Gamma Ray

Obstajajo bandi, za katere si lahko prepričan, da nikoli ne bodo razočarali. Da v to kategorijo sodijo Gamma Ray z legendo nemškega heavy metala Kai Hansenom na čelu, ni potrebno preveč razlagati. To so dokazali tudi z nastopom na Bang Your Head!!! festivalu, po katerem sem Kaia zmotil pri kosilu. Sogovornika kot je Kai si lahko le želiš, a ne le zaradi njegove bogate kariere, temveč tudi zaradi prijaznosti in zgovornosti. Nasmejan kot vedno je odgovarjal na moja vprašanja in “hlastal” purana s sirom.


MATJAŽ:
Za vami je še en odličen nastop. Kako si ga ti doživel?

KAI:
Na odru sem zelo, zelo užival. Imeli smo sicer nekaj problemov z monitorji in zvokom, a jebi ga. Občinstvo je bilo res enkratno, njihov odziv je bil neverjetno dober. In nisem si mogel pomagati, da se ne bi smejal, tu se odlično počutim, res sem zadovoljen.

MATJAŽ:
Mislim, da se ne spomnim, da bi te kdaj videl, da se na odru ne bi smejal, vedno si dobre volje.

KAI:
Ja, to pa zaradi tega, ker ko pridem na oder in zaslišim prvi brenk kitare, se počutim polnega življenja, četudi se pred tem ne počutim najbolje. In ko vidim vse te vesele obraze pod odrom se zavem, da to kar počnem ni brez pomena, da je to, s čimer se ukvarjam, vredno. To me napolni z energijo in ne morem si pomagati, da se ne bi smejal.

MATJAŽ:
Vsako leto igrate na velikih festivalih. Za organizatorje ste nedvomno zelo priljubljena stranka, vsi želijo, da igrate pri njih.

KAI:
Z Gamma Ray smo prebili dolgo pot, da smo prišli do tega, od začetkov, ko je bil to solo projekt nekoga, ki je prišel iz Helloween, pa do danes. Vedno smo imeli nek status, a medtem se je Gamma Ray s to zasedbo razvil v res močan band in imamo veliko zvestih fanov, ki so nam pomagali, da smo se prebili na vrh in v mnogih državah že prehiteli Helloween. Kaj več bi si lahko še želel. Zelo sem vesel, da smo kjer smo in da so ti fantje z mano, enostavno uživam ob tem.

MATJAŽ:
Poleg festivalskih nastopov ste odigrali še nekaj koncertov skupaj z Motörhead. Kako, da je tako zanimiva kombinacija nastopala skupaj?

KAI:
Kaj pa vem. V bistvu smo od njihovega managementa dobili ponudbo, kajti ti koncerti so bili v Italiji, kjer imamo mi zelo močno podporo in mogoče so Motörhead mislili, da bi s seboj vzeli še en band, ki bi na koncerte privabil večje število ljudi. In to se je v bistvu tudi zgodilo. Rekel bi, da je na koncerte vsaj polovica ljudi prišla zaradi nas. Moram pa reči, da je bilo super igrati z Motörhead, kajti so pravi rock & roll band, “live kicking ass” band in ob tem smo uživali, kajti mi imamo prav enak pristop. To ni nekakšna orkestralna, melodična stvar, “we’re here to kick some ass, we’re here to rock!”. To je najlažje doseči, če igraš skupaj z bandom kot Motörhead, kot s katerimkoli drugim bandom. Bilo je odlično in zelo smo se zabavali.

MATJAŽ:
Povej, kako je kaj piti skupaj z Lemmyjem?

KAI:
En večer smo pa res pili skupaj z njim, billo je v nekem klubu v Rimu. A bil je zelo sproščen, ni pretiraval. Potem pa je prišel še prosti večer v Torinu, kjer so koncert opovedali. Najprej je bil mišljen kot open-air koncert, nato pa so ga prestavili v klub, ki smo ga razprodali že na prejšnji turneji s Sonata Arctica in Vanishing Point. Vendar angleški ekipi klub ni bil všeč, zvočni sistem ni bil dovolj dober, oder je bil majhen in nanj je bilo težko spraviti opremo za tri bande, tako da so Motörhead odpovedali koncert. Kaj drugega nam je preostalo, kot da smo šli pit. Tisti večer sva se zelo zabavala z Mikkeyjem, ki ga poznam še iz časov, ko je igral pri King Diamondu, jaz pa sem bil še pri Helloween. Takrat sva že velikokrat pila skupaj. V Torinu pa je bilo enako, šla sva v nek bar in se čisto izgubila, bilo je res zabavno.

MATJAŽ:
V zadnjih nekaj letih se je pojavilo ogromno mlajših bandov, ki se očitno zgledujejo po Gamma Ray in Helloween. Kako ti gledaš ne vse te bande?

