Vse številčnejšim lokalnim koncertom so letos končno začele slediti še turneje tujih bandov, med katerimi je nekaj najboljših znova zaobšlo Slovenijo. V mislih imam seveda povratek ameriških black/death metalcev Suffering Hour, ki so pri nas prvič nastopili leta 2019 v Postojni skupaj z Malthusian, zato sem vedela, kaj premorejo v živo. Dodatno me je podžgal njihov lanski dolgometražec, nekaj dni pred koncertom pa so vrhunski album izdali še njihovi kolegi Haunter, s katerimi se ta mesec mudijo po Evropi. Poleg omenjenih dveh bandov so bili napovedani še Cryptic Shift in Bedsore, kajti obe turneji v organizaciji Killtown Bookings sta se križali ravno na Dunaju, po prvotni najavi tega paketa z lokalno predskupino Guyođ pa je sledilo še par presenečenj. Paketu so se na koncu pridružili še avstralski Reaper in nemški Cryptic Brood.
Nastopili so po naslednjem vrstnem redu:
16.30 vrata
16.45 Guyođ
17.30 Reaper
18.20 Haunter
19.20 Cryptic Shift
20.20 Cryptic Brood
21.30 Bedsore
22.35 Suffering Hour
Naša ekipa je v nedeljo dopoldne odrinila proti Dunaju, in ko smo rešili vsa logistična vprašanja (prenočišče in parkirišče), smo še ravno ujeli nekaj komadov avstralske metal/punk zasedbe Reaper. Ponudila nam je soliden in vživet nastop kljub precejšnemu mrtvilu pod odrom, a žal nič takšnega, kar bi mi šlo v uho ali bi se vsaj žanrsko ujemalo z rdečo nitjo večera. Četverica res zna narediti žurko, s katero bi brez dvoma »zažgali« v Kontejrnju, vendar bi se mi dejansko za uvod v večer bolj prilegli graški death/doom metalci Guyođ.
Kot naslednji bi morali nastopiti Bedsore, a ker je zamujal njihov prevoz iz Bologne, smo že okoli pol sedme, še povsem neogreti, pričakali pod odrom po mojem mnenju višek večera, Haunter. Zaradi menjave slota so bili člani black/death metal zasedbe iz San Antonia med pripravami na nastop vidno nejevoljni, zaradi vlage in vročine smo se skupaj z njimi še pred nastopom potili tudi obiskovalci, a ko so zaključili tonsko vajo in začeli zares, je bilo vse našteto že postranskega pomena. Po akustičnem uvodu prvega komada z aktualnega albuma Discarnate Ails, ki so ga odigrali v celoti, je v nas nato udarila odlično ozvočena in tehnično razgibana masa riffov, ki jo nekateri opisujejo, kot da bi band križal Ulcerate in Opeth. Opis je na momente še kar na mestu, pa vendar ko slišiš njihove komade, dobro veš, da so to Haunter. Poleg aktualne plate so z drugega albuma zaigrali še Subversion of a Heathen Tongue, s katerim so kljub zgodnji uri z black'n'roll ritmi premamili velik del obiskovalcev v gibanje. Če strnem vtise, so bili Haunter peklensko dobri in definitivno prekratki.
Z zamudo so tonsko opravili in začeli tudi Cryptic Shift. S tehničnimi thrash/death metalci iz Leedsa se pred koncertom še nisem srečala, zato nisem vedela, kaj obetajo. Glede na logo in njihove hightopke mogoče kaj v smeri Vektor, je pa imela četverica med vsemi nastopajočimi nedvomno najlepše lase in najboljšega basista. Čeprav se mi thrash metal nikoli ni zares usedel v uho, je bil prav užitek poslušati Crpytic Shift v živo. V dvorano so prinesli drugačno energijo, njihovi tehnično zahtevni aranžmaji so bili razločni in dobro so se slišale tudi basovske linije. Iz njihovega seta mi je najbolj ostal v spominu komad The Arctic Chasm, še vedno pa me čaka doma poslušanje vsaj njihovega prvenca Visitations from Enceladus.
