Po Edguy je Nuclear Blast »pobasal« še Sonata Arctica, s tem naenkrat pridobil dva izmed najbolj vzpenjajočih se mladih metal bandov v zadnjih letih in hitro dobil zamenjavo za Stratovarius.
Sonata Arctica na svojem četrtem albumu melodičnega metala seveda ne izumljajo na novo, nadaljujejo pa v neki logični smeri, ki so si jo začrtali s prejšnjimi izdelki. Hitre pasaže se menjavajo s počasnejšimi, melodičnimi, atmosferičnimi, v glasbo pa so vnesli še nekoliko več epskih in rahlo progresivnih elementov, kar najbolj pokažejo v dolgem epu White Pearl, Black Oceans, »odpiljeni« Wildfire in tudi netipični skladbi srednjega tempa The Boy Who Wanted To Be A Real Puppet. Brez standardnega programa udarnih skladb z double-bassom, hitrimi kitarsko-klaviaturskimi solažami/dueli v Misplaced in Ain't Your Fairytaile ter balade Shamandalie seveda ne gre. My Selene je še ena tipična, »hitro konzumirana« himna z zanimivimi klaviaturskimi solažami, nekako nad ploščo pa se dviguje dramatično obarvana himna Don't Say A Word.
Spremembe so majhne, opazne in mogoče album zaradi tega ne bo »zadel« od prve. »Nedolžnost« Ecliptice je pri njih že zdavnaj izginila, jo pa uspešno nadomeščajo z vse večjo zrelostjo.

Matjaž