Spet je napočil tisti čas. Ne tisti čas leta, ali tisti čas meseca. Tudi tisti čas tedna ne. Dejansko tega časa ni mogoče definirati, čeprav ga je mogoče daleč vnaprej določiti ali izbrati. Gre za tisti čas, ko bančni uslužbenec odloži obleko in kravato ter si nadene superge, kavbojke in staro majico. Gre za tisti čas, ko trgovka odloži uniformo »najboljšega soseda« in se uniformno stlači v opravo turobnejših barv. Gre za tisti čas, ko zategnjen gimnazijski profesor odloži bralna očala in jih zamenja s sončnimi dioptrijskimi očali in »šiltko«. Gre za tisti čas, ko očetje nagovorijo podmladek, ali bi ta prvič z njimi nekoliko drugače preživel prosti čas. Gre za tisti čas, ko proizvodni delavec zaprosi za dva dni dopusta, ker ve, da se bo prihod domov zgodil v poznih nočnih oziroma zgodnjih jutranjih urah, zaradi česar popoldanska izmena prvega oziroma dopoldanska izmena drugega dne nikakor ne moreta biti preživeta v službi. Gre za tisti čas, ko se pari ne kregajo, ker jih povezuje višja sila. Gre za tisti čas, ko se popolni neznanci strinjajo v vsem, kar se bo tisti večer zgodilo, četudi še niso izmenjali niti ene besede. Gre za tisti čas, ko so Iron Maiden na turneji, varno pot tja in nazaj pa omogočijo Koncerti.net. Tokrat že enaintridesetič od ustanovitve podjetja leta 2001.

Kako je sploh prišlo od podjetniške odločitve, je Tadej na dolgo in široko obrazložil v intervjuju pred tremi leti, s povsem drugačnimi informacijami pa nas je tokrat založila naša vodička Sandra, ki je celo vedela, po kom je dobil Ernst Happel Stadion ime, kdaj je bil zgrajen, v kakšen namen itd. No, ko je prišlo do tega, kaj vse ve o glavnih zvezdah večera, pa se je po informaciji o letu ustanovitve kar sama ustavila, ker je vedela, da smo bančniki, trgovke, profesorji in delavci s temi podatki več kot dovolj dobro opremljeni. Ampak ja, 50 j…nih let! Si morete misliti? Eni takrat še nis(m)o bili niti v planu, nis(m)o bili še niti ideja v mislih očeta in matere, medtem ko so drugi sicer že postopali po obličju Zemlje, a še nevedoč, kaj se kuha v Londonu in čemu se bodo doživljenjsko zapisali. In takšna je izgledala druščina na enem izmed šestih avtobusov, ki so enaintridesetič peljali na koncert Iron Maiden, oziroma 53.000-glava masa ljudi, ki je neustavljivo in neusahljivo od 16. ure dalje pritekala do glavnega stadiona avstrijske prestolnice in vanj. Ker so bili na koncertu dejansko vsi – videl sem otroke, stare nekje 5 let, in starostnike, za katere se nisem mogel odločiti, ali so bolj sivi ali bolj plešasti – in ker je bilo po pogledu po tribunah sodeč še nekaj prostih mest, dejansko drži, da kdor ni prišel, si je sam kriv.

Ne bom trdil, da v zgornji izračun štejem tudi predskupino Avatar, ki je točno ob pol osmih zvečer začela skupno rajanje. Gre za peterico iz Švedske, ki je na sceni že od leta 2001, preigrava pa metal, ki ga je skoraj težje definirati kot spol današnjih spolno nevtralnih osebkov. Metal Arhivi pravijo tako: »melodic death metal/metalcore (včasih); metalcore/alternative metal/rock (kasneje)«. Zakaj navajam tudi preteklo stanje? Ker bandova setlista trenutno obsega tri albume (Black Waltz (2012), Hail the Apocalypse (2014) in Dance Devil Dance (2023)) ter dva singla (oba 2025) in tako sklepam, da »nora« mešanica, ki smo ji bili priča v živo, temelji ravno na okoliščini, da je band še nekako sorodno žanrsko mešanico zamenjal za žanrsko mineštro, ki vsaj ob prvem stiku onemogoča, da si poslušalec sestavi koherentno glasbeno podobo o bandu. Tako da: opisu iz Arhivov je skupen metalcore, ki je bil tudi v živo najmočneje zaznan. Temu primerno so se dolge čupe Švedov vrtele kot propeler, ko je v glasbi nastopil hiter tempo. Protiutež metalskim trenutkom (in performansu) je predstavljal frontman in pevec, ki je bil z obrazno poslikavo in vihtenjem palice/žezla nekakšna mešanica Brandona Leeja v Vranu, Alicea Coopra in Papa V Perpetua, vodje vzhajajočih Ghost. S slednjim(i) bi znal nekaj vzporednic potegniti tudi na podlagi letošnjega singla Captain Goat, ki mi je kot najpočasnejši zaigrani komad tudi najmočneje izstopal. Pozitivno. Tudi zdaj, ko sem si ga zavrtel med pisanjem teh vrstic. In da omenim še drugi letošnji single. Gre za In the Airwaves, ki na eni strani predstavlja tršo različico Rammstein, na drugi pa stavi na metalcorovsko odpet ponavljajoči se refren.

