VV / Zetra

Domačo športno trenirko sem zamenjal za vojaške kratke hlače in se odpravil od doma. Časi, ko je bilo pomembno, v kakšni opravi oziroma s katero majico se bom odpravil na koncert, so že zdavnaj minili. »Bom pač edini v Cvetličarni z majico black metal banda,« sem si mislil. Joj, kako zelo sem se zmotil. Medtem ko je bila publika še teden poprej na poslovilnem koncertu Mr. Big v Kinu Šiška pričakovano rokerska in osivela, Cvetličarne še zdaleč niso obiskale samo ženske in pari, ki bi jih sicer srečal na koncertu od Siddharte. Ali drugače povedano: moja majica je uživala v družbi številnih drugih logotipov ekstremnih metal bandov, ki so prekrivali kosmata moška prsa, ki se sicer razkazujejo na povsem drugačnih koncertnih dogodkih (recimo na današnjem Inquisition in Demonical v Orto Baru). No, povsem po pričakovanju pa je bilo na glavo obrnjeno razmerje med moškimi in ženskimi obiskovalci. Če je to na klasičnem metal koncertu kakšnih 70 proti 30 v prid moške populacije, so tokrat z jasno prednostjo zmagale ženske. Prav prijetna sprememba.

Cvetličarna je bila razprodana, kar se je poznalo že med nastopom predskupine, saj je Cvetličarna že ob osmih tako rekoč pokala po šivih. Točno ob napovedani uri je s predstavitvijo začel dvojec, ki sliši na ime Zetra. Kdo ali kaj sta to oziroma kakšno glasbo proizvajata? S pomočjo spleta sem dobil potrditev, da gre za dvojec, ki je zapisan različnim žanrom, med katerimi so gothic, grunge in shoegaze, kar pa v živo zaradi nežnega vokala spominja na glavni akt večera VV ali HIM, medtem ko so bile kitare mestoma res metalsko distorzirane. Prijetno za uho. Za ljubitelje temačnih umetnosti pa je bila všečna tudi njuna oprava, saj je spominjala na Dimmu Borgir v času promoviranja prvenca For All Tid. Se pravi: corpse paint, raztrgana gotska oblačila in črnina. S posnetimi bobni in brez verbalne komunikacije s publiko sta se Zetra premikala od komada do komada ter pustila, da glasba govori namesto njiju.

Po polurnem premoru so ugasnile luči in med predvajanim introm se je začela svetlobna igra z logotipom na zadnji steni odra. Publika je takoj ob zaznavi tega vzkliknila oziroma zatulila in s tem pripravila svoje glasilke in moja ušesa na akustično spremljavo bandu. Ponovni krik publike je naznanil prihod članov na oder, še izrazitejši pa prihod glavne zvezde večera. A glej ga zlomka, Ville Hermanni Valo a.k.a. Ville Valo a.k.a. VV sploh ni deloval zvezdniško. Ali zdravo. Predvsem slednje. Sicer nisem noben strokovnjak za ta band, konec koncev sem ga minuli teden prvič videl v živo, moj predhodni interes zanj pa je temeljil izključno na hitih, kot so Join Me in Death, Right Here in My Arms, Wicked Game ali Poison Girl, a takoj se je videlo, da Ville Valo ni v najboljši kondiciji. Tako telesno kot tudi vokalno. A ker je večina dvorane tako nadvse glasno izkazovala zadovoljstvo nad slišanim, nikakor ne morem trditi, da nas je bilo veliko takih, ki smo to zaznali ali nas je to motilo. Od različnih ljudi sem sicer dobil potrditev, da vokalno to ni to, a očitno je bil nostalgični trenutek tako zelo navit do onemoglosti, da večine to sploh ni brigalo. Navdušenje je šlo do te mere, da so na oder romali šopki rož, plišaste igračke in celo modrci.

To, da se je Ville Valo ves čas nastopa plaho in počasi gibal tista dva metra od mikrofona do bobnov in nazaj, pri tem nikoli ni iz rok spustil robca, s katerim si je brisal pot s čela, medtem ko je iz grla na trenutke iztisnil nerazločno petje, ki je zamenjalo sicer šibek in tih vokal, je vsaj na videz šlo mimo interesa glavnine. Publika je bila v ekstazi, enkrat bolj, drugič manj. Vzdušje je nihalo, skladno z izmeničnim igranjem komadov od VV in HIM. Med komadi z albuma Neon Noir od VV je bilo vzdušje visoko, med komadi od HIM so bili v zraku orgazmi. Jasno je, da je večina poznala besedila starih hitov na pamet, zaradi česar je imel Ville Valo na trenutke dokaj malo dela. Nekje v drugi polovici koncerta, ko je band ustrezno minutažo posvetil igranju pesmi Poison Girl, pa se je tudi avtor teh besed spomnil besedila in se složno pridružil preostalemu delu dvorane.

Medtem ko je Ville cel koncert le skopo komuniciral z nami, je vsaj pred zadnjim komadom When Love and Death Embrace znal ali želel povedati malo več. Seveda nič kaj prida posebnega, v glavnem se nam je zahvalil, a dovolj, da je dvorana spet postala glasna. S tem je še zadnjič potrdila, da je bil koncert VV v družbi večnih hitov zasedbe HIM izlet v preteklost, izlet v najstniške dni, v katerih je verjetno nemalokatera obiskovalka koncerta (in morda tudi obiskovalec?) sama v svoji najstniški sobi sanjala o skupnih trenutkih z Villejem.

Po dobri uri in pol »kuschelrocka« z otožnimi besedili je bil izlet v preteklost zaključen, najbolj zagrizeni oboževalci pa so lahko s seboj domov odnesli vinilno ploščo za 70 EUR oziroma podpisano vinilno ploščo za 100 EUR. Vsaj cene kratkih majic so bile dostopne za »normalnih« 35 evrov.