Nebula / Savanah / Opium Masala

Za razliko od sredinega death metala z Nile & co. se je vikend začel z drugo obliko »težkosti«: hitrost in agresijo so zamenjali počasni, okameneli in nizko uglašeni ritmi. Že na profilu obiskovalcev je bil zasleden splošen trend: na majicah so sijali logotipi stoner in doom skupin, kot so Dopelord, Uncle Acid and the Deadbeats, Black Sabbath, Electric Wizard, Monolord in na srečo tudi protagonistov večera Nebula. Stonerji so se verjetno poistovetili z namiznim nogometom, saj je bila skoraj celo uro pred začetkom koncerta igra v avli zasedena. Celo gospoda pri merchu se nista dala motiti in sta kljub čakanju (potencialnih) strank pred mizo nemoteno dokončala rundo, preden sta si blagovolila prodati fanom majico, CD ali našitek. Priznam, malo sem se dolgočasil brez družbe in sem zato bolj podrobno in z otroško radovednostjo opazoval svet okoli sebe. Del moje družbe je zadnjo minuto odpovedal dogodek, drugi del pa je bil na poti iz avstrijske Koroške, zato sem se brez kančka socialne vrednosti napotil sam proti odru. Ne duha ne sluha o časovnem razporedu bandov, zato pa sta se pred dvorano vila vonj in dim vršičkov svete rastline, ki zagotovo tiste dni ni bila prisotna na protestu upokojencev v Ljubljani.

Stoner/doom zvok iz bara je z oddaljevanjem od njega pojenjal in iz zvočnikov pred odrom je prihajala meditacijska glasba specifične frekvence, ki se oglašuje kot zdravilna, saj ozdravi dušo, telo in odpravi stres, anksioznost in še kaj. »Uf, samo dva sta?« sem se začudil ob pogledu na oder, kjer sem videl le kitaro z ogromno efekti ter bobne. Zdravilna glasba je ozdravila mojo tesnobo zaradi pomanjkanja družbe, ko sta na oder stopila Opium Masala. Nežen intro z ogromno delayja in orientalskimi lestvicami se je prevesil v kosmat fuzz stoner riff in bil sem osupel, kako uspe kitaristu le z efekti nadomestiti manjko bas in druge kitare. Zaslužil si je moje spoštovanje. Publika je spoštovanje izkazala na drugačen način, s prvo noto se je začela razgibavati in plesati. Tekom večera sem ob obupanem iskanju dialoga in kramljanja z naključnimi ljudmi spoznal, da je bilo dosti ljudi v publiki prijateljev in znancev Masale. Bil sem celo tako beden, da sem si kupil rumeno majico Nebule, da bi izstopal iz črede in nase privlačil bodisi brhke stonerke bodisi zadete stonerje.

Kdor ima rumeno majico, se mu zgodijo dobre reči. Med odmorom sem končno našel družbo v obliki bivših znancev s Koroške, ki so ponosno trdili, da je za Nebulo menda vredno dve uri sedeti v avtu. Ampak, ni še napočil čas. Po izmenjanih formalnostih sem bil povabljen na ta kratkega ter pivo, a z razočaranjem so fantje ugotovili, da šank ne streže žganih pijač. Je pa zato očitno opit kolega častil rundo vsem trem natakaricam in od ene celo izvabil nasmešek. Z mrzlim pivom v roki in praznejšo denarnico smo pohiteli na Savanah, lokalni graški stoner band, ki vsaj v domačem okolju uživa visok ugled. Power trio, ki dobro pade v stoner kontekst, basist je celo imel podoben stil brk kot basist Monolord. Sonično so se gibali med stoner rock/metalom (kakšna je sploh razlika?) s pridihom dooma. Ob poslušanju ritmov in srkanjem piva me je domišljija ponesla v devetdeseta v puščavo zahoda ZDA, kjer so Kyuss nabirali kilometre na generator zabavah. Band je bil dobro uigran in imel verjetno za sabo dosti kilometrov in kilovatov generator zabav. Kolegi, tisti bolj pijani, so metali svoja telesa po prostoru, a so se za vsak slučaj varno zadrževali v okolici stene …

Power trio kombinacija je ostala stalnica, na katero so prisegali tudi Nebula. Za tiste, ki za Nebulo še niste slišali: Nebula je nastala leta 1997, ko sta kitarist Eddie Glass in bobnar Ruben Romano zapustila verjetno vam bolj znane Fu Manchu. Eddie je trenutno še edini ustanovni in stalni član zasedbe. Na aktualni turneji promovirajo aktualni album Transmission From Mothership Earth. Ker jih do zdaj še nisem videl v živo, sem bil poln pričakovanja. Prebral sem, da so se Nebula zaradi napornega življenja na cesti in turnejah odločili za dolgo pavzo, ki je trajala kar sedem let. Morda je zato Eddie pred začetkom igranja pozdravil navzoče z besedami »Dober večer! Tako daleč od doma že dolgo nismo bili…«. Set so odprli s pesmijo The Dagger, ki je v grobem spominjala na Foxy Lady Jimija Hendrixa. Ne ravno, kar sem pričakoval od fuzz bogov, če sem iskren … Highwired, ki je sledil ogrevanju, je končno napolnil dvorano s tistim kosmatim zvokom, ki s(m)o ga prišli iskati vsi odvisniki od točno tovrstnega zvena. Če so me Savanah popeljali v puščavo, so me Nebula na ameriški izlet v šestdeseta in sedemdeseta prejšnjega stoletja po avtocesti s Cadillacom ob sončnem zahodu. Nato sem ustavil avto, ker sem zagledal vesoljsko plovilo in bil ugrabljen. Vesoljci so me zadrogirali s travo in mi dali poslušati ponavljajoče se stoner riffe. Take nekako bi recimo opisal koncert. Idilično fantazijo so motili občasni »ŠPILAJ!!« iz prve vrste, ki nikakor niso pasali v moj fantazijski kontekst.

Setlista Nebula: The Dagger, Highwired, Aphrodite, Man's Best Friend, To the Center, Come Down, Warzone Speedwulf, Anything From You, Wilted Flowers, Giant.

Ob vračanju iz vesolja na domač naslov sem se zavedel, da ima od danes naprej »Petek je dan za zadetek« nov pomen. Vikend se je začel dobro, upam le, da je tisti koroški kolega, ki se je žrtvoval za ekipo in ostal trezen voznik, res ostal discipliniran in ni podlegel skušnjavi. Po koncertu se namreč nismo več srečali.