Tolminator Metal Fest 2023, 2. dan

Na prečudoviti dan so ob Sotočju godli ti bandi:

12.00 Speed Queen
12.50 Hellcrawler
13.40 Fearancy
14.30 Hemplifier
15.20 Morost
16.10 Terzij De Horde
16.50 Stellvris
17.50 Insanity Alert
18.50 Ellende
19.50 Kanonenfieber
20.55 Within Destruction
22.15 Finntroll
23.45 1349

Speed Queen na Tolminator Metal Festu 2023
Petnajst ur so se vozili iz Belgije le zaradi polurnega nastopa ob nehvaležni opoldanski uri. Smilili so se mi, postavil sem se v njihove čevlje, medtem ko sem udobno ležal v ležalniku blizu odra. Sonce je začelo žgati in kazalo je, da bo danes vendarle lep(ši) dan. Začudil sem se predanosti nastopajočih, da v poletni vročini oblečejo črne oprijete usnjene hlače, jeans in tisto klasično opravo, ki sodi v osemdeseta. Speed je sicer dober opis slišane zvrsti, dodajmo še klasičen heavy ter proto thrash in imamo sodobno različico tega, kar se je kuhalo v osemdesetih. Predstavljajte si Kill 'Em All, Killing is My Businness in zgodnje Motörheade v sodobni belgijski izvedbi. Tisti, ki poznate njihove rojake Evil Invaders, imate zelo dobro idejo o glasbi. A le besede in visokošolske primerjave ne morejo opisati prvoosebne izkušnje in energije, ki so jo Speed Queen proizvedli na odru. Bil sem res presenečen nad energičnostjo nastopa. Ostati pijan ob poldnevu pač terja jajca! Presenetil me je tudi arhetip 80s speed scene, ki je strastno plesal v prvi vrsti in bil res, res na smrt podoben kakšnemu liku iz kultnega filma Wayne’s World, morda v majici Wayna in Gartha. Če bi band prodajal majice, bi jo glede na nastop z veseljem kupil, če drugega ne, da jim dam za bencin nazaj do Belgije.

Hellcrawler na Tolminator Metal Festu 2023
Tempo, ki so ga kot normo postavili Speed Queen, ni pojenjal, nadaljeval se je le v malenkost drugačnem odtenku, bolj umazanem thrash/death metalu, morda si celo upam reči death'n'rollu. Žena je komentirala pevca, češ da zelo izstopa od ostalih članov po videzu – zelo urejena frizura in negovana bradica, zlahka si ga je predstavljala kot uslužbenca v banki. A ko je odprl usta, ji je bilo takoj jasno, zakaj ima band v svoji sredi bankirja. Če me spomin ne vara, se je pevec na neki točki celo pohecal na ta račun in se opravičil publiki, da so njegovi soigralci neotesani pijanci in jih skuša držati pod nadzorom. Vedno poskušam nastop banda primerjati bodisi s podobnimi bandi bodisi z nastopom istega banda v preteklosti. Hellcrawler sem gledal davno, davno tega na Metelkovi, a vse, kar se spomnim in lahko primerjam, je glasba in njena izvedba – kar je nedvomno ustrezalo mojim visokim standardom. Vsa ta nebrzdana hitrost me je naredila lačnega, in ko sem gledal hrabre posameznike, ki so ob tej nečloveški uri vzeli besedilo Stay Drunk dobesedno, sem se spomnil alkoholične verzije znanega reka, ki pravi »Ne moreš jesti na prazen želodec«. Moja domača vas res premore modrosti, morda je zato nekoč bilo na splošni maturi iz slovenščine vprašanje, kako imenujemo prebivalca Mute.

Fearancy na Tolminator Metal Festu 2023
Zaradi kosila v Tolminu sem zamudil precejšen del nastopa Fearancy, imel sem slabo vest. Po drugi strani pa, ko sem ob ograji gledal ljudi, kako s kopalkami in napihljivimi blazinami korakajo proti Soči, sem se počutil manj gnilo. Thrash-death z res specifičnim vokalom, bolj nizkim in rjovečim, kot sem jih za to (pod)zvrst vajen. Ker je bil moj trebušček poln, sem v skladu s splošno veljavnim slovenskim pregovorom »Ne moreš piti na prazen želodec« in sopari pristal na pregrešno drago kraft pivo, ki je stalo norih osem evrov za 0,5 litra. Sem vsaj s tem počastil več kot polovico zamujenega seta Fearancy.

