Tretjo marčevsko soboto smo imeli v TrainStation SubArtu v Kranju praznik kranjskega zaklonišča iz blokovskega naselja Planina, mini festival Plc Fest!

Gostili smo karavano sedmih bandov, ki vežbajo v teh prostorih, in publiko, ki se je spletla okoli tega življa v zadnji dekadi in še nekaj. Plc Fest je pognal korenine v letu 2013 kot benefit za delno pokritje stroškov vzdrževanja tega podzemnega bunkerja in se nato ponovil skoraj vsako leto s koronsko in še kakšno prekinitvijo. Idejni vodja je Martin Jagodic, kitarist ansambla Armaroth, ki je tudi predsednik društva KRDM, v organizaciji katerega pa je poleg Plc Festa v istih prostorih tudi Distoržn.

Slučajno je istega dne potekal dan odprtih vrat kranjskih zaklonišč, ko so si lahko lokalni prebivalci ogledali notranjost nekaterih izmed 40 zaklonišč.

Ta jugoslovanska zapuščina v duhu vojaške napetosti znova dobiva na prvotnem pomenu, sicer pa v precej večji meri predstavlja glavnico prostorov društvenih dejavnosti, službi bandom, tabornikom in drugim organizacijam.

Letošnja edicija je bila izredno dobro obiskana, z nekaj čez 200 prodanimi vstopnicami in številnimi nastopajočimi smo bili praktično na kapaciteti.

Prvima bandoma je bil Plc Fest tudi debitanski nastop.

Ob 19.20 so koncert otvorili starešine scene z domiselnim imenom DomaPaLeNismo in v pol ure predstavili avtorski pank set anti-Janša kova. Gre za kvartet starostnikov od 40 do 60 let ali še kakšno čez, frontman banda Samo pa je sicer tudi oče pevca Armaroth. Nastop je bil intenziven s strani vseh članov, Samo pa ga je zabelil z nekimi afriško izgledajočimi plesi in se pri tem tako spotil, da sem se spraševal, ali gre le za performance ali je čas, da poiščemo najbližji defibrilator.

Publika je bila še nekoliko zadržana in zgoščena v zadnji tretjini ob šanku, sicer pa z glasnimi vzkliki in aplavzom nagradila vsako vižo.

V dvorani nas je bilo na las 50, ker je bil do te ure na prizorišču prisoten le en varnostnik, nihče ni računal na pritisk množice že tako zgodaj. V luči tragedije v makedonskem klubu te regulacije seveda lahko razumemo, vendar so v takih primerih potencirane do skrajne absurdnosti. Preostali so pač morali zunaj na dežju pričakati prihod dodatnih redarjev. To je ta ironija strogo odmerjene svobode, kjer band vzklika revolucionarna protidržavna gesla v prostorih, ki so tako prežeti z državnimi regulacijami in obiski inšpekcij, da ne more drugače, kot da se prek razpisov dokoplje do državnih sredstev, s katerimi plača varnostnike, da zadosti zakonodaji. Eh, pogrešam DYI čase Bazena in scene na nakradeno elektriko. Zdaj pank pač laja pripet na ketno.

Pred zdaj že povsem polno dvorano se je na oder okoli osme ure povzpel mladinski trio Golcar. Mulci na prepihu polnoletnosti se metalu približujejo po najstniški HC angst niši, ki rešuje probleme tega obdobja. Besedila enega komada gredo malenkost parafrazirano nekako tako »Spet se nism uču mto, zdej zabu bom še v četrto, mtka me bo zih ubila, foksa me bo zih zabila…in vsak, ki me pozna, mi reče ‘ker kreten!’«. Skladno z imenom so enovito nastopili odeti v gozdarski flanel, ki se je vizualno čisto naključno ponovil tudi kasneje ta večer pri GMB. Ob zelo natančni in bliskoviti ritem sekciji ter izmenjujočih se vokalih ob dveh kitarah in nič basa se je ozračje dobro naelektrilo, v prvi vrsti pa je začel voziti vlak, imenovan »mama Val«, pevec skupine Sakrabolt, ki je v Kranju obudil in zagnal to HC sceno, ki z udi krili po zraku in ostalimi životi. Band je nastop začinil še z gosti na mikrofonu, sicer pa je bil prvi koncert energičen in zelo doživet, praktično popolna izguba odrskega devištva. Naslednja generacija metalskih zanamcev v Kranju je iz HC semen, naj živi mladina!

Sledili je povratek GMB, ki so se iz daljše neaktivnosti zedinili prav za to priložnost. Niko je na basu ad hoc zamenjal Vid, član Armaroth, ki je na tem eventu gonil debele strune še dvakrat. V celotnem metal večeru je bil to tudi le eden izmed treh skalpov, ki še dajo nekaj na tradicijo in poganjajo roževino do riti. Lahko bi jih vsaj umil. Kilaža se je med člani banda od zadnjič precej prerazporedila z veliko izgubo pri Govetu in masovno pridobitvijo na pevcu Dejvij, ki je s svojim švabskim mulletom dominiral z odrsko prezenco. Nekaj črk na Mastodon majici bi prečrtal in bi bil samo »Mastn«. Band je bil odlično uigran, sipal hiter old school death metal in šale med komadi, tudi na račun teže. Vzdušje je bilo vrhunsko, občinstvo je ritmično utripalo skupaj z riffi banda. Čista desetka.

