Četrtek, zgodnje jesenska Ljubljana, Pelhan in Harpier v Ortu. Sočasno v Celici na Metelkovi Canyon Observer in v Cirkusu 16. edicija Metal Witch. Dan v tednu, ki ne dopušča posebnih ekscesov delovni populaciji, kljub vsemu nudi mnogo priložnosti za rokenrol. Zanimanje za obisk banda Pelhan mi gor držijo tri stvari.

Prvič, zadnje leto intenzivno študiram petje in Aleš je že pri Dawn Patrol zahtevne linije izvajal otročje lahko. Na zadnji plošči v različnih tehnikah in legah prav blesti. Dober vokal ne pomeni zgolj zadeti in obdržati prave note, morda priključiti malo vibrata, pravi gušt pride iz prepričljivega pletenja štorije. Igrivost je prava beseda, ki najbolje opiše njegov glas. Poslušajte recimo Prvi ples. Kakšen zven, kako mikavna resonanca, ki kar vabi na plesišče.

Drugič, Pelhan tako kot jaz sodi med palčke moške populacije. Taki, ki izvisimo iz kakršne koli parametrične selekcije. Tony Iommi v avtobiografiji Iron Man razkrije, da je njihov manager Don Arden Ronnieja Jamesa Dia z besedami »You can't have a midget singing for Black Sabbath!« skoraj diskvalificiral s pozicije vokalista. Stavek, ki je pravzaprav diskvalificiral Dona. Šteje talent in ne forma. In takih je v rock sceni nebroj. Bruce Dickinson, Glenn Danzig, pokojni Aki Rahimovski … Majhni in nabriti. Podobno kot, ko se prvič usedeš v mini cooperja in te od 0 do 100 km/h v petih sekundah splošči na sedež.

In tretjič, druži nas skupni projekt. Za pesem Somrak smo naredili animirani videospot. Produkcija je obsegala nekih 450 ur. To je kar precej časa, ki sva ga z animatorjem namenila študiji obrazov, grimas, kretenj, pregledovala reference … In pesem Somrak poslušala tisočkrat. Ta proces reprodukcije mesa v risanko spotoma splete neki intimni odnos in terja, da se deležniki vsaj vidijo v živo in si stisnejo roke, saj je komunikacija potekala čisto digitalno.

Preveč pletem, nazaj na četrtkov večer.

Plan je bil tak – s kolegom animatorjem ob osmih zajaševa avtobus iz Kranja v prestolnico, pogledava en sam band, nekje v zadnji tretjini dvorane bova cuzala brezalkoholno pivce, nato pa hop na zadnji bus ob enajstih ali nemara še kakšnega prej ter se tako v petkovo jutro zbudiva brez posledic. Namenoma sem prihod planiral tako, da predskupino izpustim in tako zmanjšam možnost kakršnega koli vnosa alkoholnega agenta.

No, prvi del je uspel. Nekaj pred deveto sva ujela zadnji komad in pol skupine Harpier. Gre za radijsko zveneč rock, malo spominja na pozabljene Staind, ki so pred dvema dekadama dominirali večerni program na MTV-ju, VIVI in podobnih glasbenih televizijskih kanalih. Odlična izvedba in poln zvok. A precej prazna dvorana. Band se je zbranim, sramežljivo stisnjenim ob šank, lepo zahvalil. Naštel sem kakšnih 20 duš. Sranje. Toliko o mojem planu in brezalkoholnem pivcu, varno skritem za drugimi telesi. Koncert je le zmes uigranosti banda, spretnosti tonca in ne nazadnje publike. In pri tem je kot pri volitvah: manjša ko je udeležba, več velja glas ali akcija posameznika. Treba se bo izpostaviti bandu in sulicam pogledov v gol hrbet. Brez alkoholnega oklepa? Skrajno neprijetno. Krmilo je prevzel avtopilot. Šank. Pivo. Vest se je malo namrdnila, a ni ugovarjala, vsaj ne dovolj slišno, da bi še lahko zategnil ročno. Uh, kako paše. Skoraj se čuti neka medena nota, pa je navaden točen Union. Čik pavza in nekaj požirkov, v debato se počasi vrine zavest, da skozi dobro zatesnjena zgornja vrata Orta prihaja zven glavnega banda večera. Nekam tiho se je zdelo. In res, koncert sva prestregla pri poldrugem komadu, iz prve plošče so ravno igrali Gregorja, začinjenega s klaviatursko podlago, ki pa v tej točki še ni zvenela posebej bogato. Zvok ni dosegal visoke prečke, ki jo je nastavila predskupina. Že takoj naslednji komad je Somrak, pesem z animiranim spotom. Ozrem se po dvorani in z radostjo opazujem tiste, ki pesem prepoznajo. A zvočno še nismo tam. Prepotiho, prazno. »Look how they massacred my boy!« bi rekel Don Carleone. Skozi vrata Orta vstopajo posamezniki in skupine in gostijo ozračje z ajdovsko različico goriškega dialekta. Pelhan jih pozdravi z »dobrodošli v Orto bari!«.

