Svit me je prebudil okoli šeste ure zjutraj. Hrbet me ni niti malo bolel, vsaj to. Naredil sem kratek sprehod do diksijev, čemur bi new age guruji rekli »jutranja joga s pozdravom soncu in celostno čuječnostjo«. Moj namen pred začetkom glasbenega programa je bil namreč pohod do smučarske koče Friedrichshütte na vrhu hriba (1310 metrov n. v.), saj je festival na lokaciji znanega smučarskega središča. Nikoli, tudi v najstniških letih, se mi ni ljubilo dopoldan životariti v kampu, tudi če sem bil koma zmačkan. Ženin jutranji nasmešek mi je dal zeleno luč, da je relativno dobro naspana in jo lahko ženem v drn in strn navkreber. A brez krepkega kekčevega zajtrka pač ne gre! Prva postaja je bila gostilna v vasici pod festivalom, kjer so stregli jajca na dva in nič več načinov (s slanino ali brez). Kaltenbach je, mimogrede, ime festivala in ne ime vasice, kjer festival poteka. Po velikosti dosega Spital am Semmering morda tretjino Tolmina in temu primerna je bila tudi gostinska ponudba. Še urnik drugega dne:

12.00–12.40 Reek of Death
13.00–13.40 Blightbringer
14.00–14.40 Athiria
15.00–15.40 Elysium
16.00–16.50 Rectal Smegma
17.10–18.00 Hellripper
18.20–19.10 Saor
19.30–20.20 Heathen
20.40–21.40 Obscura
22.00–23.00 Borknagar
23.20–00.30 Napalm Death
00.50–01.30 Lichtblick

Athiria na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Športno udejstvovanje je trajalo do nastopa Athiria in privedlo do dosti zmede, saj sem glede na prvotni razpored pričakoval Sodomized Kadaver. A menjati death metal za death metal je poštena kupčija, pravim. Všeč mi je bil pevkin barvni okus, saj je ena redkih poleg mene, ki prisegamo na rdečo barvo majic. Basista pa, se mi zdi, sem celo videl na zajtrku, ko je ob deveti uri zjutraj, ki zame definira alkoholizem, veselo srkal pšenično pivo ob svojih jajcih s slanino. Death metal z dosti melodike mi je prijal kot uvod v dnevni metalski program. Ljudi je bilo bore malo, a po drugi strani so v prvi vrsti metali čupe lojalni fani (ali prijatelji) banda.

Elysium na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Med čakanjem na band sem spoznal tipa v beli srajci z motivi banane in se zaklepetal o tem in onem. Predstavil me je svoji druščini, ki je govorila neko brutalno avstrijsko narečje, da sem komaj sledil pogovoru. Z zanimanjem so me povprašali o moji novinarski znački in tako sem predstavil Paranoid in slovensko festivalsko sceno, predvsem aktualno dogajanje okoli Tolmina. Šele ko smo morali dobesedno kričati, da smo se lahko sporazumevali, smo doumeli, da se na odru že dogaja. Ker obstaja na svetu vsaj petnajst bandov z istim imenom, naj opomnim, da je ta dan šlo za češke death metalce, ki koketirajo z deathcorom. Na misel so mi padli glasbeno primerljivi Mastic Scum. Poseben vtis je name naredil pevec, ki je kljub kruljenju imel na obrazu tisti iskren deški nasmešek in izgledal tako zadovoljen ter hvaležen vsem nam, da smo bandu naklonili svoj čas. Skakal je po monitorjih in proti koncu seta tudi pred odrom med podaniki, ki so maloštevilno, a srčno moshali. Odločil sem se, da mu, če ga srečam v backstagu, častim pivo.

Rectal Smegma na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Prvi grind dneva zame. Nizozemci so bralcem zagotovo dobro poznani, zato ni potrebna posebna predstavitev. Fluorescentno zelene barve na kitari ter kopalnih hlačaj pevca so bile zaščitni znak nastopa. Nekako me je grind poneumil, da sem kot zombi vibriral z blastbeati in se nisem preveč ukvarjal z okolico in dogajanjem. Zavidanja vredno je bilo športno izklesano telo pevca, ki se je tega (ali pa svojih tatujev) očitno zavedal in se (jih) ponosno kazal zgoraj brez. Nekje na tej točki se je prizorišče začelo polniti, a bilo je še prezgodaj za vragolije na plesišču. Alkoholna policija tudi še ni imela veliko dela s prekomernimi alkoholiziranci. Nasmejal me je bandov plakat, na katerem je bila naslikana ne preveč lepa in zdrava ženska, ki je bila bizarno podobna moji zoprni sodelavki. Jamčim, da so Rectal Smegma igrali vsaj naslednje komade: Slayer But Gayer, Two Girls One Cupcake, To Serve and Protect, Creme Bukakke in Shit Squirting Sandy. To vem zato, ker so jih (verjetno zaradi zabavnih imen) napovedali. In mislim, da bo kar držalo, saj se vsi ti komadi nahajajo na objavljenih setlistah na spletu.

