Res je, da so Kataklysm že skorajda konstanta slovenskih odrov, ampak vseeno jih je dobro videti v živo. Tokrat prvič v dvorani Mediapark v Ljubljani, kjer so prišli v sklopu turneje Road To Devastation, ki jih bo popeljala skoraj po vsem svetu. Ploščo In The Arms Of Devastation so predstavili že na Metalcampu, ampak vseeno je bilo pričakovanje na vrhuncu – in skupina ni razočarala. Vendar, gremo po vrsti.
Večina ljudi je prišla zaradi kanadske skupine Quo Vadis. Ti so prisotni na sceni že kar nekaj let – prva plata Forever … je izšla že davnega leta 1996, vendar je pravi »rastur« naredila Day Into Night (2000), nato pa še plošči Passage In Time ter Defiant Imagination, ki so Kanadčane postavile ob bok vsem znamenitim progressive death metal bandom. In skupina je imela kaj za pokazati, mnogi so jo tudi označili kot vrhunec večera, čeprav je bila prva na vrsti. Res pa je, da je igrala prekratko. Čeprav zvok ni bil najboljši (zanimivo, da band na svoji strani daje informacijo, da so v Ljubljani in dan prej v Zagrebu imeli najboljši zvok na turneji), so Kanadčani naredili precejšen šov. Vokalist Stefane je s svojim mixom kruljenja in kričanja ter longsleevom od Bolt Thrower pokazal, kaj se pravi biti death metal vokalist. Očitno Kanadčani res nimajo normalnih bandov in tudi Stephane ne zaostaja v odrski dinamiki in karizmi. Ampak prava paša za ušesa in um sta bila kitarista Marc-Andre in Bart, ki sta se sprehajala po strunah kot sit možakar po dobrem nedeljskem kosilu. Ne samo, da obvladata vragolije, za katere izrazov sploh ne najdem, ampak sta tudi non-stop v gibanju. In to ni poziranje – gre pač za občutek, ko veš, da si folk potegnil čisto noter in jim vračaš nazaj več kot 100%. Basist Dominic, ki je samo live-basist in žal ni DiGiorgio (ki je sodeloval na zadnji plati) je tudi pravi as v igranju, tiste bass linije in izvedba pa so samo kapo dol. Malce več pozornosti je od mene prejel bobnar Yanic, ki se zlahka postavi gigantom iz Cryptopsy, Despised Icon in Gorguts. Norec! Ker ne poznam najbolje komadov, vam ne morem podati set-liste, vem samo, da je bilo »šuuuus« kot se spodobi in veliko ljudi je ostalo z nasmehom na obrazu in prazno denarnico, ko so si kupili kak njihov CD ali pa trojni DVD, ki se ga v Sloveniji dobi izredno težko. Definitivno band, ki si zasluži veliko več pozornosti in boljšo pozicijo na vrstnem redu nastopajočih.
Fear My Thoughts iz Nemčije so s svojo verzijo melodic death metala odgnali strahove mnogih, da se bo na odru prikazal metalcore band. Če je to metalcore, se bom polil s čokoladnim sirupom in se bom poslušajoč diskografijo od Spineshank usedel na bližnje mravljišče. Tipi pičijo precej dober mix med melodiko, death metalom, tisti kričeči vokal pevca Matthiasa je tako paral dušo, da je kar bolelo. A žal je malce preveč enoličen, čeprav mu poleg nonstop premikanja dam plus, ker vidim, da je nanj velik vpliv imel Cronosov jezik. Šuuuus. Kitarista Markus in Patrick sta se tudi predala »zlim« melodijam, basist Bartosz je pač utelešal izraz »misterij basista«, medtem ko je bobnar Norman dvigoval upe s čaščenjem klasičnih up-tempo death metal ritmov. Ampak, roko na srce, zmogli bi tudi brez njih. Pač eden tistih 3-besede-skupaj bandov, ki se palijo na Švedsko ipd. Predstavili so plato Vulcanus in da vse ne bi bilo pretirano črno, par metalcev jih je v duši vseeno zamenjalo za necro band, hardcoreovci pa so tudi prišli na svoje. Mosh pit je že bil tam, kar je seveda pohvalno.
