Glasbeniki se tekom ustvarjanja albumov, ki temeljijo na nekem konceptu (v ožjem ali širšem pomenu) nujno soočijo z vprašanjem, s kakšno tehniko bodo skladbe na albumu povezane. Seveda je v primeru konceptualnega albuma zaželjeno, da povezava ni zgolj ideološka ali tematska, ampak tudi glasbena. V black metalu, ki še ni popoln eksperiment in priznava vsaj neke osnovne meje svoje zvrsti, se kot ena izmed učinkovitejših tehnik kaže invokacija, ki so jo blesteče izkoristili npr. Behexen.
Ampak Arckanum … Arckanum gre daleč naprej od tega. Namesto 'satanovega blagoslova' je tukaj nordijska mitologija, ki je daleč od kakršnih koli 'folk' voda, ampak v surovi, hladni in destruktivni obliki invokacije Lokija, Fenrirja in končno Ragnaroka.
Že prvi komad in sploh uvod vanj (»Loke!«, »Hail Loke!«) Svarti ustvari nenavaden, temačen, ritualen, a individualno močan občutek, ki ne popusti do konca.
Prejšnjih albumov Arckanum žal ne poznam, zato ne morem podati objektivne kritike Antikozmosa glede na prejšnje albume. To je old school black metal z nekaj inovativnimi (inovativnimi, pravim, ne eksperimentalnimi ali hibridnimi) pristopi, ki mogoče a-priori ne spadajo v to sfero glasbe, ampak v primeru Antikosmos-a izpadejo pristni in na pravem mestu. Tako na primer skladba Rřkulfargnýr, ki zveni podobno kot dela Slayer iz osemdesetih let; t.j. hitri, zadušeni kitarski riffi od začetka, nakar dolg bobnarski prehod, že skoraj solo … Skladba se potem prelevi v srednje hiter black metal z volčjim tuljenjem kot neke vrste refrenom.
Vokal je daleč od black metal kričečega; je globok in razločen, predvsem pa izjemno močan … ceramonialen, a ne patetičen in pompozen. O riffih pa kot tipični komponenti old school black metal recenzij/pogovorov sploh ne bom pisal podrobneje; rekel bom le, da se Arckanum zgleduje po najboljših, da je opazen vpliv zgodnjega Burzuma in verjetno Khold (in/ali njim podobnim skupin), atmosfera riffov pa leži v dimenziji, ki je sorodna atmosferi Darkened Nocturn Slaughtercult.
Kakorkoli … največja mojstrovina na albumu je četrti komad Blota Loka (Žrtvovanje Lokiju; če prav razumem). To je … Ne … to je neopisljivo. A če poizkusim, bi ta 'ambientalen' komad verjetno najbolj slikovito opisal kot vrhunec rituala, ki je Antikosmos. Gre za (če sam ustvarim pojem) elektronski horror, katerega vzporednice je lažje najti v filmih kot v glasbi. Nekaj primerov: Prince of Darkness – video/avdio posnetek iz prihodnosti poslan v sanje junakov; Ring – Video/avdio posnetek; Event Horizont – Avdio posnetek v latinščini. Če ste gledali katerega od teh filmov, veste kam ciljam. Blota Loka je, odkrito povedano, nekaj najbolj grozljivega, kar sem doživel prek glasbenega medija. Recimo tako: če bi snemal film o Kursku in njega katastrofi, bi bil komad Blota Loka edina in edina prava izbira za 'glasbeno' podlago pred nesrečo. Utesnjenost in elektroničnost komada pa kar sama po sebi kličeta po takšnih asociacijah.
Skratka, Antikosmos je mojstrovina in eden boljših black metal albumov leta 2008, da ne rečem najboljši, kar mi jih je bilo v tem letu dano slišati. Hail Arckanum; Hail Loke!

Davorin