Woli Wo / Iron Median / Keller / Shutdown / Wild Child

Po mnogih metalskih vikendih to in vsa pretekla leta, tudi minula sobota ni zaostajala. Na izbiro smo imeli štiri dogodke, še ne dodobra predramljeni od prejšnjega večera pa smo krenili proti Tolminu. Že sam spomin na pot, po kateri romamo vsako leto, prinaša tako prijetne kot tudi neprijetne občutke, saj gre za eno slabše povezanih destinacij pri nas. V mislih imam seveda dostikrat prebruhane ovinke, nepregledno ozko cesto ... pa kaj bi to razlagal skupnosti, katere pripadniki bi to morali dobro poznati? Kljub temu ni bilo nikakršne negotovosti, metal klic je bil tudi tokrat preglasen.
S prihodom v Tolmin je ob spominu na poletne dni, ki smo jih prebili v teh koncih, vsem popotnikom igralo srce. Pred začetkom koncerta smo s postankom za pivo pozdravili domačine, ki nas vsa ta leta oskrbujejo s pijačo in jedačo. Nad našim obiskom so bili presenečeni, saj niti niso vedeli, da se kaj metalskega dogaja. Nič ne de, tekom večera smo že našli rešitev, kako zaspano mesto predramiti. Kljub temu, da smo z Gorenjske krenili ob šestih zvečer, smo na prizorišče prispeli nekaj čez deveto. Prvi vtis je bil malenkost zoprn, saj je pred Paradisom stala policijska marica, osebno pa mi ob takem prizoru v trenutku zavre, saj sem bil priča premnogim dogodkom, ko je to pomenilo prekinitev koncerta. Izkazalo se je, da so lokalni zaščitniki ljudi eni tistih, ki še dajo občutek, da smo vsi državljani na isti strani in nikakor niso na položaju zato, da bi škodovali. Enako mero dobrote so prinesli vsi lokalci, prav tako je bila odlična postrežba ter varnostna služba. Nasploh je bila ves čas v zraku odlična energija in misel, da se gibljemo med dobrimi ljudmi. Še zlasti neverjetno pa je videti prazno zelenico, ki je še nisem videl brez odra in poplave glasnih razposajenih ljudi. Poskušal sem se postaviti v vlogo organizatorjev Metalcampa in podoživeti vizijo, kako iz tako mirnega kraja napraviti teden dni trajajočo peklensko zibelko. Čuti pa so se izostrili tudi v notranjosti hotela. Za razliko od pretežne večine preostalih dogodkov, kjer smo obsojeni na vonj po plesni in stopanje po razbitih ploščicah smo tu z začudenjem prebavili ves blišč, od katerega sicer bežimo. A ob metalskih zvokih smo se kmalu počutili kot pravi gospodje in velecenjene dame. Naše podobe so se zrcalile v vseh steklenih stenah, z bulerji smo gazili po mehkem tapisonu, utrujeni pa so imeli na voljo dovolj mehkih kavčev. Tisti, ki so že igrali na Metalcampu naj bi prizor poznali, saj te sobane poleti služijo kot menza.
Ob pol desetih so nam začeli predstavljati svojo zgodbo mladinci Wild Child. Gre za izredno mlad band, ki sledi vsemu, kar se je kadarkoli pojavilo v cukrastem rocku in presenečen opažam, kako reprodukcija videnih vzorcev v tej sceni deluje še bolj intenzivno kot na splošno v metalu. Tako glasbeno kot na videz: 4/4 mid-tempo, hitre solaže, trije vokalisti, pobarvane razkuštrane pričeske in oprijeta oblačila. Ker nisem vešč te zvrsti niti nisem ločil, ali gre za avtorske skladbe ali za priredbe, je pa šlo vse enakomerno v uho, vokalni aranžmaji so bili obetavni, zvok pa kot cel večer odličen. Minus točko dobi basist, ki je ves čas zvenel nekoliko razglašeno, a ne dvomim, da bodo v prihodnosti to popravili. Do tedaj recimo, da jih še ne bi povabil igrati na denimo šolsko prireditev. Pod odrom je do konca nastopa band spodbujalo okoli tridesetglavo občinstvo.
Nasledili so jih prevečkrat narobe napisani Shutdown, ki so se v Tolminu že odlično odrezali na Metalcampu istega leta, iz nastopa v nastop pa igrajo boljše. Predvsem napreduje vokal, ki je vedno manj rezek, zaradi česar jih dolgo časa nisem želel poslušati, tokrat pa so odigrali solidno in odpeli odlično, predvsem se delež višje ležečih not vztrajno povečuje. Poleg razgibanega seta priredb je bilo opazno, da po naslovu in prvih taktih publika v srcih že nosi plamenico avtorskih komadov. Za moj okus je bilo sicer preveč govorjenja in preveč animacije publike, a bo najbrž obveljal glas večine, ki je s prepevanjem v prvih vrstah potrdila, da je tako početje očitno zaželeno.
