Mojstrski prikaz atmosferičnega ekstremnega metala

V noči na 7. november je ljubljansko underground metal sceno popestrila intenzivna in transcendentna izkušnja novozelandske ekstremnometalske zasedbe Ulcerate, ki že dolgo velja za eno najinovativnejših sil na tem glasbenem področju. V okviru njihove evropske turneje v podporo nedavno izdanemu albumu Cutting the Throat of God je bil nastop na Metelkovi neprecenljivo popotovanje v najtemnejše globine ekstremne glasbe.

Ulcerate so svojo značilno znamko atmosferičnega, disonantnega death metala pripeljali v intimno, a močno okolje. Metelkova v Ljubljani, prizorišče, ki je že desetletja znano po podzemnem in poglobljenem vzdušju, je zagotovila popolno kuliso za skupino, katere glasba je zadušljiva, neizprosna in možganska. Množica, ki je večinoma niso motile tipične sodobne koncertne motnje, kot so mobilni telefoni, in se je v gosti megli ter ostrem mrazu pripeljala tudi od daleč, je bila seveda očitno tam, da bi bila priča skupini, ki je postala sinonim za natančnost in mojstrstvo v ekstremnem metalu.

Ognjevit, čeprav mlačen začetek

Po desetih letih so torej Ulcerate prišli nazaj v Ljubljano, v sklopu evropske turneje pa niso pripotovali sami. V osnovi »one man band« Selbst, ki se v živo razširi v kvartet, ni izgubljal časa za ugotavljanje prisotnosti občinstva in je postregel z ognjevitim in strastnim naborom, ki je mešal surovo agresijo z globoko atmosferičnostjo. Njihova znamka ekstremnega metala je bila ekspanzivna in mračna, z zloveščim robom, ki je hitro očaral množico. Nastop skupine sta zaznamovala intenzivno, divje bobnanje (ki pa ga je zmotil predvsem divji input poceni crash činel, ki so v zvočni sliki boleče izstopale) in kitarsko delo, za katero se je zdelo, da te ovije in potegne v svoje temačno, vrtinčasto zvočno vesolje (čeprav je treba poudariti, da je mračnost kitar močno poudaril res rušilen bas). Grleni, hreščeči vokal se je popolnoma ujemal s temačnostjo glasbe in ustvaril zatiralsko vzdušje, ki je vzbudilo pozornost množice.

Po drugi strani pa je, če smo iskreni, njihov zvok deloval zmeden in ni imel jasnosti in prodornosti brezhibne natančnosti Ulcerate. Predstava je po svoje delovala nekoliko zatohlo, kot da še vedno iščejo oporo. Medtem ko je bila energija skupine hvalevredna, sta njihova slaba zvočna mešanica in bleda odrska prezenca otežili popolno vključitev v njihov set – vsaj pri delu množice. A hvalevredno je, da so se Selbst potrudili ujemati z intenzivnostjo tega, kar je prišlo na oder za njimi.

Njihov set je bil kljub nekaterim minusom vseeno primeren uvod za Ulcerate, ki je občinstvo pripravil na noč zadušljivo intenzivne glasbe, ki je zabrisala meje med agresijo in vzdušjem. Ko se je njihov niz bližal koncu, je bila množica že pripravljena na težke udarce, ki so sledili.

Setlista Selbst: Silent Soul Throes, The Depths of Selfishness, Chant of Self Confrontation, The Stench of a Dead Spirit, An Ominous Landscape, Instrument of My Own Destruction.

Zvočna izkušnja kot nobena druga

Nabor skupine Ulcerate je trajal več kot eno uro in je prikazal neizprosno intenzivnost skupine, ki je igrala predvsem pesmi z zadnjega albuma Cutting the Throat of God in skladbe s predhodnika Stare into Death and Be Still, ki je izšel leta 2020 in ki jim ga po svetu žal ni uspelo preveč predstavljati, saj je izšel prav na vrhuncu sezone covida-19.

