Hoba / Woygn / Ayd

Trojno družinsko rojstnodnevno slavje me je – optimistično gledano – »spodbudilo« in pesimistično gledano »prisililo«, da sem za čez vikend pobral šila in kopita ter se premaknil na rodno grudo. Kakšno srečno naključje, da je v klubu Kompleks na Ravnah na Koroškem ravno ta vikend potekal stoner/doom koncert. Res sem bil vesel, da lokalna metalska scena še vedno brca.

Originalni načrt, da pred koncertom naredim en krog po nostalgični poti spominov ter se sprehodim do parka in gimnazije nedaleč od kraja dogodka, se je sfižil, a nič zato. Bil sem preveč izmozgan od obiskov, da bi se mi ljubilo ukvarjati s preteklostjo, ki navsezadnje nima kaj početi v sedanjosti. Moram pa omeniti eno nostalgično stvar, mimo katere ni šlo. Klub Kompleks je na Čečovju, ki je za Ravne na Koroškem nekaj takega, kot so bile Fužine za Ljubljano. In v tem getu je svoj čas ustvarjal koroški reper Milenko a.k.a. Yamakaschi, ki je dal poštno številko »dva-tri-devet-nič-pras***!« za vedno na seznam lokalnih znamenitosti. Njegova pesem se tematsko giblje v podobnih kanaboidnih vodah, kot je bil današnji stoner koncert, vendar z malo manj rekreativne rabe in malo bolj kriminalnimi dejanji (»Res je, stanujem u bloko, bomba na oko, arkada odprta na široko!«)

Desetletje prilagajanja se avstrijskim navadam je terjalo svoj davek. Zelo me je motilo, da ni bilo nikjer ne duha ne sluha o kakšni časovnici. Facebook je trdil, da se akcija začne ob 21.00 – zmenjeno! Ko z ženo stopiva v dvorano, mi pripomne: »Kako je majhen!« Res je, pozabil sem, kako majhen je prostor z odrom (kdaj sem bil že nazadnje v Kompleksu?). Oder je bil sicer ravno pravšnji za power trio za uvodnik večera, ki je slišal na ime Ayd. Ob 21.30 začnejo padati prvi riffi, ki so na moje veliko veselje privabili vsaj toliko ljudi, da prizor ni izgledal preveč žalosten. Po koncu prvega komada se pevec/basist zahvali za aplavz s komentarjem, da je bila to le tonska vaja in še nikoli ni videl toliko ljudi, ki bi spremljali tonsko vajo. Kljub smehu v dvorani je dal jasno vedeti, da ni šlo za šalo. Ah, še malo bo treba počakati … Uraden koncert se je začel nekaj minut za tem z istim komadom kot na tonski vaji. Kakovost zvoka je bila nad mojimi pričakovanji (če tonski mojster Kompleksa to bere – moj poklon!). Basovski riffi so bili v ospredju, kitara je vljudno dovolila, da bas vodi predstavo. Spretna raba efektov je dodala nov sloj sonične izkušnje. Dostikrat se je zvok približal bandu Yob, za trenutek sem nekje celo mislil, da bodo igrali priredbo njihovega komada In Our Blood, tako podobno je zvenelo. Poleg Yob bi v miks vplivov nedvomno dal še recimo Electric Wizard in morda zgodnje Sleep, obdobje albuma Sleep's Holy Mountain. Doom metal s primesmi stonerja in rabo efektov, ki so bolj značilni za post-metalske zvrsti.

Publike ponujeno ni prepričalo v tolikšni meri, da bi napolnili majhen prostor. Izgleda, da včasih tudi tehnika ne pomaga in je važna le velikost banda. Dodaten dokaz za to je sledil z domačini Woygn, ki so doma zagotovo »velik in slaven band«. Dvorani se je ob pričetku tokrat bolj stoner odtenka metala kapaciteta več kot prepolovila. A ker je jakost zvoka vseeno ostala ista kot prej, je basist Alex pred pričetkom repertoarja igrivo dejal v mikrofon: »Ku*** ste tiho!« In tako se je zabava nadaljevala, prednost domačega terena je dvignila vzdušje v dvorani, da se je celo začupalo. Woygn so lani izdali EP Ascendance. Ne bi se rad preveč ponavljal, zato novincem vržem kost za glodanje, da Woygn jemljejo navdih iz puščave Palm Springs ter tudi modernih stoner bandov, kot so 1000mods, Truckfighters in podobni. Za skriti pomen imena Woygn pa se morate potruditi sami in ga najti v recenziji EP-ja. Kar se nastopa tiče, kapo dol! V besedah Yamakaschija: »Skank je zaštemo!«” (»Kanabis je začel izkazovati farmakološke efekte na centralni živčni sistem z vezavo na kanaboidne receptorje«.) Ni bilo treba biti genij, da ti je bilo jasno, da je bil to vrhunec večera. Kljub jebivetrski odrski prezenci kakovost izvedbe ni bila prikrajšana, in če bodo Woygn držali ta nivo v živo, se jim za prihodnost ni treba bati (vse dokler bo na odru vedno le ena steklenica viskija in bo pitje preudarno!).

Ura je bila krepko čez enajsto, ko utrujeni starši že ležejo v posteljo. Ženi sem obljubil, da odideva domov, ko pade komanda. In to se je zgodilo kaj hitro po začetku koncertnega epiloga s Hobo. Glede na opis se Hoba definirajo kot »intergalaktičen post stoner«. Navdih za bandovo ime je menda (nisem preverjal dejstev, verjamem na besedo bandu) najtežji asteroid, ki je kadarkoli padel na Zemljo, in to se je zgodilo pred 80.000 leti. Posebnost Hobe je, da podobno kot npr. Belzebong ne verjamejo v vokal, a raje v glasbo vlkjučujejo kratke fraze iz raznih filmov. Žal nisem imel več kot kakšnih deset minut, da bi preučil njihovo glasbo, zato ne bi preveč pametoval. Raje nudim v poslušanje njihov lanski samonaslovljeni album Hoba. Na hitro, band ima prehiter tempo za oznako »doom« in dosti post metalskih riffov/melodij, da bi ga kamenjal pod »stoner«.

Prvi koncert leta ne bi mogel biti boljši. Še enkrat bi rad izpostavil kakovost zvoka v dvorani, ki ga niti približno nisem pričakoval. Poleg tega pa super nabor bandov, ki so kljub skupnemu imenovalcu kanabisa vsak zveneli edinstveno in imeli nek lasten X-faktor. Misel, ki mi ni šla iz glave ob vožnji domov, je bila: »Zakaj je bila vstopnina za takšen kvaliteten paket pičle tri evre?« Bolj za šalo kot za res: ugodna cena na račun prihranka časa z organizacijo in printanjem časovnice? 2-3-9-0 pra***! Čečovje!