Nashville Pussy / Bob Wayne

Že vrabci na strehah čivkajo, da je letošnja jesen s koncerti tako bogata kot že dolgo nobena, predvsem pa to velja za ljubitelje »lažje« strani metal glasbe, saj je naš »jedilnik« res bogato zastavljen in vsakdo najde kaj zase, nekateri pa si naložijo prav vse. Prejšnji četrtek se je torej kar spodobna množica odločila za ogled Nashville Pussy v Orto Baru.
Otvoritev koncerta je pripadla pravemu »rednecku« po imenu Bob Wayne, ki je s svojim bandom to pot uradni prednastopajoči ameriških rockerjev. Ob pričetku koncerta je bila dvorana precej prazna, kar pa se je tekom zares dobrega in zabavnega koncerta Američanov zares spremenilo. Bob namreč igra satanic country … ja. Da orišem sliko: okrogel tip z usnjenim brezrokavnikom, s pentagram našitkom in akustično kitaro je vokalist, na bobnih model, ki bi po letih sodeč lahko igral v originalnem spremljevalnem bandu Franka Sinatre (pol komadov igra z dvojnim pedalom!), »stoned Jesus« na telecaster kitari, ki distorzije še ni doživela, in močnejši tip na kontrabasu, s pravo »trucker« čepico. Vsa besedila teh odpadnikov temeljijo na ljubezni do vseh vrst drog, rodne Alabame in njej bratskih držav, mržnje ljubezni in njej posvečenih pesmi in predvsem sovraštva do vseh stvari, ki jih napaja dizelsko gorivo. »That's right, boY!« Bob Wayne poleg tega pozna samo dve hitrosti: hitro in še hitreje, kar rezultira v desetih odigranih komadih v zgolj dobre pol ure, vendar je efekt odlične zabave definitivno tu, kar se je pokazalo ob koncu, ko je moral na svoje lastno presenečenje fant še enkrat zlesti na oder in v bisu odigrati še en komad. Bob Wayne, sedi, pet!
Nashville Pussy bralcu verjetno ni treba posebej predstavljati. Redneckovska verzija Motörhead že od leta 1996 ropota po svetu ter promovira seks, droge in rock 'n' roll in se pri tem ne ustavlja niti za trenutek. Tokrat so koncert otvorili s tipično I'm So High (ki je dobro opisala stanje frontmana Blaina Cartwrighta) in kot njihovi predhodniki do konca koncerta niso več prestavili v nižjo prestavo. Glasba skupine Nashville Pussy je v osnovi bazičen rock 'n' roll, vendar pospešen do skrajnih mej in zabeljen z besedili o »lepotah« »redneck rebel« načina življenja. Hiti, kot sta Going Down Swinging in High As Hell, so deževali na razgreto občinstvo, ob tokrat precej statičnem Blainu pa sta svoje zares dodali njegova žena Ruyter z zares divjim soliranjem in basistka Bonnie Buitrago, zamenjava Karen Cuda na turneji, ki je kot za šalo trgala strune na svojem inštrumentu. Temperatura v Ortu je skokovito naraščala in do živega prišla celo Blainu, ki si je snel kapo in pokazal svoj prelep »skullet« ter se nato ohladil kar s pivom. Po dobri uri žura so Nashville Pussy prvič hoteli oditi z odra, pa ni šlo. Tako smo v dodatku dobili še eno dozo adrenalina v obliki sprevržene priredbe Nutbush City Limits (original Tina Turner) in zadnjega šusa Go Motherfucker Go, nato pa so se fantje in dekleta zares poslovili, narod pa se je preselil v Kadilnico Of Death, kjer se je žur nadaljeval do zgodnjih jutranjih ur.
Kul koncert, veliko ljudi, mrzlo pivo in rokenrol so konec koncev izpolnjeni pogoji za dober žur in tega smo zahvaljujoč našima najljubšima dihurjema tokrat zares dobili. »Hell yeah, motherfucker!«