Hemplifier na Tolminator Metal Festu 2023
Besedna igra na »hemp« in »amplifier« nedvomno namiguje na konzumacijo marihuane. Dodajmo zeleno-črne barve na odru, tri bradate gospode z nizko uglašenimi glasbili, odvzemimo vokal in pokadimo travo s stojnice, ki je bila pod znamko »My morning weed« na voljo na metalski tržnici v bližini, in imamo stoner/doom pravljico. Mislim, da ni potrebnih več besed. Življenje se je za trenutek umirilo od hitrih ritmov predhodne trojice bandov in postave v dosegu glasbe pod odrom so se po zombijevsko počasi gibale ob ritmu. Ritmi so bili celo tako nalezljivi, da se je zaposleni delavec festivala, ki je bil na uradni dolžnosti pri glavnem vhodu, spozabil in z glavo zagruval v taktu. »Ah, to so ti tipi, ki jih že od samega prevzema kart na blagajni stalno srečujem…« Naključje, moj vonj po stoner doomu ali kaj drugega – člane banda sem srečeval dobesedno povsod po Tolminu: na ulicah, v kampu, na poti tja in nazaj, hudiča, celo na otroškem igrišču v mestnem parku. Študenti marketinga naj si to vzamejo za zgled: ravno ta trenutek, ko pišem te besede, se v ozadju vrti njihov album The Stoner side Of Doom.

Morost na Tolminator Metal Festu 2023
Ljubljenci malega odra dneva. Do zdaj še nisem videl na malem odru publike, ki bi v tolikšnem številu nosila majice nastopajočega banda. Kako ljubko, morostne majice je nosil še živahen predšolski podmladek in bodoča mamica z vidnim nosečniškim trebuščkom. To mi je vlilo upanje, da morda pa vendarle metal ne bo umrl z našimi generacijami, rojenimi med Black Sabbath in Limp Bizkit. Če je bil zarodek star vsaj šest mescev, je že imel razvit sluh in je zagotovo zadovoljno migal v maternici, so bile moje misli, ko sem v glavi ponavljal učno snov razvoja zarodka. Čez nastop nisem imel nič za pripomniti, občasno je zatajil zvok, a ni nikogar motilo. Všeč mi je bilo, da je bil band oblečen v enotno garderobo, kar je kazalo na profesionalnost in dolgo kilometrino na odru. Pevec je bil bosonog, mimogrede. Pol ure death metala, ki mi je vlekel malo na progresivno, malo na bolj melodično stran, je hitro minilo. Še vreme je bilo zelo progresivno in nepredvidljivo, ob zadnjih notah z odra sem ugledal prve temne oblake izza gora.

Terzij De Horde na Tolminator Metal Festu 2023
Finaliste malega odra, ki jim je bilo za razliko od ostalih odmerjenih deset minut več nastopa, sem pričakal na klopci iz palet, ki je ležala v mrtvem kotu odra (vzporedno na levi strani od nastopajočih). Moja sogovornica, ki sem jo spoznal malo pred tem in prisedel k njej, mi je krajšala čas med menjavo bandov, nato pa se me je naveličala in me odslovila z uradnim: »Grem do odra, sliši se zanimivo. Moj namen danes je zaužiti čimveč GLASNE glasbe«. Tudi prav. Izkušen v ritualih dvorjenja sem nalašč odsedel še komad ali dva, da ne bi izpadlo, da ji obupano sledim iz nečistih namenov in s tem dajem napačne signale. Dobro, zdaj lahko vstanem. Ne bom lagal, tudi meni je (za)dišala glasna glasba in postavil sem se v naravno pozo – pred oder v doseg monitorjev, a dovolj daleč od dolgolase skušnjave. Zvok je postajal jasnejši in tisto, kar je prej na klopci zvenelo kot klasičen black metal, je spremenilo barvo v bolj eksperimentalno smer. Terzij de Horde v nizozemščini pomeni »ločiti se od množice«. Besedna zveza je izposojena od nizozemskega pesnika Hendrika Marsmana, ki je poleg ostalih mislecev in filozofov iz tako imenovanega temnega vitalizma osrednja lirična muza banda. Pevec je med nastopom deloval odsotno in je kar zrl v prazno, kar je poleg krikov gonobe dodalo umetniško globino predstavi. Na koncu je vitalno skočil v prve vrste in oddal zadnje atome temne agonije.

