REPORTAŽE

15. 11. 2016

Enslaved / Ne Obliviscaris / Oceans of Slumber

Kino Šiška, Ljubljana / 24. 10. 2016

Enslaved so kot band dejavni že četrt stoletja in verjetno jih večini niti ni treba posebej predstavljati, saj so že v zlatih časih mIRC-a in pozneje spletišča Myspace spadali med tistih nekaj norveških skupin ekstremnih zvrsti, ki smo jih vsaj v moji generaciji praktično vsi poslušali in z njimi odraščali. Njihova glasba se je od leta ustanovitve, ki sovpada z osamosvojitvijo Slovenije, skozi čas žanrsko precej spreminjala, sama pa sem se z njo prvič srečala ob izidu takrat že sedmega zasedbinega dolgometražca Below the Lights. Pred njim so se v bolj eksperimentalne in progresivne vode podali že s prejšnjim ploščkom Monumension, s katerim so v spremenjeni postavi začeli svoje vikinško obdobje, ki je temeljilo na black metalu, postopoma puščati za sabo. Zadnjih dobrih deset let kot neločljiv kvintet ustvarjajo v povsem svojem stilu, in zato bi se, če izvzamem kakšne njihove očitne klone, podobno kot pri Dordeduh le s težavo našla žanrsko zares primerna podpora. Ob najavi koncerta je bila znana samo ena predskupina, in ker avstralskih melodičnih progresivnežev Ne Obliviscaris nisem poznala, najprej nisem vedela, kaj lahko od njih pričakujem. Pozneje so se jim kot drugi podporni band pridružili še ameriški kolegi Oceans of Slumber, ki so mi bili sicer zaradi nove vokalistke in lanskega mini albuma Blue s priredbama skupin Candlemass in Pink Floyd vsaj nekoliko znani, in vedela sem, da bi jih bilo gotovo zanimivo kdaj videti v živo, vendar se preprosto niso ujemali s konceptom praznovanja 25. obletnice banda, kot je Enslaved. Ne glede na pričakovanja je bilo končno izkustvo nekaj povsem drugega, in slovenska publika je z navdušenjem pozdravila tako eno kot drugo predskupino.

Zasedba Oceans of Slumber iz daljnega Houstona nam je približala malce drugačen koncert, ki ga je od samega začetka z zanimanjem spremljalo kar nekaj obiskovalcev. Bandove starejše stvari (beri: prvenec Aetherial) dejansko precej spominjajo na večino alternativnih/melodeath skupin, a ravno z novo vokalistko Cammie je band našel svoj edinstveni glas in z zrelejšimi aranžmaji ter veliko založbo še širšo prepoznavnost. EP Blue ter drugi album Winter so namreč izdali pri založbi Century Media, ki ji gredo verjetno zasluge za to, da so se Američani priključili dotični turneji. Oceans of Slumber so med obiskovalci, ki so v Kino Šiška prišli dovolj zgodaj, da so ujeli že prvo predskupino, izzvali diametralno nasprotni reakciji, saj so nekateri njihov nastop raje presedeli pred dvorano na kavčih ali svoj čas raje izkoristili za druženje pred vhodom na zraku, medtem ko je bil splošen vtis med navzočimi pod odrom izjemno pozitiven. Band se je osredotočil na aktualni album Winter, s katerega nam je predstavil naslovno skladbo ter pesmi Devout, Suffer the Last Bridge, priredbo pesmi Nights in White Satin, ki je v originalu delo britanske skupine The Moody Blues, in ob kateri se mi je zaradi pevkinega glasu kar naježila koža. Enak občutek se je vrnil tudi ob zaključni baladi ...This Road, saj se je pevkin žametni glas na nekaj mestih znova dodobra razcvetel. Njeni nagovori so bili sicer precej nerazumljivi, saj je besede mestoma kar požirala, do česar pa med petjem na srečo ni prihajalo. Nastop je minil v znamenju še enega kontrasta, saj se je njihova glasba prelivala iz mešanice melodičnega death/doom metala v mirnejše pasaže progresivnega rocka in vse tja do klasičnih klavirskih delov, pri čemer sta enkrat svoji mesti celo zamenjala bobnar Dobber in klaviaturist Uaeb. Ravno pri mirnejših pasažah je najbolj prišla do izraza tudi pevkina pomirjujoča toplina, in Oceans of Slumber so bili vsaj zame nedvomno največje presenečenje večera.