Glavnica je bila še vedno stisnjena okoli šanka, a je iz minute v minuto vzdušje naraščalo. Po nekaj izmenjanih besedah med bandom in toncem je zvok le postal naš zaveznik. Kot tudi ponudba na šanku. Elementi so se začeli zlagati v poznano rokenrol konstelacijo! Eter je vsake toliko prestrelil slasten kitarski lead in se v zraku vrtel v objemu zvena klaviatur, ritem sekcija pa je nudila nezmotljivo podlago. Med opazovanjem banda sem se spomnil, kako primeren je za animacijo – solaže so pospremljene s tako aktivnimi obraznimi izrazi, da se linije rišejo kar same. Vse to je dodalo k nalezljivi karizmi, ki je uspešno zarezala v nekoliko nerodno začetno vzdušje. Band je nadaljeval s šopkom ljubezenskih, začenši z Za naju dva, kjer so samoglasniki zazveneli v enem takem italijanskem melosu. Ena izmed najljubših pesmi na novi plošči. Sledila je Ena in edina ob močni vokalni podpori preostalih članov z nalezljivim aaa-aaa-aaaa, ki je pričel šobiti ustnice občinstvu. S pesmijo Pravi obraz smo se za trenutek vrnili k prejšnjemu albumu V neznano in tematsko v »prebluzene noči«, kakršno smo pravkar snovali.

Nato je sledil Priznam, štiklc počasnejšega takta, med katerim se je par na desni pomaknil v ospredje in zavrtel ter pododrje prekrstil v plesišče. S tem je izdal dovoljenje drugim za bolj telesno doživetje, tako da smo se spustili v gibanje, zadržki so popustili in Pelhan nas je povabil bliže. Družno smo vkorakali v prvo tretjino kluba. Končno, napetost je popustila, band pa je z Zgrabi me spet trše zagrabil vajeti. Kdor je imel priležnico, je vrtel njo, drugi pa … Kar smo imeli v roki.

Sledil je prvi vrhunec, Narava kaže zobe, grla publike so vračala vokalno vsebino bandu v dolgih samoglasnikih. »Srceeeeeeeeeeee!« (Od 4:50 dalje, oh, kakšen sočen zven!) Vriskali smo. Band nas je sproščene, segrete in vnetih duš šele tedaj resno zgrabil za ta sladke z napitnicama Mrzlo pivo na soncu ter Na dnu flaše ni nič. Pogodila nas pesma! Aleš je to tematiko odprl že pri Dawn Patrol. Ti zgodbi sta rezonirali na robu kozarcev in flaš, ki so v rokah publike zrcalile sporočila pesmi. Pivo je pritisnilo na prepono in ta je stabilizirala glasove. Pojemo z bandom in nosimo kozarce k lijakom na zariplih facah. In če je bil prvi izmed dvojice komadov veseljaški, se je drugi dotaknil računa, ki ga je po takem farmakološkem navalu radosti vedno treba plačati. Ne prizadene toliko denarnice, kot ožame duha vsega prijetnega. Skupaj smo jezdili tega razjarjenega bika. Prešinilo me je, koliko krat smo si v tej alkoholni ekstazi namenili tisti »goveji pogled«, vključno s frontmanom skupine. In ravno zato glasba Pelhan tako podloži peruti z vetrom. Pričara dobro poznani občutek, skozi katerega smo očitno šli vsi, sploh v obdobju raznih srčnih vnetij. Zaužili smo še Nov človek in V zavest s prejšnje plošče, nato pa nas je pričel stiskati odmerjeni čas.

Pelhan se je na daljavo z osebjem izpogajal še za en komad, skupina pa nas je spet zadela z napitnico Ne grem domov, še eno alkoholičarsko. Zdelo se je, kot da smo šele dobro prišli na delovno temperaturo, ko se je band zbral spredaj za gasilsko fotografijo. Ne bi se branil še enkrat slišati Somrak v primernem tonu in kakšen Prvi ples. Za bis nismo težili, saj smo vedeli, koliko je ura, prava in metaforična. Četrtek je, dovolimo osebju, da zvije kable in se vrne k družinam, namesto da lista pritožbe sosedov. Imeli smo še nekaj minut časa, da smo pogoltnili preostanke piva in se vkrcali na avtobus. Spogledal sem s kolegom animatorjem in prepoznal ta pogled, čez plan sem naredil križ in se zapisal magiji noči … Prekleta pijača! Ko enkrat tega hudiča spustiš v organizem, prevzame kontrolo. Na dnu flaše ni bil nič, kaj pravi Pelhan. Saj vem, saj vem, a sem se uspel prelisičiti. Tam se je našlo še eno pivo. Avtobus je odpeljal. In v spomin pripeljal drug avtobus, tisti, s katerim smo se leta nazaj podili po raznih metal veselicah … Ta večer sem srečal nekaj ljudi, s katerimi smo si te epizode delili, in zapiranje šanka ni bil razlog za razhod. In potem smo šli.

Karavana zmajev, podprtih z ramo ob rami ob pesmih Mlakarja, iskat, kaj je v Ljubljani še odprtega. Burek. Piti so dali v klubu Shooters. Lokal, poln »študenteraj« in pod nosom bela svojat, varnostniki so na trnih. Šesto, sedmo, nemara osmo pivo se je tedaj ustavilo v želodcu. In ni hotelo dol. Tudi okus ni bil prav nič več meden. Prej kisel in smrdel je po »zadosti je«. V starih časih bi na tej točki predlagal ali sprejel briljantno idejo, da je čas za žganico. Trda droga, za moje pojme. Ura je bila 20 do štirih. Do prvega avtobusa smo bili oddaljeni še dve uri, do začetka delovnega dne pa bore štiri. Pa smo bili spet tu. Bemti rokenrol. Bemti pivo, bemti Shooters in bemti taksi do Kranja za 62 evrov.

Setlista Pelhan: Intro + Če jutri umrem, Gregor, Somrak, Za naju dva, Ena in edina, Pravi obraz, Ukradem te z neba, Priznam, Zgrabi me, Narava kaže zobe, Mrzlo pivo na soncu, Na dnu flaše, Nov človek, V zavest, Ne grem domov.