell zbrali že vsaj 15 minut pred začetkom in zavzeli položaj za zabavo. Ansamblu primerno pa so »okrasili« tudi sebe in dvorano – toaletni papir ni bil več na rolicah, ampak vsepovsod drugje. Ob zvokih elektronike je že v tako nabito polni dvorani postalo še bolj vroče. Vsa metalska raja je začela plesati, ko so na oder stopili Maty in druščina. Fekalni disco party je bil za druščino na odru še toliko bolj poseben, ker je zaznamoval njihov prvi koncert po začetku korona krize. In bilo je absolutno noro! Gutalax bodo konec meseca izdali dolgovečerec The Shitpendables, s katerega smo slišali kar 4 komade. Predstavili so nam novega superjunaka Diarrhera, nas zabavali s klasikami, kot so Toi Toi Story, Assmeralda in Fart & Furious. Maty je z navdušenim komuniciranjem s publiko poskrbel za ples brez prestanka, v dvorani smo videli stagedive, circle pit, mosh pit in celo wall of death, ki ga je Maty brez težav izprosil. A veste, kdo je spider pig? Prašič v Simpsonovih, ki ob Homerjevi pomoči hodi po stropu? No, tako nekako pa so izgledali tudi nekateri obiskovalci fekalne norije, saj so meni nič tebi nič plezali po cevi za prezračevanje, ki se vije na stropu sredi dvorane. Norija v polnem pomenu besede. Nabito polna dvorana, wc papir vsepovsod, ples in zabava. A po nastopu Gutalax še ni bilo konec, na svoj nastop je čakal še en band.
Setlista Gutalax: Assmeralda, Toi Toi Story, Nosím místo ponožky kousek svojí předkožky, Fart Fart Away, Poopcorn, Diarrhero, Šoustání prdele za slunné neděle, Total rectal, Vaginapocalypse, Fart And Furious, Shitbusters, Dvouhlavá prasaň, Polykání semena z postaršího jelena, Strejda Donald.
Čast zadnjega banda večera so si prislužili domači porno grind prvaki Vulvathrone. Kljub pozni uri, razgretim telesom in morebitni alkoholni utrujenosti se je med prvimi tremi komadi v dvorani nabralo med 100 in 150 teles. Tokrat je bilo pod odrom občutno več moških kot pa ženskih teles, po katerih so fantje hrepeneli, a to ne pomeni, da se telesa niso slačila. Če sta prva dva komada minila v znamenju nežnega premikanja vratnih mišic, pa je Jure poskrbel za razvrat z eno samo gesto. Namreč, kot je rednim poslušalcem znano, Herman večkrat med koncertom izrazi željo po ženskem oprsju. Ker je bila peščica deklet pod odrom bolj sramežljive narave, je za razkazovanje moškega oprsja poskrbel Jure. In kaj je bil rezultat? V trenutku se je kar nekaj mladeničev pod odrom sleklo in začela se je norija. Moshpiti, skandiranje, dretje v mikrofon in celo ples na odru. Naj omenim, da so imeli Vulvathrone kot eni izmed nastopajočih tudi čast, da so »razdevičili« mlado deklico, za katero je bil petkov dogodek sploh prvi metal koncert. No, sama je večkrat rekla, da so ji Vulvathrone všeč 50/50, a tu je seveda treba razumeti jezikovno bariero in to, da so Vulvathrone pač Vulvathrone. Pokvarjeni, a tako dobri. Vsaj prva tretjina dvorane je fantom jedla iz rok in vsaj, kar se mene tiče, je bil koncert in celoten večer kar velik uspeh. Vulvathrone so predstavili svojo nekako best-of setlisto, Jure je kot vedno filozofsko komuniciral s publiko in jih napeljeval na takšne in drugačne svinjarije, a tako pač je. No, zaradi nabite dvorane je bil tokrat le en minus – Herman in Uroš nista mogla izvesti klasičnega odhoda z odra in igranja med publiko, a če pomislimo, da je razlog za to bila polna dvorana, sta skrb in razočaranje povsem odveč.
Če potegnem črto pod celotnim dogodkom, je bil ta kot pogled v normalo. Tisto staro normalo. Nabito polna dvorana, poln šank, uživanje brez ovir, druženje z ljudmi. Res je, da se je bar v roku pol ure po koncu koncerta zaprl in so praktično vsi obiskovalci odšli, a evforija se je tokrat začela že takoj ob vstopu in trajala še dolgo. No, pri meni še celotno izjemno sončno soboto v Budimpešti, dokler me ni nedeljsko popoldne ponovno pripeljalo na deževno Štajersko.