Ne Obliviscaris iz še daljnejšega Melbourna so ob že precej številčnejši publiki že ob prvi skladbi Devour Me, Colossus (Part I): Blackholes poželi veliko navdušenja, zaradi česar se mi je tekom koncerta porajal občutek, da je velik del mlajših obiskovalcev verjetno prišel na koncert ravno zaradi Avstralcev. Po videnem lahko rečem, da z dobrim razlogom. V živo so bili za nas nepoznavalce sicer po približno polovici setliste s samimi dolgimi komadi res nekoliko naporni, a so zato na konkreten račun prišli njihovi oboževalci. Band je vidno prekipeval od energije, in Ne Obliviscaris v živo ne bi bili to, kar so, brez karizmatičnega vokalnega dvojca, saj je dinamika med violinistom in pevcem Timom ter harsh vokalistom Marcom tista, ki njihovim nastopom daje piko na i. Poleg živahnega dogajanja na odru nam je band serviral tudi izjemno tehnično podkovano živo izvedbo avtorskih pesmi, vključno z basistom Brendanom, ki nam je svoje veščine demonstriral na brezglavem petstrunskem glasbilu. V živo se ga žal ni slišalo tako razločno kot na studijskih posnetkih, na katerih je navadno v ospredju, in še najbolj je prišel do izraza med vmesnimi dueti z violino, ki je, podobno kot Cammiejin glas pri Oceans of Slumber, razpoznavni znak progresivnega metala, na kakršnega prisegajo Ne Obliviscaris. Brendanov bas je sodeč po kasnejšem kramljanju z družbo marsikoga zbodel v oči, sama pa nisem mogla mimo Marcove gotske oprave, zlasti bulerjev, saj takšnih nisem videla že res lep čas. Izredno zanimiva je bila tega večera tudi diagonalna postavitev vseh treh bobnarskih setov na treh nivojih in po vsakem premoru je na odru ostal eden manj. Osrednja postavitev je tako pripadla Danielu iz Ne Obliviscaris, in četudi tehnično podkovanemu bobnanju res nimam ničesar oporekati, me le redko kateri bobnar s svojo kompleksnostjo tudi prepriča, zlasti v živo in sploh glede na dejstvo, da na studijskih posnetkih zveni izredno sterilno. Vsaj v živo je imel z zvokom veliko več sreče kot njegovi sočlani, saj je band kot celota zvenel malce kaotično. Čeprav zvok morda ni bil najoptimalnejši, so nam Ne Obliviscaris pod črto servirali odličen koncert. Glede ostalih pesmi, ki so jih zaigrali v Kinu Šiška, kaj dosti ne morem reči, saj se v njihove izide nisem nikoli poglabljala, vendar če me občutek ne vara, so zaigrali po dve skladbi z obeh dolgometražcev Portal of I ter Citadel in preskočili lanska dva EP-ja.

Po premoru smo se nato ob prvih taktih uvodne pesmi iz Kubrickovega filma A Clockwork Orange vrnili v dvorano na že težko pričakovane headlinerje. Izjemoma sem prekršila lastno pravilo in na spletu preletela setliste na njihovi letošnji turneji, in Enslaved so tudi v Ljubljani odigrali identičen nabor pesmi kot na preteklih datumih. Meni sicer ni bil najbolj pisan na kožo, a je bil izbor kljub temu soliden. Norvežani so nam postregli s korektnim presekom novejše diskografije, torej tiste iz njihovega nevikinškega obdobja (z izjemo ploščka Monumension), od starejših stvari pa so tokrat zaigrali kar oba že tradicionalna komada: Fenris z albuma Frost (1994), ki so ga slovenski publiki predstavili že leta 2006 igrali v mariborskem Štuku, in še par let starejši Allfáðr Oðinn z drugega dema Yggdrasil, ki so ga pri nas nazadnje zaigrali na festivalu Metaldays leta 2013. Prvič so tudi predstavili dve novi skladbi z aktualnega lanskega albuma In Times; najprej Building with Fire in proti koncu še One Thousand Years of Rain. Tako kot njihovi predhodniki so nam tudi Norvežani podali prvovrsten performans, ki so ga pospremili s preudarno osvetljavo, saj so se barvni odtenki luči večino časa ujemali s tistimi na različnih naslovnicah albumov, s katerih so zaigrali to ali ono pesem. Med skladbo Ethica Odini, ob kateri se vedno takoj spomnim na vrtečo se toolovsko človeško figurico v črnem vakuumu iz videa, s katerim je Luka Bajt leta 2010 zmagal na bandovem natečaju, so bile v ospredju rdeče in bele luči na izrazito črnem ozadju, kot so zastopane na albumu Axioma Ethica Odini (2010) in tudi na ploščku Vertebrae (2008), s katerega so nam proti koncu večera pod podobno osvetljavo predstavili pesem Ground, ob Fenrisu pa so oder preplavili hladnejši odtenki modre. Več barvne svobode so si dovolili ob barvno nevtralnih naslovnicah, kot jih imata že omenjeni demo – ob Allfáðr Oðinn je oder preplavila intenzivna rdeča – in album Below the Lights (2003), s katerega so nam tokrat prvič nekaj zaigrali, tj. skladbo The Crossing. Ob tem so band zajele vijolične luči, ravno ta skladba pa mi je tega večera najbolj ostala v spominu, saj spada med nekaj mojih najljubših skladb, kar so jih Enslaved doslej napisali. Grutle nam je med nagovori namenil tudi nekaj preprostih fraz tipa »na zdravje« in »dober večer«, ki pa so zvenele bolj hrvaško kot slovensko, kar mu verjetno nihče v dvorani ni zares zameril. Band se je večkrat tudi sproščeno pošalil na svoj račun, in izvedeli smo, denimo, da Arve kondicijo ohranja s tenisom, Ivar nam je pokazal, da res nima smisla za humor, Herbrand pa nas je po drugi strani s kratkim klaviaturskim nogometnim intermezzom brez težav pripravil do smeha. Čeprav mu je pri komadu Ethica Odini že nekoliko počil glas, me je kljub temu že tretjič v živo navdušil s svojim petjem tako kot celoten band s svojo sproščenostjo. Na približno tri četrt nastopa je peterica zapustila oder, in kot je zadnje čase pri norveških zasedbah v navadi, nam je za uvod v bis tudi Cato postregel z bobnarsko solo točko, ki pa je bila občutno krajša in precej zanimivejša od Baardove na lanskem koncertu z Borknagar v Gala Hali. Tudi sicer se band ni pustil pretirano dolgo klicati nazaj na bis, ob katerem so nam predstavili skladbo One Thousand Years of Rain, ki se tematsko opira na uvod v veliko zimo in s tem na mitološki konec sveta, in tako Enslaved vsaj preko nekaterih besedil in simbolike ohranjajo vezi s svojim začetnim vikinškim obdobjem. Poleg te omembe nas je Grutle postavil tudi pred izbiro, ali želimo slišati nekaj čisto novega ali nekaj starega, pri čemer smo v veliki večini seveda glasno navijali za drugo možnost. Čez nekaj trenutkov je bil že z nami Allfáðr Oðinn, v že tako topli na pol zapolnjeni dvorani pa je začelo postajati samo še topleje in divje, na srečo brez kakšnih mosh pitov.

Setlista: Roots of the Mountain, Ruun, The Watcher, Building With Fire, Ethica Odini, Fenris, The Crossing, Ground, bis: bobnarski solo, One Thousand Years of Rain, Allfáðr Oðinn.

Tudi letošnja koncertna jesen je tako kot že preteklih nekoliko let izredno bogata, če ne že kar prenasičena, kar je verjetno botrovalo slabšemu obisku koncerta, ki je gotovo veljal za enega najbolj težko pričakovanih v letošnjem, že iztekajočem se letu. Enslaved je naslednji dan v Kinu Šiška sledil koncert Swans in Anne von Hausswolff, dan zatem v Gala Hali še koncert Inquisition, Rotting Christ, Mystifier in Schammasch – da ne omenjam še vseh koncertov v tednu pred in po tem koncertu, zato je kar nekaj prijateljev zaradi tega in službenih obveznosti žal izpustilo Enslaved. Sicer imajo Dihurčki to super navado, da koncerte najavijo toliko mesecev vnaprej, da si lahko človek nekatere dogodke vsaj do neke mere tudi časovno in finančno načrtuje, nista pa edina organizatorja koncertov najrazličnejših ekstremnih zvrsti pri nas. Moje razmišljanje naj ne služi toliko kot kritika, temveč prej kot nekakšna refleksija na vzroke za skromen obisk koncerta, saj je v vsakem primeru tudi to bolje, kot če bi imeli le ducat tovrstnih večjih koncertov v celem letu. Četudi je na Enslaved prišlo mnogo starih znancev in tudi precej mlajših obiskovalcev, je bila velika dvorana Kina Šiška tokrat vseeno bolj polna kot prazna, in sprva nekoliko nenavaden paket skupin se je vsaj po mojem mnenju na koncu izkazal za dobro izbiro.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 9. 2018
Abbath / Bæst / Kholn
Reportaža
5. 9. 2018
Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
KONCERTI & FESTIVALI
19. 9. 2018
Demilich, Spectral Voice, Cardiac Arrest
Spazio Ligera, Milano, Italija
22. 9. 2018
Blasphemer Fest Clagenfurth IV
Kwadrat, Celovec, Avstrija
25. 9. 2018
Spectral Voice, Hagzissa
KAPU, Linz
27. 9. 2018
Spectral Voice, Morbid Creation
Akc Medika, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2018
10. Metalwitch
Klub Cirkus, Ljubljana
27. 9. 2018
Hour of Penance
TrainStation SubArt, Kranj