Napalm Death

Malo je bandov v ekstremnem metalu, ki so imeli tako pomemben vpliv na dogajanje v sceni kot grindcore pionirji Napalm Death. Seveda so imel tudi ti svoje vzornike, vplive, katerim so z izdajo albuma Leaders Not Followers Part 2 drugič izkazali spoštovanje. Tako se na njem najde vse od punka, hard/metalcora do metala. O albumu in še čem je govoril njihov frontman, Barney Greenway.


MATJAŽ:
Avgusta izide vaš novi album Leaders Not Followers Part 2. Zakaj ste se odločili, da po petih letih še enkrat posnamete album priredb?

BARNEY:
Ko smo pred petimi leti posneli prvega, v bistvu ni šlo za pravi album, ampak samo Leaders Not Followers EP s šestimi priredbami. Že takrat smo vedeli, da bomo še kdaj posneli album priredb in to cel album, ne samo EP. Sedaj se nam je nabralo že veliko materiala in izdali smo Part 2, vendar je želja in neposnetih priredb ostalo še veliko, tako da ti lahko zagotovim, da bo izšel tudi Leaders Not Followers Part 3, he, he. Snemanje priredb je zelo zabavno in ob tem vsi uživamo.

MATJAŽ:
Kako to, da ste album izdali pri Century Media in ne več pri svoji založbi?

BARNEY:
Veliko smo premišljevali, kje naj izdamo album. Ali naj ga izdamo sami, pri svoji založbi tako kot prejšnjega, ali naj podpišemo s katero izmed založb. Če bi ga želeli izdati sami, bi morali narediti spet vse od začetka. Iskati distribucijske poti, delati na promociji in še polno teh stvari, zato da bi lahko album sploh spravili do ljudi. Vendar ko smo dobro premislili, smo ugotovili, da nima smisla in da tudi finančno nismo dovolj močni, da bi se spustili v to. Century Media so že dolgo želeli podpisati z nami in dali so nam res dobro ponudbo, zato smo se brez problemov odločili, da podpišemo z njimi. Vendar oni niso želeli le izdati albuma, ampak so se stvari lotili zelo profesionalno in z nami imajo dolgoročne načrte. Moram reči, da sem zelo navdušen nad njihovim delom, kaj takega nismo imeli že vsaj deset let. Na promociji so naredili ogromno, kar se tiče oglaševanja, predstavljanja novega albuma, dajanja intervjujev, ne spomnim se, kdaj sem imel nazadnje toliko intervjujev. Imajo zelo dober promocijski oddelek, tako da sem res zelo zadovoljen.

MATJAŽ:
Kot vem ste imeli v preteklosti že velikokrat slabe izkušnje z založbami?

BARNEY:
Oh, raje me ne spominjaj he, he. V zadnjih letih vseskozi, ni važno pri kateri založbi smo bili, povsod so bili sami problemi. Toliko stvari je bilo, da sploh nima smisla vseh razlagati. Naj povem samo nekaj zadnjih stvari, od tedaj dalje, ko smo podpisali z Dreamcatcher Records. V začetku je bilo tudi tam v redu, bili so zelo entuziastični glede Napalm Death, na prvem albumu so zelo dobro delali, promocija je bila na nivoju, potem pa je bilo vsega konec. Za nas so se vedno manj brigali, na koncu se nihče več ni zanimal za nas. »Kaj je zdaj to? Kaj hudiča se grejo? Tako ne moremo več naprej, to nima smisla.« No, potem smo podpisali s Snapper, kjer smo najprej izdali DVD Punishment In Capitals, potem pa še en album se mi zdi. Tudi tam je bilo v začetku še vse v redu, potem pa ista pesem kot pri Dreamcathcer, nihče se ni več brigal za nas, neverjetno. Ne vem, kaj se sploh grejo. Tako da smo imeli vsega zadosti in smo šli na svoje. Na srečo smo potem prišli k Century Media in to je čisto drug svet. Težko sploh opišem, kako sem zadovoljen; nikoli nisem mislil, da bom začel govoriti pohvalne besede o založbah he, he, he. Ampak po delu, ki ga opravljajo za nas ne morem, da jih ne bi hvalil.

MATJAŽ:
Kako pa ste sploh izbirali komade za album, vsi skupaj ali vsak posamezno?

BARNEY:
Vsak posamezno jih je zbral, potem pa smo nekako skupaj izbrali, katere bomo posneli. Preden smo šli snemat smo se dogovorili, da bo vsak izbral petindvajset komadov, pri meni se jih je nato nabralo kar trideset in več he, he. Vse smo vrgli na kup in potem začeli zmanjševati seznam, tako da jih je ostalo ravno prav za en album. Izbira je bila kar težka, a mislim, da smo v redu izbrali. To so same klasike, veliko klasik pa smo morali tudi izločiti. Te bomo sigurno vključili na naslednji album. Kot sem že rekel, vsaj en album s priredbami bomo še posneli. To je kul.

MATJAŽ:
Na albumu najdemo vse, od punka, hard/metalcora, do death in thrash metala. Vse to je imelo vpliv na Napalm Death?

BARNEY:
Seveda. Na nas so vedno vplivali različni stili in to se tudi vidi v vseh obdobjih naše zgodovine. Nekateri od teh bandov so direktno vplivali na Napalm Death, ne pa vsi. Če ne direktno