Metal Erection XIV: Deprivacija / Smrt / Vulvathrone

Je kar zanimivo, kako se lahko stvari v zelo kratkem času obrnejo na boljše in se v koncertni vsakdanjik vrne neko »normalno« in vsem nam dobro poznano stanje. Letošnje leto se je že januarja začelo zelo obetavno in temu trendu je sledil tudi februar, saj je že prvi konec tedna najkrajšega meseca v letu bil izjemno koncertno obarvan. Sam sem se tokrat po spletu okoliščin odpravil v meni najbližjo destinacijo, in sicer v Maribor na 14. edicijo koncertnih večerov z razvpitim imenom Metal Erection. Pred začetkom dogodka je do mene priromala novica, da so svoj nastop zaradi bolezni odpovedali Ayd, vskočili pa naj bi Prekmurci Vulvathrone. Časovnica je tako bila takšna:

21.00 Vulvathrone
21.55 Smrt
23.00 Deprivacija

Že ob prihodu je pogled pred dvorano mariborskega kluba MC Pekarna bil spoštovanja vreden, saj se je že zelo zgodaj nabralo kar nekaj črnih duš, ki so bile željne metalskega razvrata. Očitno se tudi trend obiskovanja manjših koncertov obrača na bolje, kar lahko samo pozdravljam in upam, da se začetna vnema številčnosti obiskovalcev do konca leta ne poleže. A vrnimo se k samemu dogajanju. Po krajšem sprehodu do mize z merchem in klepetu s kolegom je iz dvorane zadonel zvok sirene in razvrat z Vulvathrone se je začel.

Kdor pozna Vulvathrone, zdaj že natančno ve, kaj od njih pričakovati. Seveda pa stari mački perverzije in razvrata vedno znova s kakšno malenkostjo presenetijo tudi še tako dobrega poznavalca njihovih nastopov. Kitarist Sašo je koncert ponovno začel med publiko in ob igranju uvodnih riffov na kratko pokramljal z nekaj obiskovalci ter jih tako z recimo temu bolj intimnim pristopom pripravil na porno grind eksplozijo; nič več in nič manj. Vulvathrone s svojo pojavo in kontradiktornostjo med agresivnim in ekstremnim glasbenim nabojem ter humoristično interakcijo med sabo na odru oziroma s publiko pod njim v mojih očeh prikažejo edinstveni pristop, ki združi dva povsem si tuja svetova in poskrbi, da tudi po toliko doživetih nastopih njihov koncert nikoli ni dolgočasen. To tezo lahko brez zadržkov podkrepim z dejstvom, da se je že pri njihovem nastopu dvorana kar lepo zapolnila, kar je po navadi za prvi band večera bolj izjema kot pravilo. Žal je bila ta množica vseeno za moj okus nekoliko prestatična, ko iz ozvočenja grmijo hiti Toilet Slut in Cum-Socket enostavno ne moraš ostati ravnodušen. Sam sem tokrat najbolj užival v komadih z zadnje plošče Whoreification, ki so za moj okus malenkost bolj deathmetalsko naravnani, a kljub temu dosežejo svoj pornografski namen. Kot že rečeno, Vulvathrone so Vulvathrone in to so nam tudi tokrat dokazali. Dejstvo, da je že skrajni čas za novo ploščo, pa se od moje zadnje reportaže ni spremenilo. Vulvathrone, mi čakamo!