Zasedba – Jamie Saint Merat na bobnih, Michael Hoggard na kitari ter Paul Kelland na basu in vokalu – je poskrbela za izvedbo, ki ni bila nič manj kot spektakularna oziroma kar magična. Skozi celoten set, ki je trajal malo več kot eno uro, je bila tehnična moč skupine prikazana v celoti, s kompleksnimi ritmi, disonančnimi melodijami in otipljivim občutkom temne atmosfere, ki so občinstvo več kot navdušili.

Nastop v Menzi je vsekakor bil dokaz, da so Ulcerate vodilna prisotnost v svetu ekstremnega metala. Med 30-minutno pavzo med bandoma, v sklopu katere so temo prebadale zgolj rdeče luči ter se je med prisotnimi plazila umetna odrska megla, se je množica prisotnih zgrinjala pred oder v spremstvu mračnih zvokov, ki so se v ritualni repeticiji počasi usedli v naše duše. Nato so oder ob 21.20 končno zasedli Ulcerate in koncert začeli z intenzivno otvoritveno pesmijo novega albuma To Flow Through Ashen Hearts, ki sta ji hitro sledili Drawn into the Next Void in Further Opening the Wounds. Te uvodne skladbe so določile ton večera: atmosferičen in globoko poglobljen. Množica se je z vnemo odzvala na vsako pesem; te so bile vedno pozdravljene z ogromnim aplavzom in navdušenimi kriki, energija v prostoru pa je bila otipljiva in naravnost zažigalna.

Tisto, zaradi česar je bil nastop Ulcerate po mojem mnenju resnično edinstven, je bilo skoraj popolno pomanjkanje interakcije med skupino in množico. Poleg kratkih trenutkov tehničnih prilagoditev so glasbeniki pustili, da njihova glasba govori sama zase. Ni bilo ne zafrkancije ne ležernega klepetanja. Namesto tega so atmosferični zvoki v ozadju, ki jih je ustvarila skupina in so se ponavljali skozi celoten nastop, zapolnili prostor med pesmimi ter dodali dodatno plast napetosti in potopitve. Ta pristop je okrepil idejo, da to ni le predstava, ampak skrbno oblikovana zvočna izkušnja, ki od občinstva zahteva popolno pozornost in osredotočenost.

Treba je poudariti sledeče: pri občinstvu v Menzi pri koritu je presenetila popolna predanost doživetju. Zdelo se je, da je zaradi neizprosnega naleta disonančnih riffov in zapletenega bobnanja množica skoraj hipnotizirana, motenj pa je bilo le malo, pri čemer se je večina oboževalcev odločila, da bo nastop vsrkala, namesto da bi ga posnela ali fotografirala. Tako smo bili namesto običajnega bliskanja zaslonov mobilnih telefonov večinoma priča skoraj meditativnemu fokusu, saj so se oboževalci izgubili v glasbi in se hranili s surovo energijo, ki so jo Ulcerate tako lahkotno izžarevali.

Sonični napad na vse ali nič

Koncert se je nadaljeval s popolnim avrikularnim napadom na vse čute – nekateri izstopajoči trenutki sta bili pesmi The Dawn Is Hollow, Dissolved Orders, vsekakor pa je po mojem mnenju center zasedla uničujoča, a hkrati tako otožno lepa naslovna pesem novega albuma Cutting the Throat of God. Neusmiljen, zvočni napad se je nadaljeval do konca – s svojim srhljivim tempom in hipnotičnimi melodijami sta bila naslednja vrhunca pesmi To See Death Just Once ter Stare Into Death and Be Still, s katero je skupina tudi zaključila glavni set.

Poudariti je treba, da je pristop Ulcerate k nastopu v živo potopitev v atmosfero. Njihove pesmi, čeprav agresivne in tehnično zahtevne, so tudi zelo čustvene in sposobnost banda, da ustvari takšno napetost v živo, je redek dar. Bobnar Jamie Saint Merat je kot vedno izstopal z osupljivimi poliritmi in hitrostrelnimi in zanimivimi ter dinamičnimi udarci, ki so setu dodali neizprosno energijo. Vsaka pesem je delovala kot ogromen val zvoka, ki se nenehno spreminja in razvija, kot da bi bila sama glasba živa.

