Že kar nekaj let je Kranj koncertno zelo pestro obarvan, za kar je vsekakor v veliki meri zaslužna ekipa TrainStation SubArta. V poletnih mesecih ekipa s festivalom SubArt Open Air prireja raznolik program, ki je namenjem vsem alternativnim subkulturam, in kometar Darjana Kruševaca – Darčija na www.visitkranj.si drži kot pribit: »Kranj je rokersko, metalsko, pankersko in rejvarsko mesto! Zato v Kulturno umetniškem društvu SubArt prirejamo take dogodke.«

Tako ne čudi dejstvo, da se kljub poplavi festivalov po vsej Evropi vsako leto v Kranju najde kakšen dogodek, ki je mamljiv za slovensko, pa tudi tujo metal srenjo. Oder pred kranjskim TrainStation SubArtom so v zadnjih nekaj letih razdejala zelo prominentna imena scene in tudi letos je ta čast pripadala med drugim zasedbi Phil Campbell and the Bastard Sons, na svoj račun pa so vsekakor prišli tudi ljubitelji domače scene na dogodku s »preprostim« naslovom Lokalna scena. In zakaj ne bi zaključek festivala SubArt Open Air postregel s prav posebno progresivno noto? Po šestih letih so se tako na kraj zločina vrnili švedski progresivci Soen, mesto predvozačev pa so tokrat prevzeli domači Mutism. In ker je Dejan ravno v zadnji reportaži razkril marsikatero obkoncertno znamenitost Kranja in okoliških krajev, sem bil s svojim tokratnim dnevnim razporedom za te dobrote Kranjske prikrajšan. A pustimo službene postranskosti in turistična pohajkovanja za kateri drugi dan v letu ter se osredotočimo na bistveno – začenši z voznim redom tokratnega dogodka:

19.00 vrata
19.45 Mutism
21.00 Soen

Naj najprej poudarim, da sem se na pot v Kranj podal z zloveščimi mislimi v glavi, in to iz več razlogov. Prvi je bil vsekakor povezan z nestanovitnim vremenom, ki deluje bolj aprilsko kot poletno, saj je v mojih koncih že od jutra scalo kot pri norcih in tudi med vožnjo na kraj zločina situacija ni izgledala najbolj rožnato, če pa je že govora o open air festivalu, bi bil premik koncerta v dvorano TrainStationa kar velik minus. Skrb pa je v meni vzbujalo tudi vprašanje obiskanosti dogodka. Ne razumite me napak, kranjsko občinstvo je pri obiskovanju dogodkov alternativne narave eno izmed bolj hvaležnih, a vseeno se je v moji glavi porodil dvom. No, vreme je ob priključku na avtocesto začelo obetati in tudi prihod na lokacijo je kazal popolnoma drugo zgodbo, ki sem si jo jaz prej pesimistično pričaral v glavi. Žal pa mi logistični faktor ni prizanesel in sem se skozi vhod na prizorišče prebil, ko so na odru svoje vragolije zbranim že predstavljali domači progresivci Mutism.

Če ste se že kdaj srečali z mojim pisanjem, ste morda zapazili, da se dostikrat ob srečanju z meni nepoznanimi bandi v celoti prepustim učinku presenečenja. Tako se je zgodilo tudi ob prvem stiku z Mutism. Petčlanska zasedba, ki je aktivna že deset let, preigrava zanimivo mešanico ambientalnega rocka, ki mu vodilno noto daje prav progresiva. Za to poskrbi kitarski duo, ritem sekcija pa v virtuoznosti niti za kanček ne zaostaja. V celoto pa se glasba banda zlije z nežnim vokalom pevke Lare. Banda se je prijel zanimiv žanrski nadimek, ki pa zadene v polno. Progresivnosti band ne dodaja agresivnosti, kar bi mogoče marsikdo pričakoval, temveč z atmosferiko ter ambientalnim pridihom v celoti ustvarja zasanjane melodije, ki so zbrane pod odrom, ki jih ni bilo malo, tudi tokrat pozibavale in odpeljale v neznane dimenzije. Celotno kuliso bi še bolje doživeli v mraku s posebno igro odrskih lučk, a žal to zaradi zgodnje ure nastopa Mutism ni bilo možno. Glasbeno so Mutism res izpiljeni in kljub manj distorziranemu zvoku z razgibanimi pasažami ne postanejo dolgočasni, je pa res, da mora biti človek na »matematične« prijeme v glasbi dobro pripravljen. Manjše opažanje, ki pa mi je mogoče rahlo skazilo zelo dober nastop, pa je nekoliko preveč statična drža banda na odru. Ampak to je zgolj moje skromno mnenje, ker sem zelo vizualen tip človeka in uživam ob poslušanju banda v živo tudi z očmi. Mi je pa v spominu ostal komad Sleep Tight, ki mi še lep čas po koncu koncerta ni dal miru, seveda v pozitivnem smislu. Upam, da se z bandom naslednjič srečam, ko bo na voljo njihov prvenec, ki naj bi bil že v pripravi. Do naslednjič.

