Twilight Force / Seven Spires / Silver Bullet

Če kot maček Garfield ne marate ponedeljkov, potem je bil ta ponedeljek Orto Bar kraj, kjer bi morali zaključiti dan. Dirty Skunks so nam prvič pripeljala v Slovenijo zanimive švedske power metalce Twilight Force. No, za ta band je beseda »zanimivo« morda celo malo ponižujoča, saj so sposobni odrasle (predpostavimo tudi zrele) ljudi v sekundi pretvoriti v najsrečnejše otroke, kar boste lahko izvedeli v nadaljevanju. Resda so bili Twilight Force glavna zanimivost večera, so pa njihov nastop podprli najprej odlični finski Silver Bullet in presenetljivi ter izjemno originalni Seven Spires, ki štejejo izključno nadpovprečno dobre glasbenike.

Večer so začeli finski power metalci Silver Bullet, ki sicer niso med najbolj aktivnimi bandi na sceni, kar je velika škoda. Ali če obrnem stavek, je bila to odlična priložnost, da band doživim v živo. Res pa je, da se je aktivnost banda v zadnjih letih povečala. Dva od treh albumov, s katerimi se lahko ponašajo, so izdali v zadnjih štirih letih, zadnjega Shadowfall nedavno konec januarja, band pa deluje od leta 2008 (prej z imenom Dirge Eternal, s katerim je izdal le dva kratkometražca in demo). Band vodi kitarist Hannes Horma, ki je prej deloval kot basist pri Turisas, ki rad sodeluje tudi s spremljevalnimi vokali. Gre za band, ki ponuja natanko to, kar se pričakuje od power metala: nore solaže, refrene, ki se že po prvem poslušanju ves čas predvajajo v mislih, čiste zvoke in številne melodije. Morda ne ravno kopija kopije, kot se večkrat zgodi pri power metalu, vendar po drugi strani originalnost tudi ni preveč prisotna. Nič zato, ni ravno potrebe, da vsak band odkrije toplo vodo. Objektivno gledano gre za band, ki ga svetujem vsakemu, ki mu je zvrst všeč. Publika se je, kot že večkrat opaženo na tej lokaciji, nekoliko sramežljivo držala nekoliko stran od odra. Dovolj, da je bil prazen prostor med publiko in odrom jasno viden. Vendar ... Silver Bullet so na odru oblečeni v rdeče uniforme, s svojo energijo pa znajo zelo dobro spodbujati publiko. Vokalist je vrhunski komunikator, ki je sramežjivim obiskovalcem Orto Bara popolnoma uničil sram in jih postopoma tekom koncerta s spodbudnimi besedami pritegnil vse do odra. Kitarista in basist na odru zelo radi improvizirajo usklajene gibe v ritmu glasbe ter se radi postavijo v ospredje, medtem ko je bobnar nekoliko bolj zadržan v ozadju. Slednje dejstvo je sicer pomembno, saj se njegovo prisotnost zelo čuti preko močnega tresenja, predvsem med uporabo blast beat tehnike. Odličen začetek power metal večera, obljuba je bila dostavljena.

Takoj po Silver Bullet pa prvo, veliko presenečenje večera. Mladi simfonični metal band Seven Spires, ki praznuje letos prvih deset let delovanja, je že izdal tri albume. Ti niti zdaleč ne razkrijejo tega, kar zna zasedba predstaviti v živo. Zato sem bom na kratko lotil vsakega posameznega člana posebej, saj so enostavno vsi vrhunski glasbeniki. Kompleksnost bobnov, natančnost kitare tako v riffih kot v solažah ter nadpovprečne tehnike na basu se tu poklopijo. Veliko pove dejstvo, da ritem sekcijo popolnoma dominirata že poznana izkušena glasbenika, in sicer na basu Peter Albert de Reyna (Morbid Vitality, Aversed, Unflesh, FireWind) ter na bobnih Chris Dovas (Dovas, FireWing, Omega Point, Redreigner ter v živo s Testament). Rezultat je neka drugačna dimenzija simfoničnega metala, bistveno različna od tega, kar v splošnem ponuja scena. V živo enostavno ne veš, kam bi najraje obrnil svoj pogled: na fingertapping po basu, na leteče bobnarske palice ali na zelo spremenljivo kitaro, ki lovi vse možne hitrosti, od počasnih do hitrih, tako pri spremljavi kot pri solažah. Navdušenje publike nad bandom je bilo očitno. Ne nazadnje je tu še Adrianne Cowan, ena izmed najboljših vokalistk, kar sem jih kadar koli videl v živo. Njene vokalne sposobnosti so nečloveške, saj je sposobna ... no ... skratka vsega, kar ima metal rad.

