Tolminator Metal Fest 2023, 1. dan

Dolgo sem razmišljal, kakšen uvod naj napišem. Ali naj opišem, kako je ekstremno vreme s ponedeljka na torek ponoči in nato še enkrat v torek zjutraj prestrašilo obiskovalce in organizatorja s tem, ko je ponovno podiralo drevesa in prestavljalo tudi težje, sicer nepremične predmete? Kako je zaradi tega bil začetek festivala negotov in kako so Skunksi hitro, trezno in uspešno reagirali, tako da so obiskovalci občutili minimalne organizacijske posledice prave male »naravne katastrofe«?

A sem se odločil, da tega ne bom opisoval. Omenil bom le resnično ključne in pomembne zadeve, saj je konec koncev lokacija festivala vsem poznana, organizator Dirty Skunks pa je v Sloveniji tako ali tako vsakemu metalcu poznano ime. Toda konec koncev poleg tega, da se je festival po vsem opisanem začel le petnajst minut kasneje na odru Hangar, ki je bil sicer namenjen večernim after partyjem, dejansko nimam kaj za povedati. Da je lahko bilo tako, je res hvale vredno, zaradi česar to omenjam še enkrat. (Dejan)

Slave Pit na Tolminator Metal Festu 2023
Prvo edicijo Tolminatorja so otvorili makedonski thrasherji Slave Pit. Zasedba je bila ustanovljena v Skopju, kasneje je domovala v Bolgariji, danes pa naj bi bila njen dom Nemčija. Po spremembi imena iz Nuclear Blood leta 2013 je četverica izdala EP At War with People in album Massacre on the Battlefield. Ker slednji dejansko tudi vsebuje omenjeni EP, je lahko v njihovem primeru govora tudi samo o eni izdaji, ki so jo Makedonci v Tolminu predstavili le kot trojica, ker si je drugi kitarist dan prej zlomil roko. Povrhu vsega je pevcu pred nedavnim umrl oče, zaradi česar nad tehničnimi težavami, povezanimi z zvokom, ki so najbolj pestile ravno njega, predstavljivo sploh ni bil navdušen. Za ustrezno sproščanje jeze je band med drugim poskrbel s komadoma At War with People in Torturing the Betrayers. V kolikšni meri sta bila oziroma so bili vsi drugi komadi zaradi vseh težav ustrezno predstavljeni, zaradi nepoznavanja teh ne znam oceniti, a je publika z aplavzom podprla band, kar je bilo za tega vsaj nekakšna delna nagrada. (Dejan)

Britof na Tolminator Metal Festu 2023
Kot drugi nastopajoči je že sledil prvi slovenski band. Slovenjgradčani Britof so se lahko veselili za odtenek številčnejše publike, ki so jo začeli ogrevati z aktualnim celovečercem Ruins. Heavy/stoner metal je hitro zapasal vsem prisotnim, tako da smo se lahko ob komadih, kot je Buzz, Sick (Sodom and Gomorrah) ali Pilgrim Stomp, še naprej potapljali v festivalsko vzdušje in ne samo v ogromnih lužah, ki so nastajale kot posledica močnega deževja, ki  je v tistem trenutku še zmeraj trajalo. Ker je bilo treba ujeti primarno časovnico, je veljal dogovor, da od prvih nastopajočih vsak skrajša nastop za en komad. Iz tega razloga smo od Britof slišali samo še Son of Satan in Sin Train s samonaslovljenega prvenca, nakar se je morala trojica iz Slovenj Gradca že tudi posloviti. Za seboj je pustila zadovoljno in konkretno ogreto publiko. (Dejan)

