Nervochaos / Okl's Fruitloops

Nervochaos so februarja letos izdali svoj deseti album, ki nosi naslov All Colors of Darkness. Ker takrat razmere še niso bile primerne, je band promocijsko turnejo prestavil na zdajšnjo jesen, v okviru te turneje pa so Brazilci obiskali Slovenijo kar za dva dni. Najprej so nastopili minulo sredo v ljubljanskem klubu Jalla Jalla, kjer glede na napovednik niso imeli nobene predskupine, le en dan kasneje pa so obiskali Maribor, kjer so jim delali družbo dolenjski Okl's Fruitloops. Jaz sem obiskal četrtkov koncert v Dvorani Gustaf.

Koncert so nekaj po deveti zvečer odprli štirje fantje, ki so si nadeli ime Okl's Fruitloops. Moram priznati, da me ime zelo bega, podobno kot glasba, ki jo je četverica delila z nami. Okl's Fruitloops igrajo melodični death metal. Ker sem bil pred koncertom prepričan, da me pri melodičnemu death metalu nič več ne more presenetiti, se predhodno nisem potrudil, da bi preveril, kaj Dolenjčani dejansko delajo. No, morda je tako celo boljše, ker bi dejansko pričakoval preveč. Kako to? Tako ... Okl's Fruitloops so imeli v četrtek po eni strani nekaj smole, saj je bila bobnarjeva težava z zlomljenim stolom še najmanjša in najlažje premostljiva ovira med njimi in prepričljivim nastopom. Največji minus je bila slaba uglasitev lead kitare, zaradi česar sem imel občutek, da vsak kitarist dela stvari po svoje, po drugi strani pa je tudi pomanjkanje klaviatur naredilo svoje. Med pisanjem teh vrstic sem si namreč večkrat zapored zavrtel single Icons of Insanity, ki zveni kot studijska različica s klaviaturami in uravnoteženimi kitarami povsem drugače. Enako velja za komad Fearless Knights, kjer pridejo solistični vložki ritem kitare povsem drugače do izraza, medtem ko tudi lead kitara zveni pričakovano, namesto kot razglašena violina. Sicer je k celotnemu, manj uspešnemu krstnemu nastopu zasedbe do določene mere pripomoglo tudi pomanjkanje odrske kilometrine, ampak če je minuli teden v četrtek šlo za band vse narobe, kar lahko gre narobe, potem bodo naslednji nastopi le še boljši. Da obstaja potencial, po mojem dokazujejo spletni posnetki.

Po res ne preveč posrečenem nastopu domačih metalcev so po dokaj kratkem premoru hitro na odru stali Nervochaos. Gre za ekipo petih možakarjev iz Sao Paola, od katerih pa se le še bobnar Eduardo Lane šteje med ustanovne člane. Najnovejša prišleka sta kitarist Woesley Johann (Goat Necropsy, Krow, Nostalgica, Victorizer, ex-Alekto) in pevec Brian Stone (Contortion, ex-Tyranis), predvsem slednji pa se je razumljivo kot frontman najbolj trudil, da ustvari koncertu primerno vzdušje. Njegova naloga res ni bila najlažja, saj nas je bilo v občinstvu menda največ 10 osebkov, pa še ti smo šteli nezavidljivo število let, zaradi česar se nismo pustili prepričati v kakršno koli stično norenje.

Toda po pravici povedano, sprva sploh ni kazalo na to, da se bo band kakor koli trudil komunicirati z nami. Brazilci so se lotili setliste kot zdravstveno osebje svojih strank sredi največje koronakrize: hiteli so od enega komada do drugega, pri tem pa se stranki posvetili ravno toliko, da je zadoščalo za pozdrav in slovo. Ko se je potem sredi nekje 45-minutnega nastopa enemu posamezniku na levi strani dvorane pridružil še en nadobudnež, se je nekoliko omehčal tudi pevec in nam namenil še kak stavek več. Osebno me ta pristop sicer sploh ni motil, ker sem kljub všečnosti death metala, ki me je potegnil v svoj krog takoj ob prvih udarcih po instrumentih, z mislimi že bil na poti proti domu, saj je dolg delovni dan že načenjal mojo voljo. Nepoznavanje predstavljenih komadov, s katerimi je band predstavil širši del svoje desetdelne diskografije, je namreč močno presegal moje poznavanj te, ki je omejeno zgolj na aktualni celovečerec. Iz predstavljenega sem se znal dodatno navdušiti nad komadoma I Hate Your God in For Passion not Fashion, medtem ko sem z najnovejšima Dragged to Hell z odličnim clean vokalnim delom in punkovskim Demonomania dejansko tudi prišel na svoj račun.

Čeprav je bil celoten koncertni večer kratek in zaznamovan s slabšim obiskom ter smolo predskupine, sem nekaj po enajsti zvečer vseeno odšel domov zadovoljen, kajti Nervochaos so mi postregli natančno z jedjo, po katero sem prišel: old school death metal.