Če je koledarski začetek poletja (21. junij) prinesel prvi ogrevalni koncert za vse hitreje prihajajočo drugo edicijo Tolminatorja, je nekaj dni pozneje (25. junij) dan državnosti prinesel drugega. Tokrat se ogrevanje ni odvilo v Ljubljani, temveč v Trainstation Subartu v Kranju, za višek adrenalina pa so – poleg nogometne tekme med Slovenijo in Anglijo, khm khm – poskrbeli Warside, Bio-Cancer in legendarni Vader.

Če bi bilo vreme tako, kot je bilo med 20. in 22. junijem, bi se koncert odvil zunaj. Sodeč po objavah na strani Facebook dogodka je še v torek zjutraj kazalo, da bomo metal paket gledali na »frišnem« zraku, a je vmes prevelika negotovost glede stabilnosti vremena botrovala odločitvi, da naj se koncert raje odvije v prostorih kluba. Warside sem žal zamudil, a sem na srečo uspel ujeti večino nastopa grških thrasherjev Bio-Cancer. Atenska zasedba je aktivna od leta 2010, do zdaj je izdala tri dolgometražce, s tem da je zadnji, naslovljen Revengeance, izšel lani. Nastop zasedbe je bil energičen in pristen, z vmesnimi krajšimi nagovori, ki so izražali predvsem hvaležnost zasedbe, da se nas je kljub državnemu prazniku nabralo toliko ljudi. No, pod »toliko ljudi« je treba povedati, da nas niti ni bilo toliko, a to ni pomembno. Bili smo tisti, ki smo tam hoteli biti, in dobili smo 666-odstotno dozo metala.

In veliko dozo tega so po mojem mnenju (za Warside to težko trdim, saj jih nisem videl/slišal) odgovorni že Bio-Cancer. Čeprav imajo precej med seboj podobne komade, so ti precej hitri, a tudi precej zapomnljivi. Res dober miks hitrosti in melodičnosti, ki pa se bolj nagiba k tradicionalnemu evropskemu thrashu in ne toliko novodobnim derivatom tega. Band se je razživel do konca, povezovanje programa s pevčeve strani je bilo zabavno, nepretenciozno in vsekakor v ravno pravi meri, da nisi prišel do misli tipa »Bodi tiho in špileeeej!«, medtem ko je sam band streljal iz vseh možnih topovskih arzenalov, ki jih vsebuje njihova grška, z metalom prežeta kri.

Za njimi pa so seveda sledili legendarni poljski death metalci Vader, ki letos slavijo 40 let. 40 let! To je kakih 12–13 let manj kot Judas Priest, če zajamemo zadevo v širšo perspektivo. Band, ki ga od samega začetka vodi kitarist/vokalist Peter, je najprej zvenel kot Judas Priest in Metallica, nato niso toliko udarili v njih dušo Venom, temveč bolj Possessed, Death in seveda Slayer z Reign in Blood, ostalo pa je zgodovina, polna ne toliko vzponov in padcev (čeprav je kot vzpon definitivno treba omeniti, da so po padcu železne zavese bili prvi (!) vzhodnoevropski (death!) metal band, ki je podpisal s kultno založbo Earache in igral v ZDA itd.). Vader do danes brez prekinitve vztrajno izdajajo albume, igrajo par turnej letno povsod po svetu, pri tem pa ne delajo nobenih kompromisov. Tudi Slovenijo so obiskali, drznem si reči, da vsaj desetkrat, a kot so sami rekli, ni šans, da bi po Evropi slavili 40 let metaliziranja in se pri tem ognili Sloveniji, ki jo več ali manj redno obiskujejo že od leta 1998, ko so – če se zapisi Simona Trškana ne motijo – obiskali Kranj.

Hm, zdaj ko pomislim, leta 1998 so verjetno še promovirali takrat dobro leto dni star album Black to the Blind. In prav v sklopu turneje, zaradi katere so med drugim obiskali tudi Kranj, so se odločili v repertoar umestiti celotni omenjeni album. Zame je to bilo dovolj, da sem se pustil prepričati, da grem v Kranj. Namreč, pri vsakem bandu, ki vam je ljub, obstaja album, ki je sprožil ljubezen do tega banda, in to je zame prav Black to the Blind, ki ga je brat kupil enkrat spomladi 1999 v Müllerju. Pred tem smo vsaj v mojem rojstnem kraju vsi bolj kot ne poznali zgolj kultni hit Dark Age s prvenca The Ultimate Incantation (za tega so tudi posneli svoj prvi spot), leta 1999 pa so, mislim, da po koncertu Immortal/Benediction/God Dethroned/In Aeternum/Ritual Carnage, ki se je odvil 8. 5. 1999 v klubu K4, začeli oglaševati junijski enodnevni festival Diabolical Solstice Inferno. Ta se je odvil potem v torek 22. 6. 1999 na parkirišču, ki še danes stoji za Celico na Metelkovi (takrat Celice kot take še ni bilo, če prav pomnim). Tam so nastopili Six Feet Under, Pro-Pain, Enslaved, Pissing Razors, Nile, Cryptopsy, kar nekaj balkanskih takrat aktualnih brutalnežev ter seveda Vader. Zakaj torej zdaj tale sprehod po poteh spominov? Zato ker je vse to naenkrat zaigralo v srcu, ko so Vader napovedali, da bodo odigrali cel album Black to the Blind, in se spet manifestiralo, ko so prišli na oder kranjskega Trainstation Subarta.