Moji favoriti so bili Nemci Neaera, ki so ime dobili po mitološki prostitutki in tako dali plus argumentu, da so metal; saj bi Manowar blagoslovili izbor imena, ker pač Sons Of Odin častijo prijateljice noči iz časov Konana. Band se lahko tudi pohvali z najbolj smešno čupico vseh časov, katere lastnik je vokalist Benjamin. Če sem, kdaj kaj takega že prej videl, naj me koklja brcne, hehe. Ampak ko je tip spustil iz sebe tiste nečloveške krike in super kruljačino, sem pozabil na smeh in pičil direkt v prvo vrsto, ampak ne v mosh pit, ki je z Neaero dobil armagedonske razsežnosti. V življenju si nisem mislil, da bodo slovenski metalci, metalcorovci in hardkorovci naredili rastur na band, ki bi ga mnogi označili za heretičnega. Pa »wall of death« - sploh si nisem mislil, da to metalci znajo, haha! No, pa sem se le uštel in se posipam s pepelom. Neaera so bili totalni kaos. Benjamin je bil vsepovsod in njegova besedila so odmevala kot krik groze. Kitarista Stefan in Tobias sta s svojimi ESP-jevkami proizvajala zakon zvoke in ni bilo šans, da bi stal na miru. Riffi pesmi kot so Plagueheritage, Let The Tempest Come, Where Submission Reigns, Mechanism Of Standstill (to mi deli!) itd. so se me tako polastili, da sem postal kot bombni napad – in nisem bil edini. Bobnar Sebastian je razbijal set kot samo prava žival zmore, medtem ko je izredno visok basist Benjamin (evo ti zmede v bandu, ko se kličejo po imenu!) bolj mirno, a vseeno odločno, širil blasfemijo. Edino, kar jim štejem v minus je preveč zbasiran sound. Meni ni včasih bilo skoraj nič jasno. Ampak vseeno – šuuuus.
Love 'em or hate 'em, the Northern Hyperblasters are here … again. Medtem ko imam pun kurac Ektomorf, lahko Kataklysm gledam non-stop. Mislim, to ti je energija in pol. You want chaos – I'll give you war! pravi pevec Maurizio, ki ga je vsako leto več. Ta tip ni normalen. Čeprav so mu poze že standardne in je tako postal tudi on kot Bruce Dickinson, je Maurizio še eden najboljših death metal frontmanov. Kaj dela z glasom, kaj dela s stasom – hahah – fantastično. Napovedovanje komadov, kruljenje/kričanje, spodbujanje mosh-pita – this guy does it all. Kitarist JF je imel dober zvok in še boljšo tehnično izvedbo, ampak žal jim v živo res manjka še ena kitara. Ampak vseeno, ta tip ne zaostaja daleč za Maurizijem. Basist Stephane je še vedno zanimiv s svojim nenavadnim stilom igranja, ampak tokrat mu je zvok pač zagodel in je bil bolj kot ne kulisa – ampak vseeno, ni bil tam zastonj. Mater, kak je to bas. Bobnar Max je tudi »trademark« Kataklysmov, ampak mu tokrat večer ni bil naklonjen. Zvok je imel dober, kar je bilo toliko hujše, ker je Max nekajkrat kar krepko zafušal (kar kot mojster za fušanje odlično prepoznam). Vseeno so komadi Let Them Burn, Crippled And Broken, To Reign Again, Ambassador Of Pain, Manipulator Of Souls, Shadows And Dust, Bound In Chains, Illuminati, As I Slither, Shadows And Dust, Road To Devastation in celo 1999:6661 bili zakon!!! Še tri dni me je bolel vrat, kar je samo plus za tak dober band. Kdor si ni kupil njihovega DVD-ja, je ali brez keša ali pa brez okusa, haha.
Lahko rečem samo eno: šuuuuuus.
