Kaltenbach Open Air 2023, 2. dan

Kaltenbach Open Air je zdaj nekako postal meni en izmed ljubših festivalov in posledično se datum po vnebovzetju božje gospe obvezno zabeleži v koledar. Romanje v avstrijsko hribovje je postalo takšna stalnica, da brez tega enostavno ne gre. Tokrat je bil moj obisk festivala nekoliko prilagojen službenim dolžnostim, zaradi česar sem se podal na pot skupaj s sopotnikoma šele v petek. »Grown up life sucks«, bi rekel sodelavec pri našem spletnem časopisu, in ja »life sucks and then you die« moto iz srednješolskih klopi je v takšnih trenutkih še kako živ. A nič ne de, stvari so se ob prihodu na prizorišče hitro postavile na svoje mesto in antipol velikemu krščanskemu prazniku je zame predvideval takšen festivalski program:  

13.00–13.40 Doomed To Fail
14.00–14.40 Veins Of Suffering
15.00–15.40 Croword
16.00–16.40 Varulv
17.00–17.40 Kanonenfieber
18.00–18.50 Misþyrming
19.10–20.00 Warbringer
20.20–21.20 Archspire
21.40–22.40 Nargaroth
23.00–00.10 Rotting Christ
00.30–01.10 Vinsta

Kanonenfieber na Kaltenbach Open Air 2023
Kot že rečeno, so pred samim odhodom na festival imele službene obveznosti prednost pred užitkom in tako sem žal prve zasedbe pustil ob strani in se resno posvetil šele nastopu nemških Kanonenfieber. Ker zasedbe na letošnji krstni ediciji festivala Tolminator nisem uspel ujeti, je bilo prvo srečanje z njimi še toliko bolj vznemirljivo. Čeprav bi marsikdo Kanonenfieber enostavno enačil z ukrajinskimi soborci 1914, bi jaz potegnil kar veliko ločnico med skupinama. Tematiki tukaj ne gre oporekati, saj so grozote velike vojne rdeča nit obeh bandov, glasbeno in tudi v živo pa v mojih očeh oba stojita vsak na svojem bregu. A to je debata za drugo temo, dejstvo pa je, da so Kanonefieber opravičili moja pričakovanja in z agresijo in dinamiko v obliki black metala kot strojnica iz jarkov pokosili vse pred seboj. Tudi mirnejše pasaže niso zmanjšale energičnosti, ki je na odru nikakor ni manjkalo, te so agresiji kvečjemu dodale dovoljšnjo mero občutka brezupja. Čeprav je vreme tudi tokrat klasično kaltenbachovsko imelo svoje muhe in je dež malce okrnil brezhiben nastop, je publika pred odrom vztrajala do konca in opazovala bojni pohod Nemcev v vsej svoji veličini. Po drugi strani pa je dež nastopu dodal tisto mero vzdušja, ki je ob sončnem vremenu in vročini za tak žanr enostavno ni mogoče ustvariti. Osebno sem mnenja, da bandi tipa Kanonenfieber in še marsikateri drugi veljaki black metala sodijo na oder ob mraku, če ne celo kar trdi temi, a tudi to je tema za kakšen drug dan. Da pa si boste lažje predstavljali moje dojemanje nastopa Kanonenfieber ter njihove glasbe nasploh, vam toplo priporočam, da prisluhnete zadnjemu live ploščku Live at Dark Easter Metal Meeting in se novembra odpravite v Zagreb.

Misþyrming na Kaltenbach Open Air 2023
Ker je naliv še vedno trajal in se je moj festivalski dan šele komaj začel, sem izkoristil privilegij »novinarskega« udejstvovanja in suho mesto poiskal v zaodrju, kjer sem čakal na nastop Islandcev Misþyrming. V dobrih desetih letih delovanja je zasedba izdala tri dolgometražce, ki glasbeno prisegajo na brezkompromisen in umazan black metal, ki mi je ta dan še kako ustrezal. V primerjavi s Kanonenfieber, ki so poleg glasbe svojo dovršenost kazali tudi z raznimi odrskimi pripomočki in odlično kostumografijo, pa se Misþyrming poslužujejo minimalizma, ki je le nekoliko »iznakažen« s corpse paintom. Kljub temu da bandu pred odhodom na festival nisem posvečal preveč pozornosti in sem tudi to pot ubral zdaj meni že zelo ljubo taktiko »nevednosti«, so Misþyrming že ob prvih tonih zaigrali meni privlačne viže, ki s primitivnostjo in surovostjo dosežejo želen učinek in me potegnejo v svojevrstne blackmetalske sfere. Kljub nekoliko statični predstavi na odru, so Misþyrming z glasbo prodrli globoko pod kožo in z rezkim in divjim zvokom ustvarili nadvse všečno vzdušje. Če gre verjeti Metal arhivom, band nastopa kot kvartet, a tokrat se manjkajoča kitara nikakor ni poznala. Band je nastopil kot trio, kaj je botrovalo odsotnosti enega kitarista, band na odru ni izdal. Festivalski nastopi so lahko dvorezen meč, saj po eni strani s krajšim časom igranja bandu preprečijo, da postanejo dolgočasni, po drugi strani pa vrhunski nastopi minejo prehitro. Slednje se je zgodilo z Misþyrming, ki so me v petdesetih minutah dodobra zrajcali, a vrhunca nisem doživel, kar enostavno pomeni, da odhod na njihov naslednji nastop ni več vprašljiv.