Vulvathrone na Tolminator Metal Festu 2023
Vulvathrone so bili male zvezde malega odra prvega dne. Hangar so napolnili skoraj do konca, nezasedena sta ostala le kakšna dva metra pred tonskim mojstrom. Na drugi strani prostora, se pravi pred odrom, je bila tudi malo večja luknja, ki pa so jo zapolnjevali obiskovalci z mosh in circle pitom. Prekmurski porno brutaličarji so zadnja leta izredno aktivni in prisotni na številnih domačih in tujih odrih, zato ne preseneča, da imajo številne ljubitelje svoje glasbe tako rekoč povsod, kjer se pojavijo. Kot sem že omenil v nedavni reportaži iz Murske Sobote, imajo Vulviči novega basista, ki prijetno optično (ne prijetno za oko, hehe) zapolni prostor, toda do Hermanove sproščenosti mu pa še manjka. A nič hudega, neslanih in seksualnih šal se bo verjetno hitro nalezel, zaenkrat je pomembno, da zna ustrezno odigrati najnovejše komade, kot so Vulvathrone, Ass Destroyer 69 ali Whoreification s še zmeraj aktualnega albuma Whoreification iz leta 2019. Hkrati pa upam, da bo možakar, katerega ime sem vedel, a do pisanja teh besed pozabil, dovolj velika motivacija za Hermana & co., da kmalu spišejo nov album. Drugo leto bi lahko bilo spet leto Pičkininega prestola. (Dejan)

Vexovoid na Tolminator Metal Festu 2023
Po prvi totalki je nastopil čas za nekaj tehničnega. Iz Italije so v ta namen pripotovali Vexovoid, peterica, ki preigrava tehnični thrash metal. Uf, kakšen presek energije in vzdušja, posledično ni presenetila niti zdesetkana publika. Delni razlog za slednje je bilo tudi sončno vreme, ki je iz ene minute v drugo udarilo z visokimi temperaturami in tako marsikoga zvabilo na svež zrak in pivo ali špricar. Medtem so torej Vexovoid, katerih logotip spominja na legendarne Voivod iz Kanade, predstavljali svoj EP Heralds of the Stars in debitantski celovečerec Call of the Starforger. Slednji je bil časovno intenzivneje predstavljen, s tega pa je tudi bil vzet zaključni komad njihovega nastopa, epsko dolgi The Starforger, med katerim se je gostujoči vokalist še enkrat več izkazal. Zakaj v Tolmin ni bilo glavnega vokalista, nisem uspel izvedeti, a če si želite tehnično dovršenega in hitrega thrasha, bi na vašem mestu morebiti preveril Vexovoid. (Dejan)

Panychida na Tolminator Metal Festu 2023
Naslednji nastopajoči, Panychida iz Češke, so na oder prinesli nekoliko več festivalskega vzdušja (beri: festivalske radoživosti). Čehi namreč proizvajajo pagan metal z veselimi melodijami, ki gredo z roko v roki z zagnanostjo in veseljem pevca, ki se je ves čas nastopa nalezljivo smejal. Peterica ima od ustanovitve leta 2004 za sabo že pet izdanih celovečercev in številne krajše izdaje, pri čemer se je v Tolminu držala novejših kreacij, in sicer albuma Gabreta Aeterna in EP-ja Říruřec : Dreisessel. Med njihovim nastopom sicer nihče ni zaplesal, a redki obiskovalci pod odrom smo znali nastop nagraditi z bučnim aplavzom, saj so bile (vsaj zame) določene kitarske ideje povsem prepričljive. (Dejan)

Mental Cruelty na Tolminator Metal Festu 2023
Nemški Mental Cruelty so bili zadnji band, ki je nastopil prvi dan festivala v Hangarju. In hkrati so bili band, ki me je tisti dan najbolj presenetil. Mental Cruelty so deathcore zasedba, ki je nekoč igrala bolj brutalno različico tega žanra, medtem ko danes prisega na simfonični pristop. S svojo simfoničnostjo se močno približa moji najljubši črni kovini, a daleč od tega, da bi se tej množično posvečala. Ustvarjene melodije, tako tiste predvajane kot tiste v živo ustvarjene na kitari, hitro prekine kakšen od številnih breakdownov, ki so tako zelo značilni za ta žanr. Osebno lahko glede na slišano rečem, da teh še ni preveč, da bi mi bili moteči v tolikšni meri, da bi band oziroma njegova glasba zvenela monotono. Breakdown je sicer breakdown, a Nemci ponujajo dovolj zanimivih kitarskih delov, da znajo navdušiti kakšnega metalca tudi za ne povsem metalsko zvrst. Morda v ta namen prisluhnete komadu Ultima Hypocrita s predhodnika ali kar Obsessis a Daemonio, otvoritveni komad z aktualnega albuma Zwielicht. (Dejan)

