Life Of Agony / Prong / Tarah Who?

Brno. Drugo največje mesto Češke in največje mesto zgodovinske dežele Moravske, ki je marsikomu poznano po znamenitem dirkališču, poznanem po vznemirljivih dirkah moto GP za motociklistično Veliko nagradno Češke in vsem, kar je povezano s tem športom. Redkeje ali bolje rečeno skoraj nikoli se človek v Brno ne odpravi na obisk metal koncerta. Ali pač? Seveda gre tukaj zgolj za retorično vprašanje in enostavno dejstvo, da zadnjih nekaj let destinacije za obisk koncertov niso več omejene na klasične štiri sosednje države ter tu in tam še kakšen skok v Nemčijo, temveč je prioriteto prevzel dogodek, logistične stvari pa so postale drugotnega pomena.

Tako so se na predvečer Martinovega v klubu Fléda sredi Brna v sklopu svetovne turneje ob 30. obletnici izida prvenca River Runs Red ustavili kontroverzni Američani Life Of Agony. Tukaj se bo mogoče kateremu izmed bralcev mojih kolumn porajalo vprašanje »Kaj za vraga dela on na Life Of Agony in zakaj se za takšen koncert človek odpravi v Brno?«. Kot že rečeno, je pri dotičnem dogodku šlo za koncert ob 30. obletnici prvenca banda, ki je med drugim tudi pred davnimi leti začel izoblikovati moje glasbene preference in tako tudi vplival na moj nadaljnji razvoj. In ker sem skozi leta odkrivanja najrazličnejših glasbenih zvrsti in bandov svoj spekter kar razširil, a zaradi tega tudi tako ali drugače kakšen koncert izpustil, misleč saj bodo čez par let ponovno na turneji, ter tako izpustil veliko bandov, ki jih žal nikoli več ne bom uspel ujeti na odru, te napake ne bom več ponovil. Brno je bilo v tem pogledu sekundarnega pomena, saj kot sem že uvodoma omenil, logistične zadeve in oddaljenost koncertov več nimata odločilnega vpliva na izbiro destinacije. Tako v petek po končanem delu pot ni vodila v varno zavetje doma, temveč na Češko in na razvrat ob zvokih legendarnih Life of Agony, ki so s seboj na turnejo vzeli še ene veterane Prong in rokerski dvojec Tarah Who?

Po nastanitvi v hotelu in potešeni potrebi po hrani ter pivu smo se počasi odpravili pred klub Fléda. Tam je misel, da se bo morebiti ponovil nastop iz leta 2018, ko so Life Of Agony razmesarili spodnjo dvorano Kina Šiška in v slogu starih posnetkov iz manjših klubov po vsem svetu, ki še dandanes burijo duhove v moji glavi, razvnela dvanajstletnega mulca v meni. Razvratu v Kinu Šiška takrat sicer nisem prisostvoval, o tem sem slišal le premnoge zgodbe mojih dveh sopotnikov na tokratni koncertni odiseji, tako da je bilo vznemirjenje že pred dvorano na vrhuncu. A videz je tokrat zelo varal, saj prihod v notranjost kluba ni več spominjal na underground sceno devetdesetih temveč na spoštovanja vreden klub z odlično dvorano za skoraj tisoč obiskovalcev. Časovnica je bila sledeča:

18.30 – vrata
19.30 – 20.00 Tarah Who?
20.20 – 21.10 Prong
21.30 – 23.00 Life Of Agony

