Karkadan

Z Agathodaimon je v Ljubljano prišel tudi za vse nas neznan band Karkadan. Nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje od mladih Nemcev, vendar so ti na odru pozitivno energijo takoj prenesli med publiko, ki je bila navdušena nad njihovim nastopom. Nad samim koncertom je bil zelo presenečen tudi band sam in pravijo, da tako dobrega odziva do sedaj še niso imeli. Da je bilo res tako, si lahko preberete v intervjuju, ki sem ga po vrnitvi domov naredil z njihovim pevcem Robbyjem.


MATJAŽ:
Vaš nastop v Ljubljani je bil zelo dober, na odru ste bili precej divji in prepričali ste tudi občinstvo, ki se je temu primerno odzvalo. Kako ste se počutili na odru?

ROBBY:
V Ljubljani smo se na odru počutili zares odlično. Včasih se počutiš čudno in včasih odlično, tako kot takrat, ko ne razmišljaš preveč in samo igraš. Pred prihodom smo imeli nekaj težav na meji in tudi to je verjetno prispevalo k temu, čeprav se čudno sliši. Pred nastopom smo si rekli, da nimamo ničesar izgubiti, ker nas tako ali tako nihče ne pozna. Tako smo šli na oder po zmago.

MATJAŽ:
Pa ste pričakovali tako dober odziv?

ROBBY:
Če sem čisto pošten, ko smo videli klub, smo bili najprej razočarani, ker zgleda zelo zjeban in pričakovali smo večji prostor. To pa seveda ni merilo kvalitete koncerta. Vedeli smo tudi, da smo vsem obiskovalcem koncerta neznani, tako da nismo imeli razlogov za kakršnakoli pričakovanja. Seveda vseeno upaš, da bodo ljudje noreli in slemali, vendar so ljudje v Ljubljani presegli vsa upanja in pričakovanja. Bili so fenomenalni in ob tej priliki bi se jim radi zahvalili za nepozaben koncert.

MATJAŽ:
Kako to, da ste prav vi prišli z Agathodaimon? Se poznate z njimi, ali kaj je bil razlog?

ROBBY:
Karkadan bi morali najprej igrati kot predskupina na prvem koncertu Agathodaimon turneje v Stuttgartu. A turneja je odpadla in glede tega nismo mogli ničesar storiti. Žalostno bi bilo videti ljudi priti na koncert tudi zaradi nas in vedeti, da bi ostali pred zaprtim klubom z obvestilom, da koncert odpade. Drugače pa sem bil sam že dolgo v stikih z Agathodaimon in celo prosili so me, če bi pel z njimi na turneji, zato sem že vadil z njimi. Pevec Akais namreč ni dobil dopusta za čas turneje. Tako so odnosi med bandoma kar tesni.

MATJAŽ:
Koncert ste končali s Slayer priredbo Skeletons Of Society. Kako to, da ste se odločili za to pesem, bandi ponavadi preigravajo pesmi kot Angel Of Death ali Raining Blood?

ROBBY:
Zanimivo vprašanje, še sami zares ne vemo, zakaj. Sami imamo zelo radi to pesem, drugi razlog pa mora biti v tem, da drugi bandi preigravajo ostale pesmi in lepo je narediti priredbo starih Slayerjev, večina ljudi jo pozna in drugi bandi je ne preigravajo pogosto. Vsaj mi še nismo slišali, da bi jo kdo. Najbolj pomembno pri igranju v živo je dobiti dobro reakcijo in če odigraš znano pesem in če jo odigraš dobro, potem ljudje na koncertu še bolj znorijo. Tu se nam je izšlo zelo dobro.

MATJAŽ:
Strinjam se, da je bilo tako. Na koncu si se šel tudi stage-diving in za ljudi pod odrom, ki so te, recimo, ujeli, sem se kar malo ustrašil. Večkrat počneš take “vragolije” na odru?

ROBBY:
Hehe. No, če je publika tako dobra kot v Ljubljani, zakaj ne bi počel takih stvari? Vendar vedno premislim, preden se odločim za skok. Ljudje me dvakrat niso mogli ujeti, a kot prvo: to je Metal; če se greš stage-diving, potem včasih padeš na tla, a potem slemaš in noriš naprej. Res pa je, da nisem ravno suho in lahko človeško bitje. Ampak ja, včasih res počnem take stvari.