Warbringer na Kaltenbach Open Air 2023
Po masakru Kanonenfieber in skoraj orgazmičnem doživetju z Misþyrming se je del ekipe odločil za krajšo sprostitev in na prizorišču sva ostala le z Ožbejem. Razlog je bil žanrski premik iz temačnejših voda black metala v hitre in dinamične ritme thrasha s pravim pridihom agresije. Na odru so se po krajšem premoru pojavili thrash manijaki Warbringer. Ker sem bil v vseh pogledih, kar se tiče Warbringer, totalni laik, je s krajšo učno uro postregel Ožbej, ki je dodal anekdoto iz svojih študentskih let, kjer je v Orto Baru pred davnimi leti razgibaval vratne mišice na dotičen band in razmišljal o pokoncertnih aktivnostih, v katere naj bi bile vpletene tudi osebe nežnejšega spola, a kako se je končalo, bo mogoče kdaj razložil Ožbej kar sam. Verjetno vas večina ve, saj niste takšni nevedneži kot jaz, da so Warbringer že skoraj stara garda thrash metala oziroma spadajo v novi val thrasha, ki naj bi se obudil na prelomu tisočletja. Če smo s Kanonenfieber doživeli skok nazaj v preteklost, se Warbringer, kot že ime pove, ukvarjajo z vsemi oblikami oziroma nesmiselnostmi vojne in kako to boljše izraziti kot z dobrim starim thrashem. Warbringer so to od samega začetka znali izpeljati do potankosti, čeprav je publika po dežni prhi rabila nekaj časa, da se je kot stari dizel ogrela na pravšnjo delovno temperaturo. Ko je motor začel mleti, je pododrska norija vestno držala tempo z dogajanjem na odru, kjer so Warbringer prinašali »vojno« pod oder, publika pa je moshala, čupala in energično sodelovala. Osebno sem se lahko do neke točke poistovetil z ostalo publiko, a kar hitro me je po mojem enoličnost komadov rahlo uspavala, kar bom pripisal zgodnji uri bujenja in službenim nesmislom, ki spijejo kri bolj kot vampir po stotih letih brez zaužite kapljice. Zato ne čudi, da mi je najbolj ostal v spominu komad Defiance of Fate, nekakšna thrash balada, ki z atipičnostjo pritegne mogoče tudi kakšnega laičnega thrasherja. Vsekakor pa so mi Warbringer pognali kri po žilah in poskrbeli za to, da se bodo še kdaj znašli na mojem seznamu predvajanja.

Archspire na Kaltenbach Open Air 2023
Za band sem slišal, ko sem prebiral reportažo četrtega dne letošnje edicije festivala MetalDays. Zakaj je ta podatek tako pomemben, da ga izpostavim kar na začetku, boste vprašali. Stvar je preprosta iz dveh popolnoma nasprotujočih si dejstev. Prvo dejstvo je to, da jaz in tehnični death metal nikoli ne bova našla skupnega jezika in bandi v stilu Dream Theater na stereoidih nikoli ne bodo poželi mojega zanimanja. Drugo dejstvo pa bo moji prvi opazki nasprotovalo, saj Archspire kljub meni nevšečnemu žanru s svojimi vragolijami poskrbijo za to, da sem tudi jaz ostal pod odrom in čakal na to in ono. Kot že rečeno, so Archspire od samega začetka na odru tekmovali, kdo bo odigral več tonov v minuti, in vso to zmešnjavo spravili v komade, ki jim je vokalist Oliver dodal tisti markanten žig, ki pa me je vseskozi spominjal na Jima Carreyja, kako v enem intervjuju opiše svojo ljubezen do thrash metala. Da ne bo pomote, možakarji vedo kaj počnejo, in kljub plažnemu videzu v havajskih kratkih hlačah in nasmeških na obrazu procesirajo med občinstvo neverjeten death metal, ki vsakemu ljubitelju tega žanra postavi po konci vsako kocino na riti. In ko smo že pri tem predelu telesa, se bom obregnil še ob meni zanimivejši del koncerta, to so bili nagovori Oliverja, ki je tako ali drugače predelal vsakega člana v bandu posebej in s kakšno anekdoto poskrbel za smeh ali začudenje med publiko. Analna usmerjenost je bila tokrat močno navzoča in poleg že znanih nagovorov, saj naj bi se ti na vsakem nastopu ponavljali (beri: reportaži z MetalDays), jih je tokrat skupil kitarist Tobi, ki se bo moral v prihodnje posvetiti tudi temu delu ženinega telesa. Manjkala ni niti igra twister in tako moram priznati, da je nastop minil kot za šalo oziroma s šalo, to je pa tudi edino, kar mi bo ostalo v spominu. Verjetno do naslednjič, ko mi bodo Archspire spet prekrižali pot.