Med Gründ smo bili že štiri bande globoko in nekaj nas je ušesa namenilo tudi kakšni besedi prijateljev in znancev. V kadilnici nepredirna gužva, v dvorani pa še vedno primerno polno, le da se je prizorišče spremenilo v telovadnico. Spet so v prve vrste prišli vlaki HC teles in mleli vse, kar jim je stalo na poti. Nastop je za trenutek ustavila počena struna, sicer pa so telesa špricala po zraku od začetka do konca.

Znova se je občinstvo nasičilo ob progresivcih Mutism, ki so tik pred izdajo prvenca. Band je na sceni že deset let in sestoji iz treh članov Nature – Miha in Urban sipljeta ritmično naseckane riffe in zasanjane kitarske pasaže s svojima headless kitarama, distorzija je omejena, Luka na bas kitari in vrhunski bobnar Aleš držita nepredvidljivo ritmično konstanto. Lara je četrta pevka v bandu in je v kontrastu bele obleke iz enega kosa ter črnimi očmi, lasmi, šminko, ledrastim steznikom in bulerji čarala s tisto žensko energijo, feminilno mistiko, ki združuje duh device s tistim drugim polom. Angel in hudič hkrati, ki privlači in zastrašuje, druži in burka, boža in biča.

Gre za podobno energijo, ki jo lahko začutimo pri italijanski Messi s Saro na čelu, ta ista kombinacija belih zob in linije naličenih ženskih ustnic sekajo naravnost v globine arhetipov.

Nastop je potekal v celoti brez komunikacije z nekaj negotovosti, kot da se band ne sliši čisto dobro, a z izjemo sem in tja faljene kitare, ki ob taki dinamiki ne more skriti napak, kot se to lahko dela ob zidu zvoka bolj agresivnih bandov, je vseeno v precej večji meri privlačil radovednost in ganjenost publike kot kaj drugega. Kompozicijska nepredvidljivost in stilska neprikovanost sta od začetka do konca vlekli nase polno pozornost. Band spretno ustvarja napetost s kitarskimi harmonijami in disonancami ter ritmičnimi preskoki in nato sprošča ob bolj tekočih in spevnih refrenih ob lepi Larini resonanci. Prostora za izvedbeno izboljšavo je še nekaj, se pa po slišanem lahko zelo radostimo prihoda prvenca.

Napočil je prvi vrhunec večera z Armaroth. Groove, izpiljen zvok na robu grobega death metala in časoma prodirajočo elektroniko matrice. Nova pridobitev na bobnih je Nikita Herman, ki sicer mlati pri Morywi. S to ekipo smo takoj zgrabili vola za roge in se pomočili v tisti mrest, ki vedno nastane med nastopi kranjskih prvakov, kjer publika prinaša elemente trance plesa po s pivom zalitim podu, telesa se prepustijo ritmičnemu suvanju, čez ušesa pa reže zdaj grlen, zdaj rezek Fifsov vokal. Groove element je z novim bobnarjem še pojačan, v zdaj že drugi dekadi ustvarjanja pa se med publiko med nalezljivimi riffi kot trobente oglašajo vokali, ki sledijo melodiji. Časoma brutalno, spet kasneje sentiš, z novimi stvaritvami tudi malo jazzy. Lavtar za mešalko že zadnjih več kot deset let skrbi za to zvočno sinergijo, ki obarva bobne in tako poveže frekvence, da se prav čuti tista oprijemljiva zvočna masa. Prima!

Glasbeno je zadevo povil hišni band Pedri. Wifebeater majice, trije promili in prav takšna publika, ki pride po te vrste batine. Na neki način smo ta orgazem po seriji odličnih resnih bandov prav zares komaj čakali. Pozno v noči, ko ga je pod kapo zadosti, se oglasijo ponarodele Dolazi Gove iz Zagreba, Smeče, Kje je Frogi s piri in ostali stihi, ki nastajajo tako sproti, v zajebanciji in šele s publiko in njenim singalongom dobijo krila. Band je konglomerat več ustvarjalcev, ki med komadi vletavajo skoraj kot leteče menjave. Dostojanstvo odpade, nastane kmetija in blato, kamor se gremo povaljat pijane svinje. Pevsko vzdušje in škiljenje, za trezne pa verjetno srhljivka. Dolazi Gove iz Zagreba smo tako kot bis izsilili še enkrat.

Bilanca skrajno pozitivna, šank smo izpraznili do zadnje pločevinke piva, zabava pa se je nadaljevala do jutra. Poleg vsega je inventar Puzavnar praznoval svojo 40-ko in tako objestno tiščal ljudem pod nos svojo pijačo in druge učinkovine, da bi jo skoraj skupil, a ga je pregovorno zadnji trenutek zaščitil Unesco kot nekulturno dediščino. Hvala, Čavič!

Skratka nabito poln večer odličnega vzdušja. Že samo dejstvo, da domači, celo zgolj lokalni bandi do roba zapolnijo prostore v časih, ko je zanimanje mladine za tovrstno sceno usahnilo, zares poživi duha in povrne zaupanje v sceno.