Tomcat / Wild Crew

Po odlični četrtkovi heavy metal predstavi svežega banda Space Unicorn On Fire v nabito polnem ljubljanskem Orto Baru se je metalska karavana, zastopana v nič manjšem številu, na sobotno noč selila v kranjski Trainstation Squat. Za zvočno podlago so poskrbeli tolminski glammerji Wild Crew in domačini, heavy metal/hard rockerji Tomcat. Rezultat? Na vrhuncu, med enajsto in dvanajsto uro, se je prostor, zdaj opremljen z bolj dinamičnimi lučmi, ob odlični izvedbi banda Tomcat prelevil v zelo živahno plesišče, nenasitna publika pa je zahtevala kar dva bisa. Po vzoru Doblekarjevih Vražjih Uric podeljujem metalsko krono Denisu, mlademu vokalistu skupine Tomcat, ki je z nenadkriljivim nastopom z lahkoto začaral občinstvo. Perfektna barva glasu, odpeto z občutkom, z uporabo tako nežnosti kot moči.
Pred približno sto obiskovalci so okoli desete ure na oder prikorakali Wild Crew, tipična glam rock zasedba. Promocija rock'n'roll načina življenja skozi videz in besedo: opevanje nočnega življenja, do skrajnosti pretiran, načičkan stil, ki priča o urah, preživetih pred ogledalom, v središču je »jaz, jaz, jaz,«, bistvo pa je nikdar odrasti in biti vedno v iskanju ljubezni. Moški del populacije je najbrž trznil na basistko, ki je tako kot celotna prva linija zvočno sliko bogatila tudi z vokalom, inštrumentalno pa je nekoliko zaostajala za bobnarjem, ki se je v bandu izkazal za najnatančnejšega člana. Med aranžmaji prevladujejo na čase solidno, spet drugič površno in neprepričljivo odigrane tapping solaže, v naboru udarnejših in baladnejših pesmi pa je bilo moč slišati tudi nekaj prijemov po vzoru Megadeth (tu merim predvsem na uporabo kromatske vzpenjajoče se lestvice). Band se poslužuje »talking-guitar« tremolo uvodov, kot jih lahko v najčistejši obliki slišimo v intru legendarnih Motorov Divljih Jagod ali nesmrtne '80s klasike The Final Countdown banda Europe, vendar pa je pravilno uporabo te tehnike demonstriral šele Rok pri Tomcat. Zaradi nekoliko na grlo in nos odpetih vokalov ter nekaj kiksov band, v primerjavi z drugimi tovrstnimi ansambli, ki se vrtijo okoli istega imenskega klišeja (z vrha glave Wild Ones), žal kotira nekoliko nižje. Dinamiko je nastopu ves čas tik pod odrom dajalo razposajeno, na novo rekrutirano žensko občinstvo, ki je skozi celoten večer poskrbelo za mnogo gibanja. Zanimivo, band odrsko persono živi ves čas, čeprav bi se zdelo, da jim je to prej v napoto – kitarist banda je namreč cel večer v že tako precej temnem prostoru preživel z nadetimi sončnimi očali. Zaprisega podobi do kraja, skratka.
Z največjim zadovoljstvom pa pozdravljam velik doprinos hard rock/heavy sceni na domači zemlji, Tomcat v zdajšnji obliki in formi. Po nekaterih precej manj prepričljivih projektih je gazda Šujo v svoje gravitacijsko polje končno zajel člane, katerih tehnika skupno enostavno deluje, preplet Rokove kitare in Denisovega glasu pa ustvari edinstven demonski pridih, kot ga lahko slišimo v zgodnejših genialnih izdelkih Danziga. Pred njunim zlitjem smo elemente tega lahko slišali v Deadline, bivšem bandu frontmana (derivat ostanka danes ustvarja pod imenom Classified), kitarsko pa pri avtorski pesmi Cyclöne Follow You, ki smo jo slišali tudi na dotičnem večeru. Na domačem terenu je Tomcat pričakala odlično razpoložena množica, band pa je v poldrugo uro trajajočem nastopu predstavil tako material s prihajajoče plošče kot tudi četico raznolikih priredb. Vzdušje je tako kot izvedba sčasoma naraščalo; uvod v program je bil namreč v znamenju nekoliko razglašene bas kitare, kjer se je obrestovalo Šujotovo nabiranje štiristrunskega arsenala, po menjavi kitare pa je bil band slišati naravnost odlično. Tomcat so doma v tekočih ritmih, aranžmajsko pesmi bogatijo filingaške solaže in seveda vokal, mestoma odlično podprt tako z glasovi ostalih glasbenikov kot publike. Poleg odličnega glasu pa Danzig … khm, Denis obvlada tudi vse mogoče odrske geste. Karizmi in energiji, ki je butala iz njegovega edinstvenega nastopa ni bilo mogoče uiti. Glasovno podporo publike je band najintenzivneje izzval s priredbo skladbe Iron Man legendarnih Black Sabbath, nekaj pesmi pa so podelili tudi izbrancem iz občinstva (naslednjič namesto bedastega komada Manowar Carry On prosim raje mojstrovino Gates Of Valhalla). Da je metalska vzreja na Gorenjskem optimalna, je jasno dalo vedeti tudi pridruževanje glasbenikov iz zasedb Classified in Moshead na odru, ki so pri priredbah samoiniciativno pritresli svoje glasilke ter po nastopu Tomcat ščuvali publiko za podaljšanje programa. Glede nabora priredb sem v publiki lahko slišal nekaj neodobravanja zaradi nekonsistentnosti, vendar pa mislim, da je band zgolj želel preseči prikaz avtorskega udejstvovanja in publiki pokloniti raznolik '80s večer, ki naj bi se tematsko nadaljeval z afterpartyjem, in glede na to, da je publika ne le čupala, temveč plesala, kot to danes vidimo le v ameriških filmih, menim, da so zadeli v polno. Osebni vrhunec večera mi je predstavljal avtorski komad Goodbye, singel, izdan v prejšnjem letu, ki se je zavidljivo dobro prijel. Publika je band uspela dvakrat priklicati na oder in dokler je ta bil še voljan in sposoben igrati, je v pododrju vršalo od navdušenja.
Po koncertu je bil v dvorani najavljen afterparty, ki pa po tradiciji tega prostora ni bil preveč uspešen, saj se po metalskih koncertih Trainstation navadno izprazni v četrt ure. Pet ur stanja in skakanja je bilo povsem dovolj, pomanjkanje miz in stolov v prostoru pa je mnogim narekovalo romanje v dober kilometer oddaljeni Downtown. Kljub nenadnemu pretrganju energije na koncu je šlo za vrhunski event, ki je bandu Wild Crew ponudil odlično možnost za predstavitev, skupini Tomcat pa zagotovo dvignil ugled.
Več utrinkov z dogodka lahko preberete v Rocklineovi reportaži ali pogledate v fotogaleriji Zorana Kozine.