To, kar je za multiinstrumentalista Ihsahna njegov istoimenski projekt Ihsahn, so za Samotha The Wretched End. Tako nekako, saj Samothu (Emperor, ex-Zyklon) v The Wretched End delata družbo še kitarist Cosmo (ex-Zyklon) in bobnar Nils Fjellström (Dark Funeral). Zasedba je ugledala luč sveta leta 2008 in od takrat do danes izdala tri studijske albume. Od prvotnega death/thrash metala se je trojica obrnila k death/black metalu, ki po eni strani zveni zelo tradicionalno, po drugi pa deluje dodatno progresivno.
In These Woods, from These Mountains še najbolj spominja na že omenjene Zyklon, sicer pa je plošček doživetje zase. Reduciranje tega albuma zgolj na primerjavo z nedelujočimi Zyklon pomeni zagotovo podcenjevanje in preziranje drugih kakovostnih trenutkov, ki jih ponuja. S tem imam v mislih pestro uporabo vokalov, kjer Cosmo pridno menjava med zadušenim blackmetalskim, na pol govorečim harsh vokalom in čistim petjem, na pomoč priskoči pa tudi zborovsko petje/kričanje – pač odvisno od tega, kateri način najbolje podčrta trenutno vzdušje. Pomembno, če ne celo najpomembnejšo, vlogo pri ustvarjanju starošolskega norveškega vzdušja odigrajo progresivne, netekoče kitarske linije, ki ustvarjajo nevsakdanje riffe, zaradi katerih se sploh splača poslušati plošček (da strupenih solaž sploh ne omenjam). Dodatno kombiniranje z death in thrash ritmi in začinjanje z industrijskimi elementi pa ustvarita lep presek med starim in modernim, neposrednim in melodičnim, klasičnim in avantgardnim. Kljub slednjemu album vseeno ves čas lepo teče, kar pomeni, da se mu sliši, od kod izvira, in temu primerno lahko poslušalec vsaj deloma tudi pričakuje že poznano v novi preobleki. Po drugi strani pa se razvija tako zelo naravno, da poslušalec niti ne opazi, kako se hitre in z energijo nabite melodije proti koncu umaknejo počasnejšim in folklornim notam. Osebna vrhunca: Burrowing Deep in Dewy Fields.