Nargaroth na Kaltenbach Open Air 2023
Black Metal ist Krieg! Stavek, ki sem ga prvič slišal pred 22. leti in se podal v raziskovanje misterioznosti, ki se skriva za imenom Nargaroth. V obdobju, ko sem iz norveških korenin začel segati čez rob poznanega in odkrivati lepote black metala, se je kar hitro pojavil Kanwulf s svojim Nargaroth. Herbstleyd in Rasluka Part II sta bila ploščka, ki sem jih prežvekoval kot krava in požiral vsak ton ter vsak zvok, ki se je širil iz ozvočenja. Žal pa sem skozi čas nekako izgubil stik z Nargaroth in ko se je ime banda pojavilo na plakatih za festival Kaltenbach Open Air 2019, se je zanimanje ponovno obudilo. In tudi hitro zamrlo, saj je Ash, kot se gonilna sila Nargaroth Rene Wagner s psevdonimom imenuje zdaj, takratni nastop odpovedal in pustil črno piko pri marsikaterem obiskovalcu, vključno z mano. Tako je zdaj, štiri leta po fiasku, napočil čas za popravni izpit in vznemirjenje je bilo pričakovano. Ko je iz ozvočenja zadonel intro, so bili vse čustvene brbončice usmerjeni na oder, da se končno srečam z glasbeno ljubeznijo polpretekle zgodovine. Hlad in umazana surovost prvinskega black metala je zaobjela vso občinstvo in tudi daljše tehnične težave, kjer kar nekaj časa ni bilo slišanega vokala, mojega navdušenja niso mogle izničit. Čeprav so Nargaroth nastop prilagodili tako, da so odigrali klasike in hitrejše komade, in čeprav bi si želel tudi še kakšen epski stih, je bil nastop v mojih očeh več kot odličen, saj tudi okolica prizorišča naredi svoje. K temu je veliko pripomogla tudi odrska prezenca Asha, ki z arogantnim pristopom in nagovori v stilu »Hallo ihr ostdeutschen Vollpfosten!« da poslušalcu tisti black metal občutek, ki ga je izražal žanr v svojih začetkih. Seveda sem na koncu le prišel na svoj epski račun s skoraj petnajstminutno mojstrovino Seven Tears Are Flowing to the River, po kateri se je Rene oziroma Kanwulf ali pravilno Ash samo priklonil, še pred zaključkom komada zapustil oder in končal kljub že prej omenjenim težavam spoštovanja vreden nastop.

Rotting Christ na Kaltenbach Open Air 2023
Po tako intenzivnem nastopu, ki je človeku dobesedno izžel vso energijo, je bilo čakanje na zadnjega headlinerja večera vse prej kot mala malica. Mislim, da na tej točki Grkov Rotting Christ ne rabim posebej predstavljati. Sam sem jih videl že kar nekajkrat, po poldnevnem pohajkovanju po prizorišču, če upoštevam tudi to, da je bila budilka nastavljena za 4.45 in sem že oddelal svoje, pa me njihov nastop oziroma že čakanje nanj nikakor ni motiviralo. Težka glava in utrujene noge k temu niso prispevale ravno pozitivnega navdušenja, a vendar sem nekako poskušal glavo naravnati na tisti prav Rotting feeling. Na srečo so Grki relativno zgodaj zaigrali svoj hit Societas Satanas, ki v bistvu sploh ni njihov, a mi je vlil dovolj energije, da sem lažje začel slediti dogajanju na odru in zaužil še eno dozo black metala. Rotting Christ so z zadnjim albumom The Heretics iz leta 2019, katerega komadi so tudi tokrat zavzeli kar doberšen del setliste, ubrali meni mogoče malo manj všečno smer, so pa starejši komadi vseeno poskrbeli za tisti pravi občutek, ki sem ga po tako dolgem dnevu hudičevo potreboval. Rotting Christ so dobro naoljen stroj, kjer ritem narekujeta brata Tolis in privržencem že od leta 1987 ponujata svojstven pristop do agresivne glasbe. In točno tako se je odvil tudi tokratni nastop, ki sicer ni po ničemer izstopal, je pa dosegel svoj namen. Non Serviam!

Kljub temu da se festival še ni zaključil, saj so se na nastop pripravljali še »domači« Vinsta, je moja pot vodila samo še pod tuš in v posteljo, kjer sem kot dedek Bedenko miže premišljeval in v glavi že sestavljal misli, ki ste jim sledili zgoraj.