Sadus / Darkane / Gory Blister

Pomlad 2006 je prinesla izdajo težko pričakovane nove plošče Sadus, Out For Blood, in skupina se je na vsesplošno zadovoljstvo odločila, da, kot je v navadi, nov album podpre s kratko turnejo. Na koncertnem sporedu Out For Blood Tour na žalost ni bilo slovenskih datumov, smo pa imeli na izbiro kar nekaj koncertov pri naših severnih in južnih sosedih. Sam sem se odločil združiti zabavno z zabavnim (en dan prej je le par ur stran namreč igral Jon Oliva) in se podal v malce toplejše kraje.
Pričakovanja so bila, glede na to, da Sadus niso ravno redni obiskovalci našega okoliša seveda velika, za dodatno nestrpnost pa sta poskrbela še res presenetljivo dobri Out For Blood ter švedski thrasherji Darkane, ki so bili napovedani za predskupino. Po zelo kratkem iskanju prizorišča (kar je bilo kar malce presenetljivo) smo opazili nekaj dolgolascev pred ogromnim nakupovalnim centrom. Ja, v Italiji je očitno navada, da metal klube postavijo na najbolj čudnih mestih – ta je bil v tretjem nadstropju tipičnega italijanskega shopping centra. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe, prizorišče je bilo super, le cene so bile pač evropske.
Po kratkem ogledu merchandisea in ne tako kratkem posedanju po foteljih je na odru začela igrati nekakšna italijanska verzija Dickless Tracy. Od nastopa mi je v spominu ostala samo priredba Living After Midnight in pa Novi svet (Metalsteel) riff v enem komadu. (Ne)zanimivo. Za njimi so na oder prišli Gory Blister. V Italiji kar čislana skupina name ni naredila nekega posebnega vtisa. Kitarist je bil resda kar dober, a sama glasba (tehnični death metal) je bila preveč dolgočasna in neraznolika. Tudi vokalna izvedba bi bila solidna, celo zelo dobra, če le ne bi pevec tako pretirano poziral.
Darkane so v Italiji očitno veliko bolj popularni od Sadus, saj se je dvorana med njihovim nastopom praktično napolnila, medtem ko je bila med headlinerji napol prazna. Škoda, da se je med sicer civilizirano publiko (še eno prijetno presenečenje s strani naših južnih prijateljev) spet našlo nekaj takih, ki si mosh predstavljajo popolnoma po svoje in seveda popolnoma napačno. No, ja, you can't win 'em all, ali kako že pravijo. Darkane so bili super in so me zelo prijetno presenetili. Tehnično popoln nastop so začinili izjemno natančni bobni, super vokal, zanimivi prehodi, nekaj res ubijalskih breakov in riffi, ki so takoj padli v uho. Vse to in vokalistova neverjetna karizma utegnejo poskrbeti, da od Švedov še nismo slišali zadnje besede.
Na srečo so v Italiji že pred časom potrdili protikadilski zakon, zato je pred Sadus praktično vsa dvorana šla ven na cigareto, jaz pa sem se z veseljem postavil v prvo vrsto in opazoval Stevea DiGiorgia pri nastavljanju klaviatur. Nisi pač vsak dan nekaj metrov stran od največjega (tako ali drugače) basista v zgodovini metal glasbe. Po nekaj desetih minutah in nekaj res bednih komadih (ni mi jasno, kaj je bilo narobe z DJ-jem) se je končno začelo. Kratek intro, nato pa takoj naslovni komad nove plošče. Če je bila publika pri Darkane kar malce preveč divja, je bilo tukaj nasprotno. Prve vrste so sicer bile kar aktivne, zadaj pa je bilo kar malce melanholično in nezainteresirano. Po treh komadih z nove plošče in konstantnemu brisanju sline, ki jo je iz ust privabil Steve s svojimi vragolijami, sta sledila še dva komada z Elements Of Anger. Darrenu je ob konstantnemu premikanju in izjemno dobri volji uspelo perfektno odkričati prav vse, da sploh ne omenjam njegovih kitarskih sposobnosti. Ob Kill Team se je publiki prvič zares strgalo, klasiko z Death To Posers so »Sadudes« namreč odigrali z dvakratno hitrostjo in skoraj nedojemljivo energijo. Sledilo je še nekaj komadov z zadnjih dveh plošč, na katerih se je zopet izkazoval predvsem Steve, ki je včasih tudi hkrati igral na klaviature in bass (tapping z levo, klaviature z desno; ritem z desno, klaviature z levo itd.). Sicer nas tokrat ni osrečil s svojim double-neck bassom, je pa svojega fretless obvladoval tako kot ga zna le on in dokazal, da je njegovo igranje res paša za oči in ušesa. Sledila sta dva komada s Swallowed In Black, kjer je svojo hitrost in raznolikost lahko pokazal tudi Jon (in za povrh vsega navrgel še kratek drum solo). Sama izbira komadov s te plošče mogoče ni bila ravno najboljša, potihem sem upal na Black ali Man Infestation, Good Ridnz se v živo namreč dokaj vleče. Nasploh bi bila cela set lista lahko boljša, poleg popolnega ignoriranja A Vision Misery (Through The Eyes Of Greed je celo bil napisan na set listi, pa ga niso igrali), je bilo preveč komadov z zelo povprečne Elements Of Anger, pa tudi ravno osem komadov z Out For Blood ni bilo potrebnih. Kakorkoli že, proti koncu koncerta so na vrsto prišle klasike z Illusions, ob Twisted Face se je popolnoma odtrgalo dvema pravima old-school fanoma, ki sta takrat prvič prišla na oder. Po najboljši skladbi z nove plošče, No More, sta sledila še največja Sadus hita, himna Sadus Attack in pa Certain Death. Iz meni neznanega razloga je pred tema komadoma najmanj pol publike zapustilo dvorano, kar je vidno prizadelo band, ki pa je vseeno ostal na odru in odigral set do konca (prav mogoče so zaradi tega izpustili Through The Eyes Of Greed). Na srečo je bil ta mali incident pozabljen že v prvih sekundah Sadus Attack in Darrenu je, potem ko je na oder zopet prišlo nekaj navdušenih fanov, na obrazu ponovno zaigral nasmešek. Zadnjih pet minut sta tako vladala popoln kaos in navdušenje, vrhunec koncerta pa je gotovo bil Darrenov končni stage diving.
Skratka, dogodek, poln prijetnih doživetij in občutij, z nekaj minusi in razočaranji, a vendar kot celota eden izmed boljših koncertov, kar sem jih imel možnost videti.
Set lista Sadus: Out For Blood, Down, Sick, Aggression, Crutch, The Kill Team, Fuel, Freedom, Cursed, In Your Face, Good Ridnz, Lost It All, In The Name Of…, Mask, Unreality, Twisted Face, No More, Sadus Attack, Certain Death.