Ne glede na napovedano deževno apokalipso se je v nedeljo kot nalašč za namen koncerta Gojire odprlo nebo. Sivi oblaki so sicer trmasto vztrajali na obzorju in vseskozi opozarjali, da se lahko vsak hip z neba usuje plaz. V hrvaško prestolnico so, ob spremljavi italijanskih Lacuna Coil, priromali francoski velikani Gojira – mojstri, ki brez zadržkov mešajo death metal, progresivni metal, sludge in groove elemente. Njihov svetovni vpliv se je še okrepil z nastopom na otvoritveni slovesnosti poletnih olimpijskih iger 2024, saj so postali prvi metal band v zgodovini tega dogodka. Nekateri metalci so jih zaradi tega sicer razglasili za preveč komercialne in »ne več prave«, za druge pa je bil prav njihov nastop vrhunec celotne ceremonije. Koncert, ki so ga organizirali pri Los Angeles Agency, se je odvil na priljubljenem prizorišču ŠRC Šalata.

Po časovnici so najprej pričeli italijanski gotski metalci Lacuna Coil. Koncert so pričeli z dvema komadoma z albuma Black Anima, in sicer Layers of Time ter Reckless. Lacuna Coil so sicer band počasnejših ritmov, agresijo pa črpajo predvsem iz izredno nizkih kitarskih tonov, močnih bobnarskih udarcev in growla Andree Ferra. Večji del vokalnega izraza prevzema vokalistka in bivša sodnica italijanskega The Voice, Cristina Scabbia. Vokali so tehnično brezhibni, Scabbio pa odlikuje predvsem izrazita liričnost in interpretativna moč. Band nastopa v kostumih, na odru pa ostaja precej statičen – kar se slogovno ujema z njihovo glasbo. Kljub temu sta oba vokalista ves čas v komunikaciji s publiko in poskrbita za nekaj dodatne dinamike. Občinstvo se je na njune spodbude odzivalo pozitivno, a je bilo čutiti, da Lacuna Coil kot predskupina bistveno bolj agresivni Gojiri niso bila najprimernejša izbira. Večina prisotnih je bila namreč ljubiteljev intenzivnejših zvrsti metala, zato je bil kontrast med skupinama nekoliko preoster. Setlista je bila sestavljena večinoma iz bolj prepoznavnih skladb, material pa so črpali z albumov Delirium, Dark Adrenaline in vse do Comalies, ki sega v začetek njihove kariere. Lacuna Coil so se dotaknili tudi najnovejše izdaje Sleepless Empire, s katere so zaigrali Hosting the Shadow, Wish You Were Dead in Oxygen, ob tem pa predstavili še svojo znamenito priredbo Enjoy the Silence britanskih Depeche Mode.

Sledili so velikani Gojira, ki so brez usmiljenja spremenili tempo in atmosfero zunanjega prizorišča ŠRC Šalata. Navdušenje je bilo jasno vidno že pred začetkom njihovega nastopa: med množico so že »leteli kiti« – napihljive figure, ki so si jih obiskovalci podajali ves večer. Ko so Gojira stopili na oder, so pričeli z Only Pain, in še preden je odzvenela prva nota, sta se pred odrom že oblikovala dva mosh pita – eden na desni strani, drugi rahlo levo, bliže sredini prizorišča. Setlista je bila zasnovana predvsem okoli štirih albumov: Fortitude in Magma, ki sta prejela največ pozornosti, ter klasikov From Mars To Sirius in L’Enfant Sauvage. Po Only Pain sta sledili The Axe ter Backbone, nato pa je band začel rahlo komunicirati s publiko. Na odru so Gojira delovali izjemno razigrano, dinamično in sinhrono; njihovo kolektivno agresijo je spremljala vrhunska odrska produkcija s pirotehniko, ognjem, umetno meglo in projekcijami konceptualnih vizualov na velikem zaslonu v ozadju. Nadaljevali so s Stranded ter Born for One Thing, pri čemer je energija v publiki le še naraščala. In nato trenutek, ki ga je publika čakala: Flying Whales. Kar sedem napihljivih kitov je poletelo nad množico – eden je celo priletel z odra, ko ga je v publiko vrgel varnostnik. Tu ni bilo več opravičila. Med počasnejšim uvodom skladbe sta se mosh pita ustavila, obiskovalci so začeli prazniti sredino prizorišča … Da, pripravljal se je wall of death. Kot dva nasprotujoča si orkanska valova sta leva in desna stran stekli ena proti drugi, kar se je razvilo v velik mosh pit pred odrom – nič več ni bilo dveh manjših. Taka energija, od katere je pokalo, je trajala tudi med skladbami The Cell, From the Sky, Another World ter Silvera. Po tem peklenskem vrhuncu je vokalist in kitarist Joe Duplantier na kratko obudil spomine na otvoritveno ceremonijo olimpijskih iger v Parizu, kjer so Gojira prvič zastopali agresivnejši metal na tako velikem globalnem dogodku. Občinstvo je z močnim aplavzom pozdravilo omembo, nato pa je Duplantier pojasnil ozadje skladbe, ki so jo tam zaigrali: lastno interpretacijo francoske revolucionarne pesmi Ça ira, neuradne himne upora proti aristokraciji v času francoske revolucije. Gojira so jo preimenovali v Mea culpa (Ah! Ça ira!) in zanjo celo prejeli nagrado za najboljši metal performance na 67. podelitvi grammyjev. Skladba je tudi na Šalati sprožila silovit odziv množice, mosh pit se je ponovno razplamtel, energija pa se je nadaljevala še pri The Chant ter Amazonia.

Ko je band zapustil oder, so se iz publike zaslišali glasni vzkliki »We want more!« ali v hrvaškem prevodu »Svirajte, pičkice!«. V dodatnem delu so Gojira postregli še s tremi skladbami. Začeli so z L'Enfant Sauvage, nakar je tempo nekoliko upadel. Ravno v tem trenutku je nebo spet začelo groziti z dežjem – kot nalašč – ko so se Gojira s krajšim govorom poklonili pokojnemu princu teme in novemu vladarju pekla, Ozzyju Osbournu. Občinstvo je poklon pospremilo z dolgim aplavzom, nato pa je band izvedel mogočno priredbo Black Sabbath – Under the Sun / Every Day Comes and Goes. Koncert so zaključili z nepogrešljivo The Gift of Guilt, se še zadnjič globoko priklonili publiki in poslovili z odra, medtem ko so se obiskovalci že pod dežjem začeli razhajati proti izhodom.

Spretnost in natančnost zasedbe Gojira sta neizpodbitni. Gre za skupino z izrazito unikatnim stilom, ki mojstrsko prepleta agresijo z elementi progresivne glasbe, zaradi česar je dolgčas praktično nemogoč. V kombinaciji z ognjenimi in pirotehničnimi efekti ter močno odrsko prezenco so Gojira sposobni uprizoriti res nepozaben spektakel. Tudi zvok na prizorišču je bil ves čas na izjemno visoki ravni, zato smo lahko pri obeh nastopajočih skupinah zares okusili tisto, kar znata ponuditi – brez kompromisov.