MATJAŽ:
Slovenci so na koncertu gotovo prvič slišali za Karkadan in sedaj poznajo vaše odrske sposobnosti. Bi lahko sedaj povedal še kaj več o bandu samem, kako se je vse začelo in podobno?

ROBBY:
Začeli smo leta 1997 s popolnoma drugačno zasedbo, v kateri je bil tudi klaviturist, in naš cilj je bil igrati black metal. Naredili smo nekaj pesmi, ki so bolj temeljile na heavy metalu, zato smo našo glasbo poimenovali heavy black metal. Po treh mesecih smo že igrali prvi koncert. S kontinuiranim igranjem v živo smo dobili zelo dobre reakcije in nato smo se odločili, da gremo v studio. Posneli smo svoj prvi demo z naslovom Eternal Black Reflections, ki je leta 1999 postal tudi naš prvenec. Presenetljivo so bile reakcije s strani novinarjev, kot tudi poslušalcev, zelo entuziastične, čeprav sami nismo bili najbolj zadovoljni s svojim zvokom. Ta je bil preveč rockerski in s preveč klaviaturami. Naslednji dve leti sta bili za band zelo težki in nekajkrat smo bili že pred tem, da vržemo puško v koruzo. Imeli smo veliko kadrovskih sprememb, a vseeno smo nadaljevali s koncertiranjem in pisanjem novih pesmi. Poleti 2001 smo končno izoblikovali zasedbo, ki še danes predstavlja Karkadan. Smo sami prijatelji, tako da je kemija v bandu sedaj perfektna. Sedaj sem v bandu jaz, originalni član, pevec Robby, Pütz in Philip igrata kitaro, Gruni bass, Martin pa je za bobni. Odločili smo se, da ne bomo iskali novega klaviaturista, kajti band je sedaj popoln in mislimo, da klaviaturist ne bi bil več primeren, prišli pa smo tudi do spoznanja, da bo naša glasba v prihodnje temeljila bolj na kitarah.

MATJAŽ:
Je bil Eternal Black Reflections izdan v samozaložbi ali ste ga izdali pri kateri založbi?

ROBBY:
Ta CD smo sami producirali, kar pomeni, da nismo imeli nobene podpore s strani založbe, ko smo izdali njegovo prvo verzijo. Re-release je bil narejen pri moji majhni založbi, ki jo skušam spraviti na noge, Supreme Chaos Records. Podrobnosti si lahko pogledate na domači spletni strani www.s-c-r.de, če želite. Vendar mi delamo glasbo zaradi veselja in to je zelo drag hobi. A to smo vedeli že prej in vsi smo res veliko vložili v to: kupili smo si nove, zelo dobre instrumente, sami izdali nekaj stvari in podobno.

MATJAŽ:
Pa je mogoče ta CD še možno dobiti? Pri nas zagotovo ne.

ROBBY:
Ja, možno ga je dobiti preko spletne strani moje založbe, kjer imamo on-line trgovino. Druga, lažja možnost pa je, če ga naročite preko Nuclear Blasta. Uspelo mi jih je prepričati, da vzamejo naš CD v svojo trgovino.

MATJAŽ:
Nemška metal scena je zelo močna, ena najmočnejših, če ne celo najmočnejša na svetu. Imate veliko znanih, velikih bandov. Kakšna pa je situacija za mlade bande, je težko prodreti? Lahko malo poveš o vaših izkušnjah?

ROBBY:
Mi igramo tako glasbo, ki bolj privlači ljubitelje black in death metala, kar pomeni, da ne moreš veliko narediti, če si nemški band. V tej zvrsti je veliko lažje, če prihajaš iz Skandinavije. Tako je težko doseči nek dober status in ga tudi obdržati. Vendar smo prepričani, da bomo nadaljevali s tem, kar delamo. Še vedno delamo glasbo za zabavo, čeprav smo v zadnjih letih veliko napredovali. Raje imamo, da zaslužimo nekaj s poštenim delom, kot pa da bi nas kdo porinil v ospredje in bi s tem postali veliki. Tako je bolj pošteno.

MATJAŽ:
Kako poznani sploh ste v Nemčiji?

ROBBY:
Sami bi to težko povedali, vendar smo v zadnjem času odigrali nekaj dobrih koncertov s Siebenbürgen in na lanskoletnem Summer Breeze festivalu. Tako da mislim, da nismo več neznani, a še vedno smo daleč od statusa, ki ga imajo bandi z velikimi založbami kot so Agathodaimon.

MATJAŽ:
Koliko pa je odvisno od stila, ki ga igraš, da dobiš pogodbo z dobro založbo? Je za heavy metal bande lažje dobiti založbo?