Seveda predstavljajo Avatar nekaj povsem drugega kot Iron Maiden. Drug svet. Morda prihodnost »metala« oziroma prihodnost stadionskih koncertov? Konec koncev so Maidni začeli polniti stadione kot za šalo komaj v zadnjih letih oziroma bolj ali manj z aktualno turnejo. Ironično se mi zdi, da se zgodovinski uspeh zasedbe dogaja po odhodu Nicka, njegovega dolgoletnega bobnarja. Morda največji fani, sploh pa zgolj ljubitelji in poznavalci banda slutijo, da bi znala biti vsaka turneja njihova zadnja in zato množično drvijo v stadione? Seveda je to možno, čeprav je Bruce neomajno zatrdil, da se bo band vrnil. Zaradi njegovih rosnih 66 let mu bomo seveda verjeli na besedo, če pa dodamo v to špekuliranje kondicijski in/ali fitnes vidik četrtkovega nastopa celotnega banda, ko so Bruce, Steve, Dave, Adrian, Janick in Simon uprizorili dvourno ekshibicijo telesne pripravljenosti, pa načeloma ne obstaja razlog, da mu/jim tega ne bi verjeli.

Četudi je izvedba prvih nekaj komadov trpela zaradi slabšega zvoka, se slaba mantra zaradi tega na splošno ni poznala. Zakaj? Pa kaj boš jamral, če ti band za začetek zaigra trojico komadov, kot so Murders in the Rue Morgue, Wrathchild in Killers? Na eni strani gre za komade, ki jih že dolgo nismo slišali, po drugi pa za večne hite, ki vsakega metalca vedno razveselijo. In takšna je bila cela setlista. In ker je ta na vseh datumih turneje Run for Your Lives World Tour, ki bo trajala letos in drugo leto, enaka, nima smisla, da se v to spustim preveč analitično. Sploh pa ne v smislu »Zakaj pa niso raje igrali xy komada?« Setlista je naravnost odlična in pika.

»So far so good?« Itak! Če spregledamo zasoljene cene vstopnic, ki so sicer standard današnjega časa, ko bandi ne služijo več s prodajo nosilcev zvoka, in že kar popopranih ali celo s tabascom prepojenih cen mercha (najcenejša kratka majica je stala okroglih 50 evrov), se potem tudi ne bomo obregnili ob veliko avstrijsko pivo za 7,50 evra in 3 evre kavcije za kozarec. Slednji zna sicer biti odličen nadomestni (ali dodatni) spominek, na Dunaju so jih imeli v treh različnih poslikavah.

Ob vsem denarju, ki se obrne na eni taki turneji, bi si človek mislil, da ponuja koncert vse, česar si obiskovalec zaželi. No, tukaj pa vidim eno veliko škodo oziroma spremembo, ki se je zgodila na koncertih Maidnov. Digitalizacija. Eddie je napadel, zmotil oziroma obiskal band na odru samo dvakrat. Nekaj malega smo bili deležni bruhanja megle, par krat se je iskrilo in pokalo, vse ostalo pa se je dogajalo na enem velikem in dveh manjših/stranskih zaslonih. Seveda nimam nobenih pripomb čez ponujene vizualizacije, ki so bile perfektno izdelane, a ko se enkrat navadiš na to, da z odra vate meri topovska cev ali s stropa uleti lovec iz druge (ali katere koli druge) vojne, pa menda že lahko govorim o različnih standardih? Slednje mi seveda ni pokvarilo koncertne izkušnje, malo pa se mi vseeno kolca po tistih časih, ko si imel občutek, da lahko stvari na odru primeš v roko, četudi so bile za dotik nedostopne. Konec koncev si tudi zaradi tega med korono nisem ogledal niti enega »prenosa« koncerta.

A da ne zaključim svojega pisanja negativno, kajti to bi skazilo dejansko izkušnjo. Po koncertu je 53.000 nasmejanih in veselih obrazov zapustilo stadion. Dobrih 50 teh se nas je znova združilo na skupnem avtobusu, na katerem so se takoj začele izmenjave mnenj, preden je začel pot nazaj proti mestu, kjer nas je zgodaj zjutraj odložil tam, kjer nas je slabih 17 ur prej pobral. V 17 urah torej nismo bili samo deležni dobrega koncerta, temveč smo poglobili ali dodatno utrdili še kakšno poznanstvo oziroma prijateljstvo. Dober izkupiček, bi rekel.