Vrnimo se torej k samem koncertu. Na odru so se po kratkem intru znašli kitarist/vokalist Peter, ki kljub slabim šestim križem niti malo ne špara z energijo, njegovo igranje pa je še vedno tako dobro kot desetletja nazaj, ob njem kitarist Spider, ki se bliža petim križem, ter še mlajša člana, basist Hal in bobnar Michał. A kdor je bral objave tako banda kot organizatorja, je vedel in ni bil začuden, ko je na oder stopil še en kitarist, in sicer je to bil Mauser, ki je v band prišel prav s plato Black to the Blind (pred tem je bil v bandu do leta 2008) in ki je prav za letošnjo turnejo ponovil celo omenjeno plato in kar nekaj starih komadov ter se seveda naučil še nekaj hitov, ki so del repertoarja od Vader od njegovega odhoda.

Vader so začeli udarno, in sicer so nas najprej z dvema pesmima popeljali v zdaj že 10 let star album Tibi Et Igni. Zvok je bil – tako kot že prej pri Bio-Cancer – jasen in močan, pravzaprav vrhunski, poleg energičnosti banda, ki je uigran kot redkokateri, pa so za dober šov poskrbele še odlične luči, ki so podeseterile učinek zvoka, ki se je proizvajal na odru izpod rok poljskih nažigačev. Nato so nas vrnili v pravkar ponovni izdani drugi album De Profundis (spet dva komada), nato pa je sledilo 10 komadov, ob katerih sem se topil od sreče. Odigrali so torej celoten album Black to the Blind in zvenel je tako kot na plošči. Čeprav obiskovalcev ni bilo veliko, med njimi pa smo večinoma bili malce starejši občani, je bila energija tako banda kot publike izjemna. Če kdo pomisli, da je Petrova komunikacija bila skromna zaradi tega, ker pod a) ni bilo veliko ljudi ali pod b) ni bilo toliko moshpitov, wall of death itd., naj ostane brez skrbi – možakar ne govori nič več ali manj kot vedno (dejansko so govori bili zelo podobni tistim s kultnega live albuma Live in Japan iz leta 1997), pove pa čisto dovolj. Saj govori band s svojim igranjem, mar ne?

No, Vader so potem po kratkem predahu odigrali še pet komadov, med katerimi sta izstopala kultni hit Dark Age in seveda otvoritveni tornado albuma Litany, ki nosi naslov Wings, zaključili pa seveda z brzostrelnim napadom, ki mu pravimo Helleluyah!!! (God Is Dead).

Kakor koli vzamete, Vader so band, ki ga je treba spoštovati, in band, ki vedno da vse od sebe, pa naj nastopajo na ogromnem festivalu ali pa v manjšem klubu, kot je v tem primeru odlični kranjski Trainstation Subart. Tja se bo treba spet usmeriti naslednji teden, ko se bomo spet vračali v 80. leta prejšnjega stoletja, a tokrat z legendarnima bratoma Cavalera, ki bosta posvetila večer Sepulturinim začetkom, ko bosta oživljala klasike z EP-ja Bestial Devastation, prvenca Morbid Visions, bojda pa se najde tudi kak hit s ponovno posnetega albuma Schizophrenia. A več o tem drugič.

Vsekakor je bil 25. junij izjemen ogrevalni žur za prihajajoči Tolminator, pri čemer pa smo obiskovalci tudi dobili »Surprise 666«, saj sta Dihurčka prisotne počastila tudi z odličnim Tolminatorjevim »pirčkom«.

Setlista Vader: Intro, Go to Hell, Triumph of Death, Blood of Kingu, Sothis, Heading for Internal Darkness, The Innermost Ambience, Carnal, Fractal Light, True Names, Beast Raping, Foetus God, Distant Dream, The Red Passage, Black to the Blind, Para Bellum(intro), This Is the War, Wings, Dark Age. Dodatek: Shock and Awe, Helleluyah!!! (God Is Dead).

P. S. Začuda je na koncertu bilo minimalno čutiti evforijo ob nogometnem spopadu med Slovenijo in Anglijo, a dober rezultat za našo ekipo je bil samo pika na i po odličnem nastopu enih in edinih Vader.