Heilung / Eivør / Lili Refrain

Zunaj megleno, deževno in otožno ljubljansko vreme. K otožnosti prispeva tudi dejstvo, da je ponedeljek simbolični dan vračanja na delo po nedeljskem počitku. Vendar ravno v megleni Ljubljani se je v dvorani L56 Litostroja pripravljalo nekaj skrivnostnega, mističnega in predvsem, nasprotno megli, čistega. Tudi ta poseben večer, čeprav ne nujno povezan z metal glasbo, je tokrat organiziralo društvo Dirty Skunks v sodelovanju z organizacijo ŠKUC. Nekako gre za skupino, ki je zaradi nekega razloga nekaterim metalcem prirasla k srcu. Naj bo to zaradi nordijske, poganske simbolike ali bojevniških ritmov, Heilung so za metalsko skupnost nekako atraktivni.

Sicer je bila publika izredno heterogena, vseh starosti, vseh kostumov. Slišati je bilo tudi nekaj tuje govorečih, predvsem iz sosednje Avstrije, Hrvaške in Italije. Videti je bilo nekaj družin, nekaj starejših ljudi, nekaj navdušencev v kostumih z evokativnimi simboli narave in dokaj veliko črno oblečenih metalcev, ki s(m)o seveda, kot po navadi, na majicah razkazovali imena naših najljubših bandov. Tokrat pa ni šlo za običajen koncert. O ne, daleč od tega. Bistveno boljši termin za opis videnega je »ritual«. To velja za vse nastopajoče, vendar so Heilung s scenografijo, kostumi in koreografijami ritual prenesli precej stopenj više, do točke, ko ne spominja več samo na ritual, temveč dejansko gre za ritual. Ravno zato je bilo na večini obrazov videti predvsem zanimanje, kaj nam bodo nastopajoči predstavili, saj gre v vsakem primeru za neko nepopularizirano zvrst ali celo zvrst, ki bistveno bolj cilja na energetsko čiščenje in povezanost z naravo v obliki obreda kot pa ustvarjanje »poslušne« glasbe. In prav tak občutek obreda so pustili vsi nastopajoči umetniki, vsak na svoj unikatni način.

Kot prva je nastopila italijanska umetnica iz Rima, Lili Refrain. Njena unikatnost se kaže v tem, da je sologlasbenica, ki v živo na odru vzorči tisto, kar postane potem njen komad. Vokalistka, kitaristka in komponistka je začudeni in istočasno tudi navdušeni publiki prikazala vse svoje spretnosti. Sicer je zvok iz ozvočenja včasih malo »škripal«, osvetljave na odru tudi ni bilo veliko, Lili Refrain pa je vrhunsko predstavila mistično glasbo, v kateri dominirajo predvsem bobni, vendar ji vzorčenje omogoča tudi dodajanje referenc iz drugih žanrov. Nekateri (sicer redki) kitarski riffi in solaže so zanihali tudi v vode metala, vendar gre tu res le za odtenke, saj so mistika in ritualna glasba ves čas v ospredju. Kakor koli bi to želeli definirati, bi bili v poskusih neuspešnih. Lili Refrain s svojimi nastopi enostavno prelamlja meje raznoraznih glasbenih žanrov, zraven tega pa to počne v živo, pred osuplimi očmi prisotnih, brez nikakršnega vnaprej posnetega komada. Enostavno prava umetniška duša, ki se izraža na svoj lastni, popolnoma svobodni način.