Setlista Shutdown: Black Lightning, You've Got Another Thing Coming, Virginia, T'Now, Kap po kap, Crazy Train, Križarji, Valkira.
Keller! Neverjetno odlično bobnanje, nor zvok in preplet obeh kitar, surov vokal. Evforija na vrhuncu, čupe so poletele do stropa. Po neštetih dogodkih, za katere mi je bila zaupana naloga opisati nastop banda, se mi ravno pri njih največkrat zatakne, saj ob tako polni, strukturno zahtevni in nasploh odlični glasbi notranji glas razumske analize potihne in se izgubi med prepletom divjih emocij in besnim dretjem. Skratka, trgalo se je bandu in trgalo se je nam. Sicer 100% thrash band, a se mi zdi, da stopajo po robu in se na čase spogledujejo z najagresivnejšo obiko black metala – tako surovo in kaotično sipajo riff za riffom. Zaključili so z odlično in v svojem slogu odigrano priredbo sepulturinega Inner Self. Škoda za izgubljeno čupo na desni kitari, plus za »don't fuck with me attitude« leve kitare – jasno s čikom v ustih med igranjem.
Setlista Keller: Quicksand Of Lust, Holy Slaughter, Sentenced To Death, Spreading Evil, Beyond Recognition, Summon The Mortals, Slavery, Death Command, In Hands Of Tormentor, Inner Self.
Iron Median so celi popisani z odličnostjo. Saj poznate band, kateremu posvečajo svojo interpretacijo njihovih pesmi, odštejte trideset tisoč glavo množico (razen, če ste v Beogradu) in dobite izvedbo kot na zgoščenkah v domačem ambientu. Od ene klasike do druge smo glasno in hvaležno pospremili vse kar so nam servirali in v dobri uri in pol nastopa pokazali glasbeno perfekcijo na vseh inštrumentih in jasno vokalu. Sergej danes že presega Brucea, ki mu leta jemljejo sapo, nekaj linij pa je virtuozno izpeljal v svojem slogu. Razen Sergeja izven odrskih desk ostalih članov ne videvamo redno na koncertih, kar po svoje naredi tisto distanco, ki je nujno potrebna, da band v očeh obiskovalcev v svoji nedotakljivosti zraste. Vsekakor pa ravno ta publika izreka iskreno dobrodošlico članom banda v naše vrste in vabi na ostale evente, kjer bodo morda vloge obrnjene. Koščeni Alen na basu, ki je bil dolga leta označen za rockerja kot eden vidnejših predstavnikov Big Foot Mame, se očitno tudi med vsemi čupami počuti odlično, takisto oba kitarista, izmed katerih levi s svojo Sacred Steel faco in užitkom, ki se kaže v nasmejanem pogledu, daje poseben pravoverni metalski čar.
Setlista Iron Median: Number Of The Beast, Aces High, The Trooper, Flight Of Icarus, The Clairvoyant, The Evil That Men Do, Die With Your Boots On, Hallowed By Thy Name, Wrathchild, Can I Play With Madness, Wasted Years, Run To The Hills, Fear Of The Dark, The Wicker Man, Two Minutes To Midnight.
Ker so Iron Median zaključili nekaj pred drugo jutranjo uro, smo s težkim srcem krenili na dolgo in zahtevno pot pred začetkom Woli Wo, kar lahko sedaj v spočitem stanju obžalujem. Ne glede na to, da so si koncerti med seboj zelo podobni, pa smo se ta vikend v Tolminu počutili neverjetno dobro in zasluge gredo prav vsem posameznikom, ki so obiskali koncert in vsem udeleženim pri izvedbi. V oko pa so hitro padle tudi domačinke, zaradi katerih se mi utrne misel, da pod Alpami prebiva resnično lep narod. In to še ni vse, v teh logih je delež obiskovalcev ženskega spola nekajkrat večji kot je to opaziti v drugih krajih. Ko bo Tolmin naslednjič gostil metalce si naredite uslugo in obiščite ta čudovit kraj. Kogar ovinki odvračajo od obiska ima na voljo tudi alternativo, za katero sem izvedel na koncertu in pride v poštev naslednjič. Gorenjsko in Primorsko namreč v Bohinjski Bistrici poveže avtovlak, za katerega je za obe smeri potrebno odšteti 20.70 eur. Če pa je vaš metal klic prešibak toplo priporočam, da si poiščete zagnano mlado ekipo, ki očitno ne diha na pljuča ampak na metal in se javite na njihov poziv. Piko na i odličnemu večeru doda še dejstvo, da so tisti, ki so alkoholno omagali, dobili prenočišče v posteljah po več sobah v tem hotelu in to brezplačno. Resda je celotna metalska scena izredno gostoljubna in se v vsakem kraju najde kdo, ki odstopi svoje površine utrujenim popotnikom, vendar česa takega ne pomnim. Od vsega obžalujem le, da si nismo ogledali Woli Wo in da smo žrtvovali predstavitev novega demo posnetka Use Less, ki je istočasno grmel v ljubljanskem Orto baru.