Utemeljitelji death metala se na sceno vračajo s petnajstim dolgometražnim studijskim albumom Chaos Horrific, ki se pojavlja z le dvoletnim zamikom od predhodnika Violence Unimagined, prvi album z Erikom Rutanom na kitari kot nadomestilo zgodovinskega kitarista Pata O'Briena. Kaže, da se je veteran iz vrst Morbid Angel in Hate Eternal v ekipi iz Floride že kmalu aklimatiziral in prevzel (slogovno) rdečo nit bandovega ustvarjanja.

Kaj pa lahko leta 2023 pričakujemo od Cannibal Corpse? Brutalnost in tehnika sta ob pogostih spremembah ritma in taktovskega načina, odprtih zvokih kitare in edinstvenem vokalu Corpsegrinderja seveda stalnici in značilni komponenti moderne zvočnosti Cannibal Corpse. Če pa je bilo videti, da je skupina v zadnjih letih do neke mere komponirala preveč šablonsko in brez navdiha, zveni Chaos Horrific boljše sestavljen, agresivnejši od bližnjih predhodnikov. Atmosfere, ki jih skupina ustvarja, so še najprimernejše za predstavo krvoločnih vsebin besedil. Poleg tega je tudi videti, da se je skupina odločila za ponovno ustvarjanje hitrejšega materiala, v katerem je prisotna večja mera agresije (kot po starem), kar lahko zasledimo že v prvih dveh komadih Overlords of Violence in Frenzied Feeding. Slednji stopa malo v nasprotje z dotedanjo tendenco raziskovanja predvsem srednjehitrih tempov, ki smo jo lahko zasledili pri sodobnejšem ustvarjanju (kar se pa ni vedno posrečilo). Prav iz tega razloga sem v zadnjih letih rahlo izgubil interes do skupine in mislil, da so morda njena dobra leta mimo, in sem s tem v mislih Chaos Horrific tudi poslušal. Po večkratnem poslušanju sem nato z veseljem ugotovil, da sem se zmotil, glasba je končno preglasila moje predsodke.

Skratka, Chaos Horrific morda predstavlja začetek novega poglavja v ustvarjanju peterke, v katerem bo tudi Rutanov prispevek lahko pripeljal do evolucije, ki se istočasno spogleduje s surovostjo preteklosti in originalno brutalnostjo, ki je ljudožerska trupla postavilo na Olimp death metala.