Hellripper na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Spet sem padel v debato z banana modelom, ki je ponosno trdil, da so Hellripper eden njegovih najljubših bandov. Opisoval mi je zgodbo o bandu: da gre za one man band projekt iz Škotske, da kombinira speed metal z black metalom, da ga je v živo videl že n-krat ter da MORAM poslušati album The Affair of the Poisons (2020). Ker je bil preveč strasten pri razlaganju, sem našel izgovor, da moram na WC, da sem se ga otresel in se na lastna ušesa prepričal, koliko teže imajo bananine besede. Drži, šlo je za neke vrste speed black 'n' roll in tudi komad The Affair of the Poisons ni bil slab. Moshpit je potrdil, da so bananine besede čista resnica.

Saor na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Melodični keltski black metal s poudarkom na flavtah. Ne vem zakaj, a tokraten dvajsetminutni premor se je tako vlekel, da je bila groza. In ne morem reči, da je bilo čakanje vredno, saj je band začel z nekim epskim introm, ki kar ni in ni postregel blast beatov in kričanja. Ampak, ko je napočil čas, je bilo kozmično ravnovesje ponovno vzpostavljeno. Občuten odmik od Hellripper, kjer ni bilo kaplje melodike in mistike. In, no, tudi žensk na odru. Flavtistka je s kar petimi flavtami in/ali piščalmi (če sem prav videl) dajala tisti X faktor, ki daje skupini lastno identiteto. Všeč mi je bilo, da je flavta skrbela za »drone« podlago v ozadju in ni rinila v ospredje, kot na primer pri Jethro Tull. To je zagotavljalo epskost in mističnost glasbe in ni (po)kvarilo agresivnega black metala ter ga metamorfiziralo v nek veseljaški folk metal derivat. Tudi čisti akustični instrumentalni odseki v setu skupaj z ženskimi back vokali so bili zanimiva popestritev surovega black metala.

Heathen na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
»To je pa en thrash band, ki mu za razliko od Velikih Štirih in druščine ni uspelo«, sem Heathen predstavil ženi, ki je prvič slišala za ime. Sam sem spoznaval njihov zvok v svojem gimnazijskem underground thrash obdobju, a se mi niso dovolj prikupili, da bi jih spremljal skozi celotno življenjsko pot. Kaj pa vem, zakaj ne, verjetno stvar okusa? Ker sem poznal le prva dva albuma Breaking the Silence (1987) in Victims of Deception (1991), sem računal na old school set iz devetdesetih. In glede na publiko sodeč, oni tudi. Dobili smo slabo polovičko, preostali set je bil posvečen aktualnemu Empire of the Blind (2020). Saj je razumljivo, kajne? Kateri band bi rekel, da njegov aktualni album ni najboljši in ga ne mara? Pod črto, dober old school thrash set, primerljiv s tistim od Havok en dan prej.

Obscura na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Z Obscuro sem dostikrat lomil kruh za isto mizo. Od zlomljenih očal med spodrsljajem v luži piva na nerodnem stopniščastem parterju v Kinu Šiška pa vse do intervjuja z njimi v sklopu turneje Death to All. Zatem sem za njimi izgubil sled, sam ne vem, zakaj. Ironično sta »poleg mene« Obscuro zapustila oba člana, s katerima sem opravljal intervju – kitarist Christian in bobnar Hannes. In to je bilo prvo, kar sem uzrl danes na odru. Znan mi je bil le še edini ustanovni član Steffen Kummerer. Vsi so bili oblečeni v tradicionalne črne pulije in začeli prog death metal orgijo. Ko sem jih po tolikem času ponovno gledal v živo, sem se spomnil, kakšni virtuozi so, in na besede Steffena med intervjujem, da igra vsak nastop povsem trezen, saj tako zahtevne glasbe ne bi zmogel pod vplivom drog ali alkohola. Vplivi Death in Gorguts so bili nedvomni, temna noč v idiličnem gozdnem ambientu pa je potencirala kozmično navdihnjene pesmi. Setlista je bila razbita med vse albume, osebno sem se najbolj veselil tistih iz »mojega« obdobja, in sicer The Anticosmic Overload, Septuagint in Incarnated.

Napalm Death na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Borknagar ali Napalm Death? Telo mi je velevalo, da zavoljo lakote in utrujenosti zmorem le en band. Dilemo je rešila žena, ki si je želela Napalm Death. Happy wife, happy life. Plus, Napalm Death so kao prvi headlinerji festivala, zato naj bi bila izbira očitna. Ne vem, zakaj so nosilci večera tako pozno na vrsti … Kaj ni nepisano pravilo, da igrajo ti bandi praviloma med 21. in 23. uro? Kakor koli, čakanje se je izplačalo. Napalm Death sem nazadnje gledal lani na prvi in edini velenjski izvedbi MetalDays. Iskreno, razen tega, da so se gospodje v enem letu vidno postarali/so izgledali (še) bolj zanemarjeni kot lani, in tega, da se je Barney trudil v polomljeni nemščini nagovarjati folk, je bil set praktično identičen lanskemu. Tokrat so izpustili priredbo Don’t Need It od Bad Brains ter dodali kakšen nekajsekundni komad tipa You Suffer. Barneyju vsa pohvala, da je cel večer migal kot mladenič. Kar se politike tiče pa tudi klasika: »refugees welcome … jebeš religijo, jebeš homofobe, transfobe, misoginiste … vzemite smeti iz festivala s sabo v dolino … nikoli več nacizma …« A največjo težo je zame imela zaključna misel, naj pazimo in bodimo dobri do vseh ljudi.

Lichtblick nisem bil v fizičnem stanju zdržati, pa če se bi mi šlo za golo kožo. Lahko noč, umiti zobki!