Da se lažje razume, ne bom niti zapravljal besed, pač pa vas usmeril h komadom, ki so jih Seven Spires predstavili v živo. Koncert so pričeli z Gods of Debauchery, v katerem je bilo nakazano, da drvimo daleč stran od power metala, saj je v tem komadu growl od Adrianne enostavno dominiral sceno v stilu skladbe, ki se približuje poznanim Dimmu Borgir. Skoraj bi se začeli spraševati, ali je to prava lokacija, vendar so takoj zatem postregli z Ocean's of Time in nas prepričali, da smo na pravi lokaciji. No, vsaj tiste, ki banda prej nismo poznali. Druga, nežnejša plat vokala pa je bila najbolje predstavljena s pesmijo Unmapped Dreams, ki bolj spominja na metal priredbo kake Disneyjeve risanke. Izpostavil bi še teatralno in izredno zabavno The Cabaret of Dreams ter God is Dead, ki prikazuje več dimenzij banda hkrati, in sicer od agresivne do nežnejše. S slednjo so Seven Spires zaključil vrhunski koncert, ki je bil res tako na nivoju, da bi lahko ta band imel cel večer, posvečen svojim skladbam. Z veseljem opažam, na raznih družbenih omrežjih, zlasti na Youtubu, da to mnenje delijo mnogi.

Noben si ne želi, da se dobri trenutki kar zaključijo, čeprav se temu žal ne moremo vedno upreti. K sreči so Seven Spires nasledili še švedski čudaki Twilight Force, ki so nas v Sloveniji obiskali prvič in srčno upam, da ne zadnjič. Tematsko spadajo zagotovo v isto košaro, v kateri so Gloryhammer, Alestorm, Victorious in Nanowar of Steel. Skratka bandi, ki so power metal uporabili kot pretvezo, da se ne jemljejo preveč resno. Ali resno nasploh, saj kdor je videl katerega koli od zgoraj naštetih bandov v živo, mu je vse takoj jasno. Twilight Force so se odločili, da bo njihova neresnost temeljila na zmajih, več zmajih in še več zmajih. V mešanico dodamo še power metal tempo, ki se po hitrosti približuje Dragonforce, vse skupaj pa nežno položimo na simfonije polne zvonov raznih vrst, da ustvarimo čarobno božično vzdušje ter izredno veliko dozo »nerdgazma«. Seveda so na oder prikorakali kar skozi publiko, oblečeni v kostume magičnih bitij in vitezov. Pripovedovalec Blackwald (klaviaturist) je takoj po prihodu na oder napovedal, da nas bo prevzela zmajeva moč ob komadu Dawn of the Dragonstar. Takoj zatem so Twilight Force ponudili enega izmed novih singlov, samonaslovljeni komad Twilight Force.

Publika je bila takoj navdušena nad tem, kar se dogaja na odru. Hiter ritem komadov je prispeval k temu, da niti eden izmed prisotnih ni stal pri miru. Zato so Twilight Force že na začetku uporabili počasnejšo Dragonborn, ki pa je imela ravno nasprotni učinek. Zaradi pravljično-božičnih efektov in kostumov je večina prisotnih ob močni spodbudi banda (beri: živi demonstraciji) začela plesati in poskakovati. No, niti približno se še ni začelo, temveč je vse skupaj le še eskaliralo. Med naznanitvijo komada Flight of the Sapphire Dragon je iz zaodrja pokukal napihljiv modri zmaj, ki je od prve in natanko do zadnje note letal na privzdignjenimi rokami publike, ki so si zmaja podajali po celotni dvorani. Sledilo je vabilo enega obiskovalca na oder, ki ga je band s sabljo povzdignil v viteza. Nov, pogumni vitez je dobil supermoč, da je lahko izmed dveh komadov, ki sta mu bila ponujena na čarobnem seznamu, izbral naslednjega. Mlad vitez je uporabil supermoč na vrhunski način, saj je uslišal številne klice publike in izbral Long Live the King!, ki je nato res bil naslednji komad na vrsti. Po navadi se med premori na metal koncertih en član banda postavi v ospredje in spodbuja publiko k vzklikanju, enkrat z desne, enkrat z leve, nato vsi skupaj. No, v Orto Baru nas je pripovedovalec učil čarovniškega smeha, ki nas bo, citiram, varoval pred hudobnimi goblini. Zakon. Niti vedel nisem, da to potrebujem, je pa lepo vedeti, da sem zdaj na varnem. Bonus točke pa dobi glavni kitarist, ki mu prsti po kitari drsijo kot po maslu. Ko opazuješ tako natančnost pri taki hitrosti, si navadno že samo od tega navdušen, kaj šele, ko je kitarist tako dober, da njegov slog lažno predstavi igranje kitare kot zelo enostavno.

Večer se je zaključil z neustavljivim ploskanjem in kupom srečnih obrazov. Niti predstavljati si ne morem, kdo bi lahko bil po takemu doživetju vsaj malo slabe volje. Kaj so torej Twilight Force? Ti so odgovor vsem, ki še vedno vztrajno povezujejo metal glasbo s satanizmom. Dajte jih šokirati z diametralnim nasprotjem. Če so Silver Bullet namenjeni predvsem power metalcem, Seven Spires še kakemu radovednemu ljubitelju metala, so Twilight Force prej kot band doživetje za vsakogar. Z vsemi evokativnimi glasbenimi dodatki, ki vzbujajo občutek pravljičnega in čarobnega, si Twilight Force brez težav predstavljam tudi na dogodkih izven metala.