Krepko čez pol deveto so prišli na spored še njihovi polimenjaki Cryptic Brood. Death/doom metal band iz Wolfsburga sem imela priložnost spoznati v živo že leta 2019 v Postojni in tokrat ni bil nič manj odličen. Tega večera je edini preigraval bolj tradicionalen death metal, ki mu prepoznavno noto s svojim kričečim vokalom in bolj svobodnim menjavanjem tempa daje prav bobnar Steffen. Trojica je vidno uživala na odru, obiskovalci pod njim še bolj in padlo je tudi nekaj mosh pitov. Ne glede na odličen line-up si upam trditi, da so imeli najštevilčnejši obisk in najboljše vzdušje med vsemi bandi prav Cryptic Brood. Zaigrali so nekaj istih komadov kot takrat v Postojni z drugega albuma Outcome of Obnoxious Science, kakšnega z najnovejšega splita z Night Hag, pripadla pa nam je celo čast slišati še en neizdan nov komad. Zvenel je sicer zelo podobno nekaj drugim v njihovem arzenalu, pa vendar Cryptic Brood niso band, ki bi pretirano eksperimentiral. Mislim, da bosta njihov prvi nastop na Dunaju ohranila v lepem spominu tako band kot tudi občinstvo.
Po najbolj razgretem nastopu večera so nato okoli desete zvečer na oder stopili Bedsore in povsem ubili vzdušje. Pa ne zato, ker bi bili slabi ali dolgočasni, daleč od tega. Njihov bolj umirjen in pompozen progresivni death metal bi se odlično prilegal na začetku večera, tako pa so uspeli uspavati oziroma pregnati kar veliko obiskovalcev, ki so medtem raje šli na zrak ali pa poiskali nekaj za pod zob. Vidno razočarani so bili tudi fantje iz Rima, a so ohranili izjemno profesionalen pristop in pokazali vse svoje adute, saj so za tako mlad band tehnično odlično podkovani in igrajo v živo z občutkom, ki ga nekateri bandi ne usvojijo niti po desetletjih. In redki so bandi, ki po enem demu že pristanejo pri založbi, kakršna je 20 Buck Spin. Najbolj so me navdušili s komadom The Gate, Closure (Sarcoptes Obitus), ki je poln nalezljivih riffov in v njem res zablesti harsh vokal. Kar se seta tiče, so nam predstavili približno pol prvenca Hypnagogic Hallucinations in najnovejši komad s splita z Mortal Incarnation. Če jih še ne poznate, naj vas ne zavede njihovo ime. So daleč od kakšnega klasičnega death metala ali grindcora, še najmanj pa zvenijo umazano. Če so že imeli smolo s timingom, so vsaj imeli med vsemi bandi najboljši zvok.
Nekaj po enajsti smo končno dočakali Suffering Hour. Čeprav so bili headlinerji večera, je del obiskovalcev že šel domov, kar pa banda ni pretirano ganilo. Že takoj pri komadu Obscuration smo se v njihove poniglave, nekoliko disonantne riffe takoj vživeli tudi obiskovalci. Odlično smo sprejeli tudi nov komad Temportal Lapse z novega splita z Malthusian, ki je izšel ravno par dni prej. Z drugega albuma The Cyclic Reckoning so sicer zaigrali še dva komada, s prvega albuma In Passing Ascension pa najmanj Devouring Shapeless Void. V živo so imeli Suffering Hour še boljši zvok kot na studijskih posnetkih in brez čepkov smo jih lahko poslušali tudi bližje odru. Vzdušje in povezava z občinstvom se nista niti izgubila, ko je kitaristu Joshu počila struna. Zamenjal jo je ekspresno hitro, v tem času pa so s kitarskimi efekti nekako zapolnili tišino in držali suspenz, preden so izzvali še eno veselico z zadnjimi par komadi. Skratka, vse skupaj je kljub pozni uri in utrujenosti minilo čisto prehitro. Trojica se kljub glasnim pozivom ni več vrnila na oder, saj je odigrala svoje.
Nedelja in vročina sta terjala svoj davek in bili smo verjetno eni redkih, ki smo si naslednji dan vzeli prosto. Čeprav je bila vožnja dolga, vstopnica razmeroma draga in smo bandom spet pustili malo premoženje za merch, se je podvig več kot obrestoval. Zame je bil to kar koncert leta. Odlični bandi, družba in organizacija, kaj več pa si človek že težko zaželi.
