Končno sobotni koncert! Tokrat sem prvič obiskal koncert na izredno prijetni lokaciji – v Centru mladih Koper (CMK), skritem v ozkih ulicah zgodovinskega centra Kopra.

Naslov dogodka, »Večer bendov, ki niso cover bendi«, je bil prava izbira za nastope najprej Black Ivy in Pelhan, nato pa še Space Unicorn On Fire. Vrata CMK-ja se niti ne razlikujejo od drugih vhodov na ulici; na prvi pogled bi težko uganil, da se za njimi skriva zelo urejen prostor za (ne samo) glasbene dogodke. No, vsaj v temi in v pospešeni hoji od zunaj ni bilo opaziti posebnih znakov, da je tam prijetna lokacija. Rahlo se mi je namreč že mudilo, saj sem žal precej zamudil prvi band – odlične heavy metalce iz Ilirske Bistrice, Black Ivy. Glasba se ob vhodu komaj sliši, zvočna izolacija je izjemna. Takoj me je pozdravila mlada prodajalka kart in vprašala po starosti: »Da ti lahko dam tisto zapestnico, s katero lahko na šanku dobiš pivo.« Vrhunsko! Že naslednji trenutek sem stal s pivom v roki in ravno pravočasno ujel zadnja komada Black Ivy. Žal zaradi tega nimam veliko povedati o njihovem nastopu – razen, da je bila glasba popolna za pivo in da bo treba Black Ivy vsekakor slišati še kdaj.

Še naprej sem presenečeno opazoval, kako pohvalno urejena je ta lokacija. Stene so od vrha do tal »pografitirane« z najrazličnejšimi grafiti, ki se raztezajo tako znotraj kot po zunanjem vrtu, kjer zelena pergola ustvarja naravno senco – kot nalašč za vroče primorske dni. Dogodki, ne samo glasbeni, so pestro razporejeni skozi vse leto, od WC-jev pa bi si marsikatera druga lokacija lahko vzela zgled; neverjetno čisti so, da skoraj postavljajo čistilni servis pri mojem delu na preizkušnjo. Po krajšem pregledu prostora sem ugotovil, da bi bila moja najstniška leta lahko bistveno bolj zabavna, kot so bila v žalostnem Trstu, kjer že dlje časa vsi lokali z dobro muziko propadajo in izginjajo (pa tudi diskoteke, če smo že pri tem). Ampak, bodimo pošteni: več posameznikov in organizacij se aktivno trudi za preporod alternativne scene v mestu. A soočajo se s številnimi težavami, predvsem zaradi nerazumnih občinskih zakonov. Eden izmed ključnih problemov so nedavne mestne omejitve glede zapiranja lokalov in prodaje pijač, alkoholnih in nealkoholnih, v nočnih urah, kar je še dodatno otežilo že tako zahtevne pogoje za organizatorje.

Za približno 20 prisotnih duš se je po nastopu Black Ivy na oder povzpel Pelhan s svojo zasedbo – in takoj še eno prijetno presenečenje lokacije: ozvočenje na vrhuncu. Vsi instrumenti so bili kristalno razločni, tehniki pa so ves večer odlično opravljali svoje delo. V tako prijetnem vzdušju z nekoliko manj ljudmi kot po navadi se je kar čutila potreba, da je občinstvo v podporo nastopajočim čim glasnejše. Pelhan je še sam hudomušno komentiral »lepoto intimnih koncertov« in udaril s pravim hard rockom. Presenetljivo je vzdušje zavrelo že po prvem komadu, občutek prisile pa je hitro nadomestila tista prava koncertna sproščenost. Publika je bila glasna, kot da bi bila dvorana polna – predvsem korenjaki v prvi vrsti so s svojo razigranostjo spodbudili še druge. Kmalu se jim je pridružil tudi eden izmed samorogov, vokalist »Tavta« iz Space Unicorn On Fire, ki je še sam dvignil energijo v podporo Pelhanovi ekipi. Vzdušje je bilo ves čas na vrhuncu, dogajalo se je praktično vse, kar bi pričakoval v nabito polni dvorani: vzklikanje, mahanje z rokami v ritmu, ples, dramatičen headbanging. Predvsem komad Zgrabi me je podžgal glasno prepevanje z vseh strani. Sicer pa se je v občinstvu dalo prešteti veliko takih, ki so komade poznali praktično vse po vrsti in jih zraven prepevali skozi cel nastop. S takim zagonom se je v dvorano privleklo še nekaj ljudi, tako da do konca nastopa ni bila več povsem prazna. Pelhan in njegova ekipa so se z odra poslovili s pohvalo bandu Black Ivy in z aplavzom za naslednje nastopajoče, Space Unicorn On Fire. Preden so dokončno zapustili oder, so seveda zaigrali še uspešnico Ne grem domov.

Po kratki pavzi, kjer se je večina obiskovalcev zbrala na zunanjem dvorišču na pijači in cigareti, so na oder stopili Space Unicorn On Fire. Njihova baza zvestih oboževalcev je takoj opazna – na vsakem njihovem koncertu se med občinstvom pojavi najmanj nekaj ljudi z naglavnimi obroči, na katerih je pripet rog, z nekaj sreče se lahko na njihovih koncertih sreča kar samoroge (oziroma najbolj zveste oboževalce v kostumih). Člani banda so prišli na oder v značilnih uniformah, publika pa jih je takoj pozdravila z dvignjenim prstancem in sredincem, značilno gesto, ki zamenjuje klasične »hudičeve rogove«. Ta reakcija je dokaz, da je bilo med obiskovalci kar nekaj privržencev od drugod – ali pa, da so samorogi že osvojili koprske metalce. Za njihov nastop se je dvorana bistveno napolnila, zato so prve vrste in vse druge dobile bolj jasno obliko. Energija je prihajala prav iz prve vrste in se širila od odra proti šanku. Vzdušje je doseglo novo intenzivnost – od komadov, kot so Double Helix in Dreamers do počasnejše Blizu večnosti, občinstvo je očitno poznalo prav vse pesmi. Besedilo nove Ocean Drive, ki je bila nedavno premierno predstavljena na Radiu Koper, so v Kopru očitno že poznali do popolnosti. Samorogi so predstavili še svežo skladbo Island Rising, ki je publiko zelo navdušila in obljublja, da bo nova uspešnica. Seveda pa nista manjkali tudi nepogrešljivi Medzvezdna mačkica in Let’s Go to Space, s katerima so v dvorani dosegli vrhunec večera.

Sledil je še skupen poskok, a ker smo pri tem sodelovali le nekateri v prvih vrstah, je pevec spodbudil še druge v publiki, da so se pridružili. Ob drugem skoku smo zatresli celotno dvorano, in legenda pravi, da smo celo premagali »swiftije«. Po poklonu banda je sledil neustavljiv in buren aplavz, ki ga je spremljalo vzklikanje in pozdrav z značilnim pečatom banda – dvignjenima prstancem in sredincem v podporo vesoljskim samorogom.



* Za sliko se zahvaljujem Lani Jurišić.