Stellvris na Tolminator Metal Festu 2023
Napočil je čas za nadgradnjo festivalske izkušnje s selitvijo pred glavni oder. Sproščeno sem se sprehodil po zdaj že znani potki in opazoval okoli sebe: lahko bi bilo več ljudi, kako prazno je prizorišče. Ob prvem djentskem riffu je tonski mojster občutno navil jakost zvoka, da nas tistih par navzočih kot tudi tisti, ko so se potikali v bližini festivalskega območja, slučajno ne bi zamudili seta. Stellvris prisegajo na metalcore z djentskimi vložki, manjkali pa niso niti bas dropi, ki so po šolsko poudarili sledeče breakdowne. Všeč mi je bila energičnost pevke in zelo aktivna komunikacija s publiko s kratko razlago oziroma opisom prihajajočega komada. Nekdo ob meni je celo komentiral, da govori celo preveč. Na tem mestu bi lahko dodal bedno šalo, ki sem jo slišal od kapitana ladjice med plovbo po jezeru Most na Soči: »Tam vidimo dva kormorana, ki sta oba samca. Kako to vemo? Ker imata zaprte kljune.« Bodisi njena komunikativnost bodisi fluorescentna majica, ki je poudarjala njeno, hm, »osebnost«, zadeva je delovala in Stellvris so uspeli prepričati publiko, da se je kolektivno premaknila bližje k odru kot tudi k prepevanju refrena komada Burn Out. Pod črto je band prikazal kakovosten nastop in imel nek X faktor, ki je dodal svežino v metalcore okvirje. V enem stavku: Stellvris bi lahko bili metalcorovski češki odgovor na Arch Enemy ali The Agoinist.

Insanity Alert na Tolminator Metal Festu 2023
Innsbrooklyn (sleng za Innsbruck) je prišel vse do Tolmina! Insanity Alert so moji stari znanci, med življenjem v Innsbrucku sem bil redni obiskovalec innsbruške Metelkove, ki se ji je pravilo »Die Bögen«, kjer so bili pod viadukti, nad katerimi je tekla železniška proga, razni alternativni klubi. Insanity Alert sem spoznal, še preden so bili kul – na release partyju samonaslovljenega albuma leta 2014. Crossover (party) thrash po vzoru predvsem Municipal Waste, a tudi očakov SOD, Suicidal Tendencies, DRI in Nuclear Assault. Z dodano veliiiiiiiiiiiiko dozo zajebancije. Gravitacija circle pita takoj ob začetku koncerta me je posrkala vase in zatorej težko povem o dogajanju drugega kot to, da sem s pajdaši opravil 254 krogov. Insanity Alert radi, kot marsikateri poročeni pari, komunicirajo prek napisov, kot so »All Mosh No Brain«, »Fuck This Shit«, »Let’s Circle Pit«, »Run to the pit, mosh for your life«, itd. Vsake toliko je z odra poletel kakšen napis in kljub majhni statistični verjetnosti (lokacijo sem stalno spreminjal s potekom circle pita) je eden pristal v mojih rokah. Samoumevno je bilo, da sem trofejo držal visoko v zraku in sporočal vsem nejevernim Tomažem v bližini, da je čas za circle pit. Da bi res bil jasno viden, sem nosil rdečo majico. Kot rečeno, ne spomnim se dosti podrobnosti z odra, saj se je moj svet vrtel v krogu skozi celoten nastop. Spomnim se, da je pevec zagovarjal razmišljanje s svojo glavo in se ne pustiti prepričati ljudem, ki pravijo, da se ne smemo drogirati. Epilog nastopa je bila priredba Run To The Hills z modificiranim refrenom »Run to the pit, mosh for your life«.