Baest na Tolminator Metal Festu 2023
Prehod z malega na veliki oder se je zgodil bliskovito, saj načrtovana časovnica ni predvidevala daljšega premora. Ker sem se po nastopu Nemcev Mental Cruelty v Hangarju zapletel v daljši pogovor, sem iz ozadja sicer slišal, da Baest že »delajo«, a nekako se mi ni mudilo. Pogovor s cenjenim bivšim sodelavcem mi je bil v tistem trenutku pomembnejši. Iz tega razloga se opravičujem vsem, ki ste zdaj morda upali na obsežem opis nastopa danskih death metalcev. A iskreno povedano neke globine moj zapis tako ali tako ne bi ponujal, saj banda razen po imenu sploh ne poznam. Ko sem prišel pred glavni oder, ki na Tolminatorju gleda v smeri proti Soči namesto proti stavbi za seboj oziroma proti mestu, kot je to bila navada v času festivala MetalDays, je pod njim stalo dosti več radovednežev kot v Hangarju. Logično, Baest so vseeno večji band, čeprav z zelo kratko zgodovino. Po ustanovitvi leta 2015 je band pridno začel proizvajati studijske izdelke, te vedno v naprej napovedal z več singli, tako da je promocijsko naredil vse pravilno, posledično sta tudi uspeh in prepoznavnost prišla hitro. Glede na slišano to tudi razumem, kakor razumem rahlo razočaranje pevca, ki je vseeno pričakoval malo večjo množico ljudi pod odrom in več aktivnosti. A imel sem občutek, da je »umirjenost« pod odrom posledica jutranjega neurja, zaradi katerega so nekateri kampisti komaj začeli prihajati na prizorišče, drugi pa po poročanjih o sončnem Tolminu komaj začeli razmišljati o prihodu na festival. (Dejan)

Demonical na Tolminator Metal Festu 2023
Po danskem death metalu je bil na vrsti švedski death metal. Kot prvi so švedske barve zastopali Demonical, ki so v primerjavi s predhodnim nastopajočim starejši za slabo desetletje in se lahko temu primerno tudi pohvalijo z daljšim seznamom izdaj. Tudi glasbeno se je veter nekoliko obrnil, Demonical so mi v primerjavi z Baest delovali nekoliko hladnejši in mračnejši – morda tudi samo zaradi backdropa. A tudi kot nepoznavalec njihove glasbe se nisem znal potopiti v predstavljeni death metal, medtem ko je publika že postajala številčnejša in bolj sproščena. (Dejan)

Rectal Smegma na Tolminator Metal Festu 2023
Obojega pa je bilo med nastopom Rectal Smegma več kot dovolj. Na plano so začele prihajati maškare, med katerimi so bili Tolminator, Aladin, moder Power Ranger, gusar in še kdo. Manjkalo ni pomanjkljivo oblečenih moških in tudi žensk – kaj je koga bolj nagovorilo, je seveda najbolj odvisno od spola, ne pa samo. Skratka menim, da je festival dobil svoj pravi obraz z nastopom Rectal Smegma. Število gledalcev pod odrom se je ponovno za malenkost povečalo, medtem ko je veselica v moshu ravno takrat postala tista prava. Med nastopom Nizozemcev sem si pri sebi mislil, da je to pravi duh poletnih festivalov: ne gre toliko za glasbo, temveč za zabavo, za katero pa ni potrebnega kaj dosti več kot veseljaška glasba in nekaj spodbude z odra, medtem ko prava kapljica pripomore k sprostitvi zadnjih zavor, da človek v družbi dela stvari, ki jih sam sicer ne bi niti med lastnimi štirimi stenami. Rectal Smegma so torej svojo nalogo brutalnega in na polka ritmih osnovanega zabavljača opravili z odliko. (Dejan)