Tokrat sem se zavestno odločil, da bom izpustil uvodni band, ker je bilo potrebno hraniti moči za vrhunec večera, duetu Tarah Who? se bom tako posvetil ob kateri drugi priložnosti. Prvi band večera so zame tako predstavljali Newyorčani Prong, ki se ponašajo z zavidljivo kariero, saj s krajšim premorom ružijo že od leta 1986. Odkrito bandu pred samim koncertom nisem polagal neke posebne pozornosti, niti se nisem z njimi kaj dosti srečeval v moji mladosti. V dvorani sem le otipal njihov najbolj poznan album Cleansing in se iz ozadja pripravljal na zvezde večera Life Of Agony. Kljub temu da band premore kar zavidljivo diskografijo, se je pričakovano osredotočil na album Cleansing, ki ga je tudi publika najbolje poznala, kar so gospodje s pridom izkoristili in pri tem vidno uživali. Kot rečeno, že v rosni mladosti Prong in jaz nikoli nismo našli skupnega »ušesa«, zato sem se raje sprehodil do šanka in merch mize, saj me je monotonost komadov po zdaj že kar dolgem dnevu rahlo uspavala. Prebliski v določenih komadih tokrat niso zame prispevali dovoljšnje energije, da bi delil navdušenja s preostalim delom publike. Čeravno Prong niso nikoli pritegnili moje pozornosti, pa sem se ob komadu Snap Your Fingers, Snap Your Neck zalotil, da se pozibavam ob groove ritmih in nekako le, čeprav samo za kratek trenutek, začutil to, kar so gospodje publiki podajali z odra. Po dobri uri so Prong skladno s časovnico zaključili nastop in verjamem, da so marsikaterega obiskovalca osrečili, sam pa bom njihov nastop ohranil v spominu kot solidno uverturo v glavni akt večera.

Po dvajsetih minutah premora in zbiranju poguma ob šanku se je nato začelo zares. In kako bolje proslaviti 30. obletnico izida prvenca, kot da tega odigraš v celoti? Tako so nam Life Of Agony že takoj na začetku po intru v obliki Hey You od Pink Floyd dali vedeti, da je to večer River Runs Red. Starosti albuma primerno se je tudi publika nagibala k številki 30+ in prav zabavno je bilo opazovati, kako se starešine med publiko pazljivo prebijajo pod oder (tudi sam tokrat nisem izostal pri tem dejanju) in z igrivimi pogledi čakajo na znak za mosh. Bandu z odra sploh ni bilo potrebno nakazati, da se za takšen rojstni dan spodobi tudi malce ponoreti, saj je bilo to publiki samoumevno in je po začetni sramežljivosti pokazala, kako se stvari streže. Mina in druščina so se temu razvratu pod odrom kakopak pridružili na odru in z vsemi atomi močmi podžgali še zadnji kotiček dvorane. Band tokrat ni ovinkaril in je obletnici primerno odigral River Runs Red od začetka do konca, kot si je zamislil 13. oktobra 1993 ob uradni izdaji ploščka. Groove ritmi in mastni kitarski riffi so grmeli z odra in v slogu dobrih starih devetdesetih v marsikaterem obiskovalcu obudili kakšen spomin ali dva, band pa je 30 let kasneje poskrbel za nove spomine. Tokratni koncert si bo zagotovo zapomnil eden redkih mlajših obiskovalcev, ki je med moshanjem izgubil ravnotežje in padel, a ga je kaj hitro iz gneče povlekel starejši možakar, ga s solzami v očeh poljubil na čelo in ponovno porinil v mosh. Verjetno smo bili priča tisti pravi očetovski ljubezni, s katero je želel oče sinu predstaviti delček svoje mladosti na prav poseben način, pri čemer so Life Of Agony poskrbeli točno za to. Vrhunsko!

Setlista: Intro, Hey You, This Time, Underground, Monday, River Runs Red, Through and Through, Words and Music, Thursday, Bad Seed, My Eyes, Respect, Method of Groove, The Stain Remains, Friday, Scars, Lost at 22, I Regret, Weeds.

Tudi sam sem v izjemni poplavi emocij doživljal svoj sprehod v polpreteklo zgodovino z vsesplošnim zadovoljstvom, tako da je uro in pol dolg koncert žal minil uro in pol prehitro. Kljub vsem pripetljajem skozi dolgo zgodovino banda so Life Of Agony tokrat pokazali, da so močna entiteta, ki je obstala na sceni in bo v prihodnje razburila še marsikatero koncertno prizorišče, mogoče ponovno tudi pri nas, kajti dejstvo, da se zdaj že marsikatera turneja zavestno izogne našim krajem, kar močno bode v oči in črnogledost tukaj morebiti ni na mestu, a po toči zvoniti bo prepozno. Upam, da se motim.