Ellende na Tolminator Metal Festu 2023
Vsaka zabava se enkrat konča in tudi party thrash ni izjema. Ko nastopi utrujenost in z njo praznina v duši, posebej ko zmanjka drog ali njihovi učinki pojenjajo, se svet obarva črno. In iz neznanega razloga naše misli govorijo v nemškem jeziku, ker je bojda celo v peklu uradni jezik nemščina. Takšni občutki so me prevzeli po slovesu norosti in prihodu Ellende. Band so rojaki iz Gradca in pesnijo atmosferični black metal, ki je prav posebne sorte, upam si trditi, da podobno kot Cankarjev kostanj. Navzven mogočen in pomirjen, vsi se radi senčijo pod njim. A svojo moč črpa iz trupel pod sabo. Ellende zna ustvariti podobne občutke mešanja lepote in gnusa. Ellende je sicer arhaični nemški izraz za odtujitev oziroma izgnanstvo. Filofaksovec v meni bi jih v literarnem smislu potisnil v eksistencializem ali nadrelizem, vsaj tako jaz doživljam njihovo glasbo v živo. Drogerašu v meni pa, iskreno, ni najbolj prijala sprememba, ki jo je sicer že dolgo tega prek uradno objavljene časovnice naznanilo življenje. Ellende so intimen band in obožujem njihovo glasbo, a neposredno po party thrashu pač niso bili umestni. Podobno izkušnjo sem doživel na Metal Campu, kjer je bila norišnica na Testament, sledili so pa Opeth, moj naj naj naj band, ki ga ljubim bolj kot življenje samo, in zamorili sceno. Nauk zgodbe je, da sestavljanje časovnice ni tako samoumevno, kot se zdi.

Kanonenfieber na Tolminator Metal Festu 2023
Nemški odgovor na ukrajinski 1914. Prva svetovna vojna dobiva liričen zagon v ekstremni glasbi in se tako že skoraj enakovredno kosa z drugo svetovno vojno tipa Marduk, Sabaton in ostalih, ki mi ta trenutek ne pridejo na pamet. Manjkala je le še bodeča žica na nikogaršnji zemlji med odrom in občinstvom. Črne brezizrazne maske so stopnjevale krutost in burile domišljijo med blastbeatovskimi strojnicami v jarkih. Čisto iz znanstvenih razlogov (in poklicne deformiranosti) sem primerjal današnji nastop z nastopom 1914. Primerjava je nepoštena, saj so 1914 lani priredili nastop na res osebnem nivoju zaradi žalostnega poteka dogodkov v njihovi domovini. No, Kanonenfieber so kot glavno orožje, ki je stopnjevalo vojno atmosfero, uporabljali nemški jezik. Narava je pomagala z res groznim nalivom, ki je pregnal večino publike v zaledje bojnih linij (v šotor za mešalno mizo). Kljub temu je iz odra butalo in butalo. Sam, dezerter, sem od daleč spremljal bitko ob sivi nevihti, ki je ob bliskih razsvetlila gore v ozadju. Prešinilo me je, da nedaleč stran leži Kobarid, kjer je nekoč potekala prav nič nastopaška dvanajsta soška bitka, ki se je drži ime »Čudež pri Kobridu«. Mi, pozerji, pa se skrivamo pod šotorom in gledamo maškare. Šalo na stran, moje krstno srečanje s Kanonenfiber je bilo izjemno.