Brujeria na Tolminator Metal Festu 2023
Potem pa Brujeria. Eden izmed osebnih vrhuncev dneva in eden od razlogov za obisk prvega dne festivala. Ko se je pisalo zadnje leto Metalcampa, sem se samo zaradi tega banda odpravil v Tolmin, več kot dekado kasneje pa sem med drugim ponovno njih izbral za romanje v slovensko Meko metala. Mehičani letos obeležujejo 30 let svojega prvenca Matando güeros, temu primerno pa je njihova setlista povsem prilagojena in podrejena temu ploščku. Osebno se ne bi mogel bolj strinjati s to odločitvijo, saj je ta album tisti, ki ga najbolje poznam in tudi največ konzumiram, slišati tega skorajda v celoti v živo, pa je bilo povsem odlično. Sicer si komadi niso sledili kot na ploščku, poleg tega je band nekatere izpustil in vmes zaigral tudi druge komade, med drugim nekaj s prihajajočega ploščka Esto es Brujeria, ki bo izšel 15. septembra pri Nuclear Blast Records. A od 19 komadov s prvenca smo jih v Tolminu slišali ne dosti manj kot 15, in če prištejem še druge, pridemo do setliste, ki je bila daleč najdaljša od vseh nastopajočih tistega dne. Da pa je bila mehiška siesta popolna, so poskrbeli trije, včasih celo štirje vokalisti (in s tem številčno premagali stalne tri instrumentaliste) z napovedmi in šalami skorajda izključno v španščini. Edina stvar, ki jo je band »znal« povedati v angleščini, je bila obletnica prvenca in napoved novega albuma. Čudovito! (Dejan)

Lost Society na Tolminator Metal Festu 2023
Preden sem lahko prisluhnil glavnemu razlogu za obisk Tolminatorja, sem moral še mimo Lost Society. Pri tem gre za finsko zasedbo, ki je začela kot thrash metal band in danes preigrava groove/nu-metal/metalcore. Tako pestro kot izpade zadnja poved, tako pestra je bila glasbena mešanica, ki sem ji bil priča. Medtem ko se je že stemnilo, z odra sploh niso prihajale temu primerne »metalske« melodije, zaradi česar sem zavzel svoje mesto v velikem šotoru (za moj okus nekaj najboljšega, kar so si lahko organizatorji izmislili) za tonskim mojstrom in sede sledil vižam štirih Fincev. V nasprotju z lastnimi pričakovanji je bilo navdušenje publike nad slišanim evidentno, osebno se pa nikakor nisem znal spoprijateljiti s clean petjem in vmesnimi elektronskimi vložki. Pri navezovanju prijateljskih vezi mi ni pomagal niti Kill (Those Who Oppose Me), starejši komad iz thrasherskega obdobja banda. Zato lahko srečanje s Finci sklenem z mislijo, da bomo ostali pri obojestranskem spoštovanju. (Dejan)