Druga člana nista niti najmanj zaostajala. Zanju se je zdelo, da se med vsako pesmijo razdelita v več neodvisnih entitet, ki wagnerjansko ustvarjajo bogato, precej mračno simfonijo. V celotnem setu se je Kellandov vokal – globok, grlen in boleč – zdel kot fizična manifestacija temačnosti, ki prežema glasbo skupine Ulcerate. Njegovo ukazovalno navzočnost je dosegla le pereča kitara Michaela Hoggarda, ki je bila hkrati surova, masivna, težka in melodična ter je ustvarjala napetost med kaosom in melodijo, ki je postala blagovna znamka skupine.

Kompleksna struktura pesmi – premikanje med neskladnimi zvočnimi valovi in bolj atmosferičnimi odlomki – je zajela bistvo evolucije pisanja pesmi skupine in pustila trajen vtis na množico. Zdi se, da novi in stari oboževalci cenijo natančne podrobnosti, s katerimi Ulcerate izdelajo vsak komad, ki nikoli ne žrtvuje čustev zaradi tehničnega. Natančnost, s katero skupina igra zapletene kompozicije tudi v živo, ni nič manj kot osupljiva – stene zvoka so ves čas padale in hkrati kot voda tekle na način, ki je občinstvo nenehno ohranjal na trnih.

Zdelo se je, da je občinstvo v Menzi pri koritu popolnoma prevzelo to izkušnjo, zapletene, labirintne kompozicije skupine pa so delovale kot fizično in čustveno potovanje. Vem, da se ponavljam, a vseeno: sposobnost Ulcerate, da uravnoteži tehnično usposobljenost s surovimi, nefiltriranimi čustvi, je tisto, kar jih loči od mnogih njihovih vrstnikov.

Ne igrajo le pesmi – s svojo glasbo prikličejo cele svetove.

Spektakularni zaključek

Šele pred zadnjo pesmijo se je Kelland s skromnim nagovorom zahvalil publiki in trio je zapustil oder. Ko smo se prebudili iz te zvočne kopeli oziroma hipnoze, smo zahtevali še. Band je vidno hvaležen znova zasedel oder in sledil je bis Everything Is Fire, ki je poskrbel za piko na i, končno katarzično sprostitev intenzivnosti, ki je pustila občinstvo brez diha. Ta skladba z otožnim tempom in uničujočo končnostjo je bila popolna počastitev, ki je pustila množico v zamišljenem, skoraj omamljenem stanju. Intenzivnost skupine je dosegla vrhunec in vzdušje v sobi je vztrajalo še dolgo po tem, ko so zapustili oder.

Nepozabna noč

Zaključimo lahko, da je bil nastop Ulcerate v Ljubljani mojstrski tečaj sodobnega ekstremnega metala. Skupina je že dolgo v ospredju tega žanra, s Cutting the Throat of God pa so vodilno mesto v panteonu ekstremnosti le še utrdili. Od brezhibne natančnosti njihovega nastopa do neomajne predanosti njihovih oboževalcev je bila to noč, ki je pustila neizbrisen pečat na vseh, ki smo ji bili priča. Prizorišče, množica in skupina so odigrali vsak svojo vlogo pri ustvarjanju tega nepozabnega večera ekstremnega metala – takšnega, ki se ga bomo spominjali še dolgo po tem, ko so zadnje note koncerta izzvenele v hladno in megleno noč.

Setlista Ulcerate:To Flow Through Ashen Hearts, Drawn into the Next Void, Further Opening the Wounds, The Dawn Is Hollow, Dissolved Orders, Cutting the Throat of God, To See Death Just Once, Stare into Death and Be Still, Everything Is Fire.