KAI:
Gledano v celoti bi rekel, da na sceni obstaja preveč takšnih bandov. Zelo veliko jih je in preveč bandov podpiše pogodbe pri založbah, kar ni dobro. Po drugi strani pa je nekaj bandov, ki so dobri. Na to stvar gledam podobno kot na nas, ko smo začeli s Helloween. Tudi mi smo posnemali druge bande. Na nas so zelo vplivali bandi kot Iron Maiden, Judas Priest in Deep Purple. A poizkušali smo najti nekaj svojega, naredili smo korak naprej. Če band v današnjem času začne igrati takšno zvrst glasbe in gre korak dalje, poizkuša imeti lastno identiteto in ne peti kot Michael Kiske; poj s svojimi jajci, čeprav te inspirira Michael Kiske; potem je v redu, band ima mojo podporo. Če pa je le navadna kopija, potem žal, tega ne potrebujem. Tako je to.

MATJAŽ:
Ne morem si kaj, da te ne bi vprašal glede tvojega odhoda iz Helloween. Tako oni kot Gamma Ray imajo veliko privržencev v Sloveniji. Lahko vsem poveš, zakaj si odšel iz Helloween?

KAI:
He, he, he. Razlog je bil preprost. S Helloween smo hitro dosegli uspehe, naša kariera je šla navzgor v velikih korakih. A od nekega trenutka dalje band interno ni več bil unija, nismo bili eno. Vse odločitve, ki smo jih sprejeli, vse, kar smo naredili ali smo želeli narediti, ni bilo več enotno. Vse odločitve so prihajale s strani založbe in managerjev, band ni imel več močne osebnosti, ki bi rekla, kaj točno želimo. In prekleto sem sovražil to, ni mi bilo všeč. Želel sem igrati, delati dobro glasbo, ne pa posedati v prostoru za vaje in z vsemi ostalimi razpravljati o vsakem riffu in vsem, kar se je dogajalo s Helloween. Kot je rekel Weiki: “Ali res vseskozi želiš igrati ta heavy metal? Mi moramo biti kot The Beatles, igrati tudi več drugih pesmi.” Jaz sem želel igrati le heavy metal, Michael Kiske pa je spet želel v drugo smer. Veš, nismo več bili unija. To je bila ena stvar. Kar je prišlo skupaj s tem so bile zelo obsežne turneje, ki mi niso preveč všeč. Po treh, štirih mesecih na turneji me daje domotožje, pogrešam bližino doma. Potrebujem domače okolje, da postanem kreativen, da razvijam svoje ideje. Seveda imam rad turneje, a le do neke mere. Ni vredno biti neprestano na turnejah. Ostalim sem predlagal, naj se malo umirimo, naj napredujemo bolj počasi in da se razvijamo postopoma in ne pretiravamo. Vendar se niso strinjali. Vsi ostali so bili kot: “Yes, uspeli smo, hočemo več, več, več in to takoj.” Meni pa to ni bilo všeč. Vidiš, nobene enotnosti ni več bilo. Helloween sem imel kot za svojega otroka, band mi je pomenil vse in sam sebi nisem mogel verjeti, ko sem pomislil, da je nekaj narobe s Helloween in da bom mogoče moral oditi. Sam nisem oseba, ki bi druge vrgla iz banda, tega nisem želel in to tudi ne bi pomagalo. Ko je situacija prišla do določene točke sem čutil, da moram oditi. Celo leto sem porabil od prve misli na odhod do trenutka, ko sem spoznal, da je situacija taka, da moram iti stran. To sem tudi naredil in zaradi tega sem zelo vesel.

MATJAŽ:
V Gamma Ray ste prava unija?

KAI:
Popolnoma sem prepričan, da.

MATJAŽ:
Pustiš ostalim dovolj svobode pri pisanju pesmi in ostalih stvareh, ki se tičejo banda?

KAI:
Vsak lahko počne, kar si želi. Vsi skupaj pa potem odločimo ali je določena stvar dobra ali ne, tako da smo neke vrste demokrati. Zaradi svoje zgodovine sam sebe sicer smatram za nekakšnega vodjo. Vendar imam sam prav toliko vpliva kot ostali. Lahko bi rekel, da gre pri nas nekako tako: Sem samostojen, kar mi zelo prija, poleg sebe pa imam prijatelje, ki me pri tem podpirajo v pravi smeri in skupaj smo močnejši. Tak je smoter, ki ga vidim pri Gamma Ray.

MATJAŽ:
Henjo je po odhodu Grapowa dobil ponudbo za prosto mesto kitarista pri Helloween, a jo je zavrnil. Gotovo zaradi tega, kar si sam povedal sedaj?