Sledil je krajši premor, ki ga je kljub nižjim temperaturam večina izkoristila za odhod pred dvorano, v notranjosti pa so že sledile prirave na drugi band večera, in sicer »death« metalce Smrt. Kot že ob samem začetku dogajanja je tudi tokrat iz dvorane zadonela sirena in Smrt so s krajšim uvodom naznanili svojo uverturo v tokratni sobotni večer. Smrt že lep čas več niso neznanka in njihova mešanica različnih vej modernejšega metala z rdečo nitjo v klasičnem death metalu, kjer lahko brez težav najdemo vzporednice z velikani žanra Death, enostavno govori zase. Po zadnjem srečanju se je zasedba nekoliko kadrovsko spremenila, kar pa na sam nastop nikakor ni imelo negativnega vpliva. Žal sirena pred nastopom Smrti ni imela najboljšega učinka, saj je kar nekaj obiskovalcev še ostalo zunaj, ki so kasneje le počasi prihajali v dvorano. A to fante na odru nikakor ni zmotilo, svoje delo so opravili več kot odlično in nam tako v živo predstavili konkreten del zadnjega ploščka Oppression from All Suffering, komadi s prvih dveh EP-jev pa tudi niso manjkali. Čeprav fantje zase pravijo, da preigravajo spiritualni death metal, česar na tej točki niti ne želim zanikati, kajti v svojih komadih s prepletanjem agresije in mirnejših melanholičnih delov dosežejo ravno to, po drugi strani ne moram mimo izjemnega pridiha progresivnosti, ki se vedno znova prikrade v njihovo glasbo. In ravno to jih naredi še bolj zanimive in privlačnejše za večji krog poslušalcev. Kot že večkrat prej je tudi tokrat name največji vtis naredil komad Sweet Nostalgia, ki je prava deathmetalska balada, ob kateri začutiš bolečino v glasbi in vokalu. Za posebno vzdušje so tokrat poskrbeli vžigalniki in lučke mobilnikov, ki so spominjale na sceno s kakšega drugega koncerta oziroma druge zvrsti, a so tudi na metal koncertu dosegli svoj namen. Fantje so s tem koncertom ponovno dokazali, da so več kot dorasli sceni, in nam na koncu postregli še z enim bonbončkom v obliki venčka dveh komadov s prvega EP-ja, in sicer z mešanico komadov Sorrow the Parasite of Sound in End Of Story. Kot sem bi kasneje podučen, slednjega že kar nekaj časa niso igrali v živo, tako da sta ta dva komada v pravem pomenu besede predstavljala vrhunec nastopa.

Pred zadnjim bandom večera se je ponovila vaja in sam sem odkrito že kar nestrpno čakal na zvok sirene, kajti Deprivacija iz Litve so zame bili edina neznanka večera. Firbec je tako že krepko načel moje počutje. Deprivacija so zadnji teden dodobra prečesali slovenske odre in so šestdnevno turnejo po Sloveniji s svojim četrtim nastopom zaključili v Mariboru. Kot že rečeno, gre za litvansko zasedbo, ki po opisu preigrava sludge s primesmi black in doom metala. V Slovenijo so pripotovali, ker so nedavno pri domači založbi On Parole Records izdali album Nematoma Ranka. Žal pa na samem začetku večina ni delila mojega vznemirjenja. Ob dokaj prazni dvorani so fantje svoj nastop otvorili s počasnim in zasanjanim sludgem, ki se je vztrajno stopnjeval v agresivnejši in brutalnejši metal. Maloštevilna publika se je prepustila začetnemu zasanjanemu toku in bila šokirana, ko je po prvem komadu vokalist Faustas skočil z odra med publiko in tako z divjim kričanjem ter skakanjem na začetku požel veliko začudenih pogledov. A kmalu so pogumnejši med publiko z njim začeli čupirati in vračati energijo, ki jo je prenesel z odra neposredno med publiko in to ohranil do konca nastop. Tako kot energija Faustasa pod odrom se je tudi glasbena energija eksponentno stopnjevala in le z vmesnimi psihadeličnimi prijemi, ki so spominjali na belgijske stanovske kolege Amenra, so Deprivacija razbili netipično monotonost v glasbi, kar bi najlažje pripisal dolžini komadom. Osebno sem mogoče pričakoval malenkost več blackmetalskega pridiha, ki ga tokrat nisem zasledil, in me je posledično nastop Deprivacije tudi ohladil, kar pa bi lahko pripisal tudi utrujenosti. Nasprotno pa je publika proti koncu nastopa vedno bolj zaživela, kljub manjšemu številu izkazala zanimanje za zvoke Litvancev in jim energijo tako tudi vračala. Po odigranih petih skladbah so fantje uro dolg set zaključili kljub prošnji publike za še. A vzrok za zaključek nastopa je tičal drugje, bobnar je imel težave z ramenom. Nam je pa za zaključek basist postregel s krajšim bas solom, kar je na nek način tokrat predstavljalo tudi svojevrstno zanimivost, saj so bili Deprivacija edini band večera z bas kitaro. Vse se torej enkrat zgodi prvič.

Štirinajsta edicija Metal Erekcije se je tako v mojih očeh zaključila z zelo pozitivno oceno, tako v smislu nastopajočih, ki so se v vseh pogledih izkazali kot dobra izbira in svoje delo opravili z odliko, kot tudi za mariborske razmere kar dobrim obiskom. Naj se ta trend nadaljuje in stopnjuje, saj se je koncertna sezona 2023 komaj začela. In prav je tako. Se vidimo na naslednjem koncertu!