Anaal Nathrakh na Tolminator Metal Festu 2023
Ko sem slišal Anaal Nathrakh, mi Tolminator ni mogel dati nič več. Obstaja več razlogov, zakaj sem se veselil tega nastopa oziroma zakaj sem bil nad njim nadpovprečno zadovoljen. Prvi je zagotovo ta, da naj bi band po odhodu Irrumatorja, ki je v celoti skrbel za instrumentalni del pri Anaal Nathrakh, decembra lani v Londonu odigral svoj zadnji koncert. No, V.I.T.R.I.O.L. je uspel najti ustrezno zamenjavo oziroma glasbenike, ki so bili pripravljeni iti z njim na pot v Tolmin. Med drugim basist, ki je bil pripravljen zapustiti družino oziroma zapustiti še malo hčerkico, s katero je bil pred koncertom ves čas v navezi preko telefona in ji razkazoval prizorišče. Drugi razlog je odlična setlista, ki je izredno podobna tisti iz Londona in tako zajema komade z vsega desetih studijskih izdaj. Band je recimo zaigral Submission Is for the Weak s prvenca in The Codex Necro ter Do Not Speak z njegovega naslednika Domine Non Es Dignus. Vrhunec nastopa sta zame predstavljala otvoritvena komada ploščka Eschaton, in sicer Bellum Omnium Contra Omnes ter Between Shit and Piss We Are Born, medtem ko je band pripotoval v Tolmin celo s posebnim presenečenjem za nas. To je bil komad Man at C&A, ki je bil kot single posnet za Decibel Magazine. Nikoli si nisem mislil, da bom ta komad kdaj koli slišal v živo. Odlično! Vse skupaj je seveda kronalo dejstvo, da so imeli Angleži najboljši zvok, kar sem jih jaz slišal ali videl v živo. Zvok je pri njihovih nastopih zaradi nasičenosti glasbe in uporabe clean vokalov zmeraj problematičen, temu primerno me je tudi najbolj skrbelo, da bom zaradi tega razočaran odšel domov. K sreči ni bilo tako. Kot zadnje naj omenim še V.I.T.R.I.O.L.-a kot frontmana. Možakar je neverjeten, zna na svoj način pritegniti, da ga občinstvo posluša. Dejansko je tako, da ko zajame sapo, da bi nekaj povedal, njegova okolica utihne, ker ve, da bo sledilo nekaj inteligentnega in hkrati duhovitega. Poleg glasbe mi je bilo torej tudi v užitek poslušati njegove zgodbe, s katerimi je povezoval ali napovedoval komade. Na podlagi vsega slišanega in videnega smo bili po koncertu vsi enotni, da to ni mogel biti zadnji nastop od Anaal Nathrakh. Band je uigran in je vidno užival, medtem ko je tudi poslušalstvo željno njihove glasbe. Čeprav nas pod odrom ni bilo blazno veliko, kar je v enem od svojih nagovorov opazil tudi V.I.T.R.I.O.L., smo bili vsi veseli in blaženi. Zato: do naslednjič! (Dejan)

Dying Fetus na Tolminator Metal Festu 2023
Ansambel spremljam že od stadija zarodka. V živo sem videl umirajočega dojenčka, malčka, predšolskega otroka, najstnika in vse do dobro uravnovešenega (mladega) odraslega. Danes smo približno istih let. Kulten band, ki sem mu hvaležen za njegov dar glasbe, s katero sem provociral slehernike, ki jim moj zunanji izgled in življenjski slog nista bila po godu. Stabilna tričlanska zasedba je skupaj preživela zadnje tri studijske albume oziroma štirinajst pomladi, zato nisem pričakoval posebnega eksperimentiranja v repertoarju in koncertni izvedbi. Tehnični death metal v svoji popolnosti, najprimernejši za umor lastne matere in posilstvo svojega psa. Lahko ugibate, da ta pesmica ni manjkala v železnem repertoarju. Zelo primeren tematski izbor komadov za soškofrontno festivalsko lokacijo bi bili In The Trenches, One Shot One Kill, Your Treachery Will Die With You in morda Compulsion for Cruelty. Ah kje, saj je v bistvu vsak naslov komada primeren za prvo svetovno vojno. Le za Kill Your Mother Rape Your Dog mislim, da ne prestane presejalnega testa. Vse pobožne želje in fiktivna setlista so se sprale v pogubo, saj je grozen naliv prisilil band po nekje dobre pol ure ali 40 minutah v predčasen odhod z odra in v klavrno smrt fetusa. Zaradi stresnega dneva in posledičnega samozdravljenja s pivom med stalnim čupanjem najprej sploh nisem opazil, da je bil nastop prekinjen. Dejansko sem mislil, da je čas tako hitro minil, kot po navadi, ko človek uživa. (Ožbej)

Medtem ko se je Ožbej nemoteno ali brez vpliva drugih zunanjih dejavnikov prepustil nori zabavi z Dying Fetus, sem sam že sedel v avtu, saj me je še čakala dolga pot domov. Druženje na Tolminatorju sem naslednji dan zamenjal za obisk koncerta velikanov Rammstein, ki so se za dva nastopa ustavili na Dunaju. A slovo mi ni bilo težko, ker sem vedel, da se kmalu vrnem. (Dejan)