KAI:
Ja, sam je tudi prišel do tega spoznanja. Henjo je že dolga leta dober prijatelj z Michaelom Weikathom in potem ko so Helloween odpustili Ulija in Rolanda, je Weiki Henju ponudil mesto kitarista. V glavnem zaradi tega prijateljstva. Če povem po pravici, me je to zelo razkurilo. To je približno tako, kot da nekdo za tvojo punco reče, da je njegova. Vendar smo ostali mirni in Henju smo pustili čas, da se odloči, kaj je najboljše zanj. Pred tremi meseci pa je prišel čas, ko sem mu rekel, da naj se odloči ali za Helloween ali za Gamma Ray, kajti v obeh bandih ne bi mogel igrati; Helloween ali mi torej. Mislim, da se je Henjo že pred tem odločil, da bo ostal z nami. To me je zelo osrečilo. Ko smo zatem igrali prvi koncert, sem pogledal na desno, tam videl Henja in bil sem tako srečen, da bi lahko tudi zajokal.

MATJAŽ:
Kot da bi bil tvoj brat?

KAI:
Ja, nekaj takega, res sem bil zadovoljen in srečen, ker je ostal.

MATJAŽ:
Nikakor pa ne bi mogel igrati pri obeh bandih?

KAI:
Ne, niti slučajno.

MATJAŽ:
Lani si se odločil zapustiti Iron Savior. Zakaj?

KAI:
Kot sem že rekel, so Gamma Ray pri meni velika prioriteta in so daleč najpomembnejša stvar. Z Iron Savior smo začeli kot neke vrste zabavnim projektom, ki ni bil preveč zahteven. Sedaj pa se je Iron Savior razvil v band, ki je aktiven, snema albume, hodi na turneje. Za fane pa ni bilo najbolje, ko je bilo treba iti na turnejo, jaz pa nisem mogel iti, ker sem bil preveč zaposlen z Gamma Ray. Zaradi tega so ljudje verjeli, da je to le projekt in ne resen band. To pa je bilo nezadovoljivo tako za Pieta kot mene, ker sem bil nenehno pod pritiskom. Seveda sem želel imeti več vpliva pri Iron Savior, pisati pesmi, ukvarjati se s produkcijo in miksanjem albumov, igrati na turnejah. Vendar, na dveh porokah se ne da plesati hkrati, odločiti se moraš za eno. S Pietom sva nekega dne sedla skupaj in se pogovorila o situaciji v bandu. Rekel sem mu, da je najbolje, da zapustim Iron Savior, on pa naj dokaže, da je dovolj sposoben, da sam formira neko močno celoto in to je sedaj njegova naloga.

MATJAŽ:
Danes si med nastopom omenil nekaj zanimivega.

KAI:
He, he. Od Land Of The Free dalje smo v živo nastopali zelo veliko in nekatere pesmi, ki so očitno fanom bile najbljubše, smo igrali neprestanoma; Land Of The Free, Rebellion In A Dreamland, Somewhere Out In Space in še nekatere. Po koncertih smo se dosti pogovarjali s fani, ki so nas spraševali, zakaj nikoli ne igramo Razorblade Sigh in kakšne druge pesmi. Malo smo premislili o tem in prišli do zaključka, da vsega res ne moremo igrati, lahko pa odigramo nekaj koncertov, kjer bi igrali pesmi, ki jih ponavadi ne. To idejo smo predstavili založbi, koncertni agenciji, ki so jo naprej posredovali promotorjem in vsi so bili zelo zainteresirani. Odločili smo se, da fani na naši spletni strani www.gamma-ray.com glasujejo, katere pesmi bi želeli slišati poleg običajnih. Te turneje se že zelo veselim, kajti sam in tudi fani smo se že naveličali igranja vedno enih in istih pesmi. Hočemo narediti nekaj drugačnega in mislim, da bo to za vse zelo zabavno.

MATJAŽ:
Jeseni se torej odpravljate na turnejo?

KAI:
Ja, oktobra.

MATJAŽ:
Kako pa kaže z novim albumom?

KAI:
Novi album bomo morali prestaviti, ker… Ne morem reči he, he, he (pogleda predstavnico založbe). No, mogoče bomo snemali te koncerte za morebitni live album (to je sedaj tudi uradno potrjeno, op. av.).

MATJAŽ:
Se mi je kar zdelo, da bo nekaj takega.

KAI:
Seveda. Čeprav imamo nekaj materiala za naslednji studijski album že pripravljenega, si bomo zanj vzeli dovolj časa.

MATJAŽ:
Kai, najlepša hvala.

KAI:
Hvala tebi, bilo mi je v veselje.

Čas za intervju se je iztekel, kajti Kaiu se je že mudilo na signing session, kar je bilo njegovo zadnje dejanje pred odhodom domov na zaslužen počitek.