Within Destruction na Tolminator Metal Festu 2023
Neverjetno, kako daleč so prišli gospodje, s katerimi sem si kot kitarist kranjskega melodic death metal banda Era of Hate enkrat tekom študentskih časov celo delil oder na nastopu v neki vukojebini. Vsi nastopajoči smo (bili) fanboys As I Lay Dying in igrali vsaj eno njihovo priredbo. Za deathcore/metalcore to sploh ni čudno, saj je namreč ime Within Destruction poklon istoimenskemu komadu As I Lay Dying z albuma An Ocean Between Us. Moja lenoba, ni se mi dalo voziti na vaje iz Ljubljane v Kranj, je (poleg ostalih dejavnikov) morda razlog, da sem na ta dan stal jaz pod odrom in ne na njem. A jim nisem zavidal, saj sem lahko tako držal pivo v roki in brezskrbno taval v sedanjem trenutku. Pa čeprav z vodo v čevljih, premražen in ves moker z le štirimi pajdaši v neposredni bližini odra. No, vsaj trofeja »Lets circle pit/Fuck this shit« s thrash zabave pred nalivom mi je služila kot dežnik. Primerjava z vukojebino je na žalost na mestu, vsaj kar se številčnosti publike pred odrom tiče. Le obrazi na odru so mi bili novi in v manjšem obsegu (le trije v primerjavi z vukojebinskih pet), dam roko v ogenj, da takrat nisem spoznal nobenega kitarista z azijskim videzom, hm … Sklenil sem, da se bom ob priložnosti bolj podrobno pozanimal o življenjski zgodbi Within Destuction. Nastop je bil sicer prepričljiv in glede na okoliščine soliden, mojo hipotezo je potrdil občasen bučen aplavz iz varnega šotorskega zaledja in vlil upanje v boljši (vremenski) razplet večera.

Finntroll na Tolminator Metal Festu 2023
Poleg rojakov Kalmah so Finntroll druga plat istega kovanca, ko gre za močvirnati ambient. Za razliko od prvih, ki so bolj blizu melodičnemu death metalu v slogu Children of Bodom, Finntroll stavijo bolj na blackmetalski folk koncept. Nazadnje sem jih gledal v Gradcu novembra, ko je bilo vreme zelo v kontekstu močvirja, megle in zateženosti. Danes odvzamem zateženost in dodam obilo močvirja, vlage in mokrote. Razmočeno prizorišče je igralo v prid trolom in mitologiji, na katero Finntroll prisegajo. Najhujše neurje je sicer minilo in trolovsko občinstvo se je opogumilo pokukati iz šotora. Najpogumnejši so na neki točki priredili veseljaško predstavo (beri: usedli so se na tla drug za drugim in veslali v pogubo). Morda so zamešali dejstvo, da Fintroll igrajo VESELJAŠKI in ne VESLAŠKI metal? Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj to rekel, sploh po (za moj okus) pretirani dozi power metala na letošnji ediciji festivala Area 53 (power metala nikoli ne moreš vzeti v prekomerni dozi, op. lektorja), ampak bolj vedre viže so prav pogrele srček in prezeble noge v mokrih čevljih na razmočenih tleh.

1349 na Tolminator Metal Festu 2023
Make metal black again! Ob epilogu dneva so izginili folkmetalski elementi Fintroll, ostal pa je čistokrven black metal. Bil sem premražen in lačen, a si nalašč nisem poiskal okrepčila, naj sodi trpljenje k pristni izkušnji. Misli so mi od utrujenosti zaradi celodnevnega potikanja po festivalu in zanemarjanja lastne družine že znatno begale in pomislil sem, kaj je bilo hujše, pandemija črne smrti oziroma kuge po Evorpi leta 1349 ali klanje po okoliških hribih med letoma 1915 in 1917. Kaj ne bi bilo zanimivo, če bi namesto bruhanja ognja kot del predstave po odru norele žive črne podgane? Misli so se vrnile na oder, kjer so se vile mokre sanje vsakega tr00 old school black metalca. Nič pod pričakovanji, a nekako sem imel občutek, da je publika malce utrujena od predhodne vremenske ujme, mlakuže, mokrote, visoke vlage in tudi znatne ohladitve. Pa dobro, dvigajoče meglice so vsaj poustvarile tisto pravo, kot pravijo Mayhem, pogrebno meglo. To noč se mi je sanjalo, kako so vojaki na soški fronti kot biološko orožje s topovi streljali kužne podgane med sovražnikove vrste.