ROBBY:
Seveda je odvisno, kakšno glasbo igraš. Mislim, da bi lahko delali dobre pop pesmi, če bi želeli na lahko dobiti založbo, a to ni glasba, ki bi prihajala iz naših src. Vendar z glasbo, ki jo posluša malo ljudi, ne moreš doseči veliko, čeprav je bil v undergroundu velik black in sedaj death metal boom. Seveda vsak resen glasbenik sanja o tem, da bi živel od svoje glasbe, a mi ne bomo nikoli, nikoli ne bomo služili denarja s tem in to nam ne povzroča nikakršnih problemov. Mi enostavno delamo svojo umetnost.

MATJAŽ:
Če si že prepričal Nuclear Blast, da prodajajo vaše albume, zakaj ne poskušate dobiti pogodbe z njimi?

ROBBY:
V prvi vrsti zaradi tega, ker nočemo. Nismo poskušali dobiti nobenih pozitivnih reakcij potem, ko so dali naš album v svoj katalog. Razlog je v tem, da nočemo biti majhen band pri veliki založbi. V tem ne vidim nobenega smisla. Seveda s tem dobiš več pomoči in imajo res dobro organizirano promocijo in podobno. A kot sem že rekel, mi ne delamo glasbe z namenom prodati na tisoče plošč, želimo le zadostiti našim potrebam kot glasbenikom in fanom metal glasbe. In to bi bilo nemogoče, če založba ne posveča dovolj pozornosti bandu. Po drugi strani pa je veliko raznih neprijetnih stvari okoli Nuclear Blasta, kot recimo to, da odvržejo band, ki se ne prodaja dobro in nočemo, da bi bila to usoda našega banda.

MATJAŽ:
Vaša plošča je sedaj stara že skoraj tri leta. Gotovo imate že kaj novih pesmi. Že nameravate izdati svoj drugi album v bližnji prihodnosti?

ROBBY:
Plošča še ni stara tri leta, je pa že kar stara. V zadnjih dveh letih smo imeli različne probleme z zasedbo, tako da nismo mogli pisati veliko novih pesmi. Seveda smo v zadnjem času le naredili nekaj novih, ki tudi bodo na naši novi plošči. Svoj drugi album želimo posneti naslednjo zimo, a pred tem bomo v manjši nakladi izdali 10” vinyl, na katerem bodo pesmi, ki nikoli ne bodo izdane drugod. To bodo pesmi pravega death metala, ki me spominja na stare Hypocrisy. Te pesmi ne bodo ustrezale naslednji plošči, zato jih želimo ločiti od nje. Bo pa na naslednjem albumu tudi ena pesem z 10” vinyla, a v drugačni verziji. To so torej naši načrti za to leto, veliko dela nas čaka.

MATJAŽ:
Kaj pa lahko pričakujemo od naslednjega albuma, kakšne bodo pesmi?ROBBY V primerjavi s prvim albumom bo dosti manj klaviatur. Bolj intenzivno bomo uporabili kitare, zato bo zvok bolj agresiven. Želimo tudi spremeniti podobo celotnega zvoka, kajti ne želimo zopet imeti rockerskih kitar in vse je bilo tudi premehko. Vse skupaj bomo naredili bolj premišljeno in imelo bo bolj celostno podobo. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

MATJAŽ:
Kako pa je z ostalimi načrti za prihodnost, nastopi v živo?

ROBBY:
Pri koncertnih nastopih je vedno problem, ker veliko načrtuješ, na koncu pa vse pade v vodo. Seveda si prizadevamo igrati tudi na kakšnem festivalu kasneje letos, kajti ko enkrat igraš na festivalu, tega ne želiš zamuditi. Načrti niso čisto natančno začrtani, vendar želimo igrati v Avstriji, Švici, kot tudi v krajih po Nemčiji, ki niso blizu našega doma, kot je bil to primer v zadnjem času.

MATJAŽ:
OK Robby, za konec pa lahko poveš še kaj našim bralcem in vsem, ki so videli vaš nastop v Ljubljani.

ROBBY:
Najprej bi se radi zahvalili vsem, ki so nas podpirali na koncertu v Ljubljani. “You were fucking amazing.” Upamo, da se bomo še kdaj vrnili v Ljubljano in spili še več piva z vami. Bodite še naprej “die-hard” metal manijaki. Hvala tudi tebi Matjaž za intervju.