Če se je nastop Mutism zaključil v dokaj polni dnevni svetlobi, se je polurni premor za pripravo odra Švedom Soen še kako izplačal. Ravno ob pravem trenutku se je začelo mračiti in iz ozvočenja je zadonel intro ter napovedal uvod v tokratno glasbeno ekstazo. S Soen sem skozi leta ustvaril nekakšen toplo-hladen odnos, ki se je v zadnjih bolj pomaknil v hladnejše vode. To stanje bi povezal z zadnjo ploščo Memorial izpred dveh let, ki me takrat preprosto ni prepričala. A dobro razpoloženje, izvrstna kulisa in res lepo zapolnjen prostor pod odrom je dajal signal, da morebiti tokrat spremenim mnenje, navedeno v zapisih iz preteklosti. Že s prihodom na oder so Soen z obrazno mimiko nakazali, da se tudi sami veselijo tokratnega koncertnega večera, in prehod iz intra v prvo skladbo večera Sincere je zagrmel med publiko ter nakazal mogočen ton večera. Če skladba na albumu ni dosegla želenega učinka, ga v živo vsekakor je.

Čeravno sem bil prepričan, da bom tokrat opazovalec iz ozadja, me je že na začetku prevzela vsesplošna energija. Prihajala je z odra in od preostalega dela publike, zato mi ni preostalo drugega, kot da se tudi sam prerinem v prve vrste pod oder. O statičnosti banda na odru ni bilo ne duha ne sluha in že z drugim komadom Martyrs so gospodje pokazali, zakaj spadajo v sam vrh progresivnega metala, ki pa ga definitivno izražajo na samosvoj način. Neverjetna homogenost in polnost zvoka naredita koncertno izkušnjo ob poslušanju Soen še toliko bolj doživeto, svoje pa je dodala tudi zbrana množica, ki je ob vsakem namigu z odra vestno sodelovala s petjem, ploskanjem in skandiranjem, veliko obrazov pa je tudi v celoti pelo vse komade s tokratne setliste. Preprosto izjemno. Sicer je bilo brez plonkanja nekako logično, da se bodo Soen v sklopu tokratne turneje posvetili zadnjima albumoma Imperial (2021) in Memorial (2023), pa je band seveda odigral tudi nekaj starejših. Poleg Savia so že kar hitro poskrbeli za prvi vrhunec z Lascivious, ki je zame ultimativni komad Soen. Svoje je napravil tudi lepo usklajen vrstni red komadov, kjer se je med neposredne in agresivnejše komade prikradel mirnejši in čustveno bolj dovzeten komad, in tudi manjše tehnične težave je band vzel s šalo in se nikakor ni pustil vreči iz tira. In kot bi mignil, je Joel naznanil zadnji komad večera, ki je kakopak pripadal baladi Lotus. Soen so še zadnjič razdražili že tako čustveno nabito atmosfero, ki je pa publika nikakor ni hotela izpustiti iz rok in je po odhodu banda zahtevala še. Za konec je tako doživela pravo prog eksplozijo v stilu Soen z mogočnim komadom Antagonist ter vse prej kot nedolžno Violence.

Setlista Soen: Intro, Sincere, Martyrs, Savia, Memorial, Lascivious, Unbreakable, Deceiver, Vitals, Monarch, Illusion, Modesty, Lotus. bis: Antagonist, Violence.

Koncert je res presegel vsa pričakovanja, tako za publiko kot tudi za band, ki si je po koncertu vzel še čas za to in ono fotografijo z oboževalci. Čeprav sem bil premalo podučen o glasbi Mutism, sem vesel, da sem svojemu glasbenemu pedigreju dodal nov domač band, ki ga bom zagotovo še ujel v živo. Soen so se mi pa s tem koncertom preprosto odkupili in lahko le rečem, da je že čas za novo ploščo. Na tem mestu bi tudi pohvalil organizatorje, ki so tokrat z »samo« eno predskupino zadeli v polno, saj je bilo ljudi že na samem začetku dovolj na prizorišču in se konec koncev za nas vozače zadeva ni zavlekla v pozno v noč. Svoj namen je tudi dosegla opcija enkratnega vstopa in je tako vsak obiskovalec moral ostati na prizorišču. Tvegana poteza, ki je tokrat obrodila sadove za vse vpletene.