Black Sabbath / Soundgarden

Petek trinajstega in to celo v Nemčiji (referiram na obdobje 1939–1945)! Aktualni izdelek očakov prav tako nosi to nesrečno številko. Dišalo je po zlu in uničenju. Kaj pa resnica?
Na kraljevem trgu (Königsplatz) so v lepem petkovem popoldnevu počastili bavarsko prestolnico eni in edini – Black Sabbath! Prostor je bil res ogromen, po moji grobi oceni je bil velik vsaj za dve prizorišči na glavnem odru Metaldays. Občutek je bil res čisto festivalski, saj so organizatorji delili letake s tlorisom prizorišča, kjer si imel jasno označen oder, merchandise, stranišča, šanke, hrano, skratka celotno infrastrukturo. Oder je bil obrnjen na zahod. Naključno ali ne, bil je res čaroben občutek hkrati gledati sončni zahod in poslušati neko naključno predskupino, kako je ogrevala ljudi za legende.
Naključna predskupina? »Pozdravljeni, mi smo Soundgarden. Smo tisti band, ki igra pred Black Sabbath,« je skromno, v »jaz sem luzer« grunge slogu dejal frontman Chris Cornell. Začeli so TOČNO ob napovedani uri s pesmijo Searching With My Good Eye Closed in nadaljevali svoj eno uro dolg set. Pred Black Hole Sun je Chris ponovno po grungeevsko nagovoril publiko: »To pesem lahko tisti, ki jo – če jo sploh – poznate, pojete skupaj z mano. Še sam ne vem, kakšen pomen ima besedilo, čeprav sem ga sam napisal.« Sam sem bil predaleč od odra, da bi slišal kakšno petje, moj sektor je bil namreč bolj sivo obarvan. Pozabil sem omeniti, da je bila zanimiva mineštra publike – starejši fani Black Sabbath, ki so z začudenjem v živo poslušali Seattle iz 90-ih, češ kaj ti mulci počnejo na turneji s princem teme. Na drugi strani, kamor spadam tudi jaz, smo pa bili mlajša generacija, ki je prišla tudi zaradi predskupine. Nekateri celo izključno zaradi njih, opazil sem dovolj ljudi z majicami Soundgarden (vseeno je to predstavljalo pod 10 % publike). Morda se je sestave publike zavedal tudi Chris in se je iz previdnosti delal skromnega. Kot po navadi imajo predskupine slabši zvok in tudi tokrat ni bilo drugače. Ampak – dober nastop, kvalitetno odigrano, dobra komunikacija s publiko. V točno eni uri bil odigran pretežno material z albuma Superunknown (1994) , saj letos beležijo dvajseto obletnico izida tega albuma. Ja, fantje so upravičili svoj sloves iz 90. let!
Pol ure čakanja je bilo na momente dolgočasno, a se je obrestovalo. Organizatorji so čez oder zagrnili zaveso, da nismo videli ničesar. Naenkrat pa se zasliši Ozzyjev glas »Ali me slišite?« in v naslednjem hipu se dvigne zavesa. Warpigs! V živo ni primerjave s studijsko verzijo. Ojačevalci naredijo svoje. In začela se je dveurna doom poslastica. Uvodne besede Ozzyja po Warpigs so bile: »Pozdravljeni, sem John in sem alkoholik.« Med koncertom je priložnostno spuščal kukavičje glasove ter nenehno spraševal, ali se počutimo v redu. Posebej rad nas je blagoslavljal z »Bog vas blagoslovi«. V teh dveh urah sem bil blagoslovljen večkrat kot v ministrantski službi v osnovni šoli! Težko najdem besede, kako opisati koncert, ker … enostavno … ni besed. Citiral bi Josha Homma (Queens of the Stone Age), ki je na podobno problematiko odgovoril z besedami: »Če ste bili tam, ste bili tam. Če niste bili, pač niste.«
Po eni uri igranja je nastopil bobnarski solo, ki se je začel, kakopak, z Rat Salad in nadaljeval v bobnanje, ki je bilo po mojem mnenju zanimivo prvih nekaj taktov, nato pa je enostavno postalo dolgočasno. Verjamem, da je bobnar užival (aja, pozabil sem omeniti, da je na tej turneji v vlogi bobnarja Tommy Clufetos, ki si služi kruh tudi v Ozzyjevem bandu), a biti na drugi strani bobnov je poglavje zase … Menim, da je bil namen (pre)dolgega bobnarskega sola ta, da si ostali člani naberejo novih moči za epilog. Končno se je divjanje po bobnih ustavilo, obstal je le počasen ritem, ki se je razvil v Iron Mana. In ekipa se je vrnila. Zanimivo, da je zame to že drugič, da sem slišal Ozzyja, kako ni mogel zapeti te pesmi (prvič na WOA 2011). Od tega trenutka dalje je Ozzy priložnostno fušal, a mu oprostim, pravzaprav sem bil zelo pozitivno presenečen, da je bil zmožen celo uro peti tako rekoč perfektno. Po premoru pa je šlo to rahlo navzdol…Kljub temu sem z zadovoljstvom dočakal konec. Če se prav spomnim, so zaključili s Children of the Grave, nato pa se vrnili poravnati dolg še s Paranoid. Ozzy je prve vrste publike pred odhodom blagoslovil še z vedrom (blagoslovljene?) vode, nakar smo res dočakali konec. Za polne tri ure sem zapustil ta svet …
Konec začetka (End of the Beginning) je bil že zdavnaj preteklost … Polni dve uri preigravanja zgodovine za gospode, ki jim kljub starosti čas še vedno mine dovolj hitro. Po zadnjem blagoslovu in priklonu so Black Sabbath zapustili oder, brezštevilna horda obiskovalcev pa se je razkropila po podzemnih in avtobusnih postajah. Ob hoji na podzemno sem se zavedal, da je bil to moj prvi in zadnji koncert Black Sabbath, zato mi je vse pomenilo toliko več.