Ali bom razumel koncept Dealing With Demons (Volume II), če nisem poslušal prvega dela naslovljenega Dealing With Demons (Volume I)? Ta večna dilema je znana pri ljubiteljih pornografije – gledati Weapons of Ass Destruction 3 pred Weapons of Ass Destruction 1 in 2? Tokrat bom drzen in bom zavoljo poguma, ki ga človeštvu kot celoti vedno manjka, ubral tvegano pot in poslušal Dealing With Demons (Volume II) brez vednosti o predhodniku.

Devildriver so eden izmed mnogih »bandov moje mladosti«. Na njihov vlak sem vstopil okoli izida albuma The Last Kind Words, ki mu je sledil Pray For Villains. Prvi me je tako prevzel, da sem tiste dni znal odigrati prav vsak komad z albuma. Ameriški groove metal v najboljšem oziru. V primerjavi z vrstniki, kot so npr. Lamb of God ali Chimaira, so Devildriver imeli tisti element melodike, ki je uravnotežil surov groove na prav svojevrsten način. Spomnim se neke punce iz Avstralije, ki je prespala pri meni in navdušena izvedela, da ne le POZNAM Devildriver, pač pa sem tudi FAN in sem jih že videl v živo. »Najstniški metal« jim je pravila, kako ji je že bilo ime, hm … In ravno to – Devildriver so band za najstniško mladost/norost, čez reko skače, kjer je most – posebej v živo. Prav vsakič, ko so igrali, je bila norišnica – nepojenjajoči circle in mosh piti ter wall of deathi ob primernih trenutkih. Saj niti ne vem, kje vse sem jih videl? Z Machine Head na Dunaju 2007 morda in nekoč na Brutal Assaultu, to imam v glavi trenutno. Nima veze …

Glasbeno sem, priznam, izgubil sled za Devildriver po albumu Winter Kills, za katerega sem čisto pozabil, da sem celo jaz napisal recenzijo. V diskografiji imam torej skoraj desetletno luknjo v znanju, kar poleg zgoraj omenjenega Weapons of Ass Destruction 1 vključuje še Trust No One (2016) in Outlaws 'til the End: Vol. 1 (2018). Če se dregnem ob besede Avstralke, me je zaradi izgube najstništva morda doletela tudi izguba interesa do rednega spremljanja DevilDriver? In kaj porečem po ponovnem snidenju z Dezom Fafaro, pevcem in idejnim vodjo skupine, po dolgem premoru? Le lepe besede: čeprav produkcijsko Dealing With Demons (Volume II) zelo odstopa od zgodnjih izidov (zvok je bolj surov in melodični vsadki so zasenčeni s strani groove metal elementov), je zaščitni znak DevilDriver takoj prepoznaven. Ne le to, hudiča, zasledil sem celo eksperimentiranje z black metalom na Through the Depths. Kot protiutež je celo neposredno pred black metal delom omenjenega komada zajeten delež čistih odeskov, predvsem introv: komad Summoning. Komad This Relationship Broken seže bolj v skandinavske melodične deathmetalske vode, a kot omenjeno so bili produkcijsko melodični deli poslani na zadnji sedež, krmilo pa je prevzel glasnejši groove. Kot vedno zavoljo debate še navržem svoj najljubši komad s plošče, ki je tokrat It's A Hard Truth.

Tisti, ki ste tu izključno, da bi brali o glasbi, lahko ta odstavek preskočite. Sledi namreč filofaksovsko debatiranje o naslovu albuma. Glede na to, da se isti naslov pojavlja na kar dveh albumih, je omembe vredna refleksija na skriti pomen v ozadju. Z demoni ni šale. Vsak od nas jih še kako dobro pozna. Raba antidepresivov v Evropi se povečuje. Kaj se je zgodilo z obljubami hollywoodskih filmov, kjer po navadi luzerski piflarski neprivlačen fant pred koncem filma vendarle uspe dokončati faks, dobiti tisto sanjsko službo, se poročiti z najlepšo navijačico v razredu, kupiti hišo z belo ograjo, dragim avtom, psom, ustvari družino, itd.? In to vse pred dopolnjenim tridesetim letom!? Čez lužo ima Dez Fafara za sabo (glede na to, kolikor mi je o njegovem življenju znano) prav tako obilo bitk z demoni. Na tem mestu bom citiral filozofinjo Muriel Barbery iz njenega priznanega romana Eleganca Ježa, kjer hčerka iz premožne psevdo-intelektualske (»Moja mama ni ravno najbolj bistra, vendar je izobražena«) aristokratke družine sklene, da bo na trinajsti rojstni dan storila samomor in preprečila postati odrasla, ker si, citiram izbrane odseke iz knjige, »Odrasli včasih vzamejo čas, da se usedejo in se zamislijo nad polomijo svojega življenja. Nato se pritožujejo, ne da bi razumeli; kot muhe, ki se nenehno zaletavajo v isto šipo, letajo sem ter tja, trpijo, hirajo, postajajo potrti in se sprašujejo o spletu okoliščin, ki so jih pripeljale tja, kamor si niso želeli … Pa je tako preprosto razumeti. Narobe je to, da otroci verjamejo besedam odraslih, ko pa postanejo odrasli, se maščujejo s tem, da zavajajo svoje lastne otroke. "Življenje ima smisel, ki ga razumejo le odrasle osebe", je splošno veljavna laž, v katero so vsi prisiljeni verjeti. Ko odrasteš in razumeš, da to ni res, je že prepozno … Vsi naši družinski znanci so ubrali isto pot: mladost, v kateri so poskušali najbolje unovčiti svojo inteligenco, kot limono izžeti študijska leta, da bi si zagotovili prostor med elito, potem pa so se z osuplim izrazom na obrazu spraševali vse življenje, zakaj so takšna upanja končala v tako ničevi eksistenci … Ljudje stremijo za zvezdami, končajo pa v okrogli posodi kot zlate ribice.« Zabedirano do amena, kajne?

Demoni so res, da bistroumno povežem svoj (cinični) nesmisel iz uvoda v kontekst, orožje množičnega uničenja. Filozofski zaključek: bi bilo bolje, da demoni sploh ne bi obstajali in nam bi bilo prizanešeno trpljenje, ali so demoni potrebni, da se iz izkušnje človek uči, osebnostno zraste in bolečino pretvori v mojstrski groove metal album?