Sear Bliss

Časovnica:

20.00 Kapunyitás
21.00 Gylliath
22.15 Sear Bliss

Vstopnina: 1.500 HUF

Glede na zgornje navedbe bi moralo biti razmerje med ceno in kakovostjo boljše kot v kateri koli trgovini, ki se po medijih na ta način propagira. Četudi izpustimo predskupini, je preračunanih 5 EUR še zmeraj marginalna vsota za obisk koncerta madžarskih mojstrov atmosferičnega black metala. In ko človek k temu doda še okoliščino, da je njihov letos izdani album Letters from the Edge požel kar nekaj pozitivnih kritik in da band letos praznuje 25 let delovanja, sem se s svojim spremstvom nadejal kar dobrega koncerta. Vsaj takšnega, kakršnega je kvintet ponudil konec oktobra v Budimpešti, ko je publiko zabaval okoli dve uri in v tem času zaigral 20 komadov. Med temi je bilo kar nekaj takšnih, ki jih band predhodno sploh še ni igral v živo (komadi z novega albuma: Forbidden Doors, Haven, The Main Divide), ali pa so to bili komadi, ki jih je band po dolgem času spet zaigral v živo (Eternal Battlefields, Tunnels of Vision, The Pagan Winter). A s tem še ni bilo konec presenečenj, kajti band je k nastopu povabil še originalno zasedbo, s katero je bil posnet njihov drugi studijski celovečerec The Haunting, zaradi česar je bilo razvajanje publike popolno.

Ko ima hudič mlade, jih ima po navadi kar dosti. In tako so me tokratna visoka pričakovanja kar drago stala – kljub očitno nizki vstopnini. Niti približno si nisem mislil, da se bo zasedba v domačem kraju (Szombathely) tako skromno potrudila. Po vstopu v klub sem sprva še taval med navdušenjem in ravnodušnostjo, kajti Végállomás je za metalske razmere dokaj velik klub z različnimi prostori za druženje in spremljanje koncertov. Nekaj minut po tem, ko sem zasedel svoje mesto, od koder sem želel spremljati nastop Sear Bliss, pa je nekaj zmotilo moj nos. No, sprva ga sploh ni zmotilo, kajti vonj po dimljenih klobasah je ob prvih zaznavah dejansko prijal. Toda kot pravi stara modrost: vsega dobrega je lahko tudi preveč. Možgani nekako niso znali povezati vonja po hrani in s sluhom zaznane glasbene izkušnje.

Nekoliko težav sem imel tudi s povezovanjem slišanega z videnim. Band si med nastopom ni pomagal z nobenimi rekviziti, temveč je vse stavil na video projekcijo, ki je na splošno delovala precej šalabajzersko. Začetna predstavitev z diapozitivi naslovnic, s katero je band predstavil svojih 25 let ustvarjanja, mi je delovala, kot da bi jo sestavil osnovnošolec v 10 minutah. A tudi nadaljevanje je zaradi tistih Commodore 64 podnapisov na začetku video posnetkov izpadlo precej amatersko. Brez odrske okrasitve in brez megle, ki bi zagotovo tudi ustvarila primernejše vzdušje, sem dobil občutek, da bi Madžari lahko ponudili dosti več, če bi želeli imeti pravo praznovanje obletnice. Poleg v primerjavi z Budimpešto okrnjene setliste, na kateri bi brez težav pogrešal počasnejše komade, kot je recimo Soulless, saj me je ta konkretno uspaval, sem si osebno želel slišati kakšen komad več z Grand Destiny, in sicer konkretno Arx Idolatriae. A to so pa že moje mokre želje.

Da ne govorim samo o tem, česa nismo dobili, naj povem, da smo dobili nastop, ki je obsegal 13 komadov in bil dolg okoli uro in petnajst minut. Band je z nastopom poudaril aktualni album in s surovejšim pristopom pokazal, da ta ni le zasanjan, temveč mestoma tudi konkretno udaren in hiter. Izredno všečen je bil Seven Springs, ki smo ga slišali kar hitro na začetku, medtem ko Shroud in Haven tudi nista razočarala. Prava poslastica je bil ponovno 1100 Years Ago, s katerim je band zaključil nastop, med katerim se je vsega skupaj sprehodil po sedmih od svojih osem albumov. Torej: lahko bi dobili več, a lahko bi rekel, da smo na koncu dobili le malo več, kot smo plačali. Nauk zgodbe: nikoli ne pričakuj preveč in tako tudi ne boš razočaran.

P. s.: Ogled predskupin sem zamenjal za večerjo v dvoje ob jezeru Csonakazo-to. Priporočam!