Eivør Pálsdóttir, včasih samo Eivør, je nekaj prisotnih že poznalo. Eivør je glasbenica iz prav posebnega kraja, to so Ferski otoki, na papirju območje Danske, vendar z visoko stopnjo avtonomije na več področjih. Ferski jezik je eden izmed severnogermanskih jezikov, ravno tako imajo še danes izredno bogato kulturno dediščino, ki se po vsej verjetnosti ohranja (tudi) zaradi visoke avtonomije. In pevka, ki prihaja iz tako posebnega kraja, v katerem si je leta 2004 prisvojila tudi nagrado Ferke leta, ne more ustvarjati nič drugega kot posebno zvrst glasbe. Čeprav na nekoliko drugačen način kot Lili Refrain tudi Eivør ne pade v en sam glasbeni žanr, pač pa jih čisto na svoj način prevzame v svoj unikaten slog, večino časa pa potuje med folk glasbo, jazzom in elektronsko glasbo. Takoj od prve zaigrane note se je ustvarila neka magična, skoraj hipnotična atmosfera, ki človeka vsrka in prikuje v sedanji trenutek, brez nikakršne skrbi v zvezi z bodočnostjo, brez nikakršne pretekle travme. Številne v prvih vrstah je to vidno odpeljalo v druge svetove, marsikoga je privedlo do spontanih in sproščenih gibov, še drugi pa so uprizorili cele plese. Odtujevanje od vsakdanje realnosti pa je bilo najbolj vidno na obrazih plešočih duš, saj jih je veliko kar zaprlo oči in se prepustilo glasbi. Eivør namreč veliko eksperimentira, tako z vokali kot z instrumentalnimi deli, njena glasba ustvari čisto transcendentno, skoraj sinestetično izkušnjo. Vidno ponižna nordijska ženska je v dvorano zagotovo vlila pravo vrsto mistike in energije.

Zatem se je na odru končno razprla zavesa. Za njo se je ves čas skrivala neverjetna scenografija z mnogoterimi evokativnimi simboli narave, ki misli takoj popelje v nek drugi, antični čas, ki ga začutiš že s samim pogledom na prazen oder. Na odru se je dalo opaziti predvsem veliko rogov, kosti in bobnov, scenografijo so dodatno bogatile tridimenzionalne in natančne upodobitve dreves, vse skupaj pa je puščalo občutek neke človeške, primitivne povezanosti z naravo, kakršne v današnjem načinu življenja (žal) nismo več vajeni. Morda so Heilung le del širše tranzicije vračanja k naravi, ki jo pozorno oko lahko počasi začenja opažati pri obnašanju ljudi v današnjem, postpandemijskem in kriznem obdobju. In na takem odru se je najprej pojavila temna figura, ki je z »incensi« očistila na odru prisotne instrumente na posameznih pozicijah, ki so jih kasneje zasedli člani zasedbe. Po koncu čiščenja je na oder prikorakala skupina ljudi, oblečenih v kostume, ki se je najprej postavila v krog, nato pa začela ritual. Zgoraj opisanemu procesu pravijo Heilung Opening Ceremony, ubesediti celotno dogajanje na odru, na katerem stoji množica raznovrstnih in nekonvencionalnih kostumov, pa je dokaj zahtevna naloga, zato si vsaj začetni vtis lahko ustvarite s tem posnetkom, ki prikazuje starejši, vendar analogen ritual. Počasi se je krog razpustil, nekaj ljudi iz skupine je zopet odkorakalo v zaodrje, medtem ko so ostali člani zasedbe zasedli vsak svojo pozicijo. Takoj, ko so se začeli bobni in grleno petje pesmi In Maidjan, je bilo iz publike slišati glasen val navdušenja.

In navdušenje je bilo več kot upravičeno, saj so bili bodisi kostumi bodisi scenografija na čisto drugačnem nivoju, kakor na katerem koli drugem koncertu. Dejansko je vsa umetniška fantazija, ki smo ji bili priča na odru, spominjala bolj na gledališko predstavo, tiste pa, ki jim svet spiritualnosti in energetskega čiščenja ni tuj, so dejansko doživeli nekakšen obred. No, v bistvu je bilo to res le na začetku, ko so se iz publike še slišale prošnje za pesmi. Večkrat se je nekje iz sredine dvorane dalo slišati glasno prošnjo navdušenca »ASJA!«, meditativno in mistično pesem, ki so jo (sicer po planu rituala) kmalu zatem tudi predstavili. Nastop je daleč od tega, da bi bil zgolj glasba. Na odru so se vrstili bojevniki s sulicami in ščiti, dogajale so se igre z ognjenimi plameni, po dvorani so se projicirale rune in razni primitivni simboli, vsepovsod po dvorani pa je bilo čutiti neko primitivno povezanost, ki se nekje v naši podzavesti in genetiki očitno ohranja že vso zgodovino. Tak ritual prebudi neko posebno stanje zavesti, nekaj, kar vsak začuti v sebi na svoj način. V publiki se je to izrazilo tako, da so nekateri plesali, drugi se le sramežljivo gibali v ritmu bobnov, igranih s kostmi, spet tretji so kar vzklikali in spuščali glasove, nekaj ljudi pa je bilo opaziti ob strani dvorane sede na tleh meditirati. Vsak je to doživljal po svoje, čeprav je bilo opaziti tudi nekaj skupinske dinamike. Plesi nežnejšega spola v prisotni publiki so bili graciozni in elegantni, usklajeni predvsem z Marijinimi vokali in pristnimi simboli narave, medtem ko so bili moški gibi bolj štorasti in trdi, bolj analogni bojevnikom prisotnim na odru. Metalce v publiki pa se je (nepresenetljivo) dalo prepoznati po »headbangingu« v ritmu bobnov.

Nekako je poganska simbolika v metal glasbi vseprisotna, za določene zvrsti je to kar ključni sestavni del. Vendar smo tu v popolnoma drugačnih vodah. Ko ljudje sprašujejo, kdo je pričel s pogansko sceno, Heilung odgovarjajo, kot je Kai povedal v intervjuju za Loudersound, da so to začeli ljudje, ki so živeli pred več tisoč  leti, ter da smo vsi le del nečesa večjega. In Heilung so si zadali cilj, da z rituali raziščejo ravno ta nepopisni »nekaj«, ki je v človeškem kolektivnem umu vseprisoten že od samih začetkov. Ritual zasedbe nam omogoča zbližanje s tem »višjim«, občutiti neko primitivnost, na katero smo v današnjem času pozabili, vendar se je na nek način ohranila znotraj nas vse do danes, ko razmišljamo bistveno bolj individualno kot pa neka velika skupnost. Z zadnjo pesmijo pa se je zgodilo ravno to, da so se praktično vsi prisotni, na odru in v publiki, enostavno prepustili tej primitivnosti. Celotna dvorana je plesala na plemensko glasbo, vsak prisoten po svoje, kot je v trenutku začutil, včasih je komu iz ust ušel tudi krik ali tuljenje. Za kratek trenutek si dobil občutek, da si v nekem drugem, antičnem času. Zatem so Heilung ritual zaključili s Closing Ceremony in zapustili oder. Ker ni šlo za koncert, tokrat vzkliki »WE WANT MORE!« niso bili učinkoviti. Ritual pa je vsem prisotnim gotovo pustil prav poseben pečat in nepozaben spomin. Morda se je v kom celo rodila želja k vračanju k naravi in medsebojni povezanosti.

Če ste nastop zamudili, a si vseeno želite občutiti »doživetje s Heilung«, ali če ste bili na ponedeljkovem ritualu prisotni in si želite še enkrat podoživeti vsaj občutek miru in energetskega čiščenja, ki vam je bil predstavljen v živo, vas vabimo k branju recenzije zadnje izdaje Drif, ki smo jo objavili pred kratkim. No, in seveda k poslušanju mistične, plemenske glasbe. Mogoče vam bo to uteha. Mogoče vam bo glasba pomagala pri ubijanju demonov, ki so se vam s časom nabrali v živahnosti sodobnega sveta. Vendar brez skrbi. Kot je zatrdil Kai v zgoraj navedenem intervjuju, so Heilung zgodba, ki se šele začenja pisati. Še naprej bomo tudi mi, kot trdi tudi Kai, spremljali, »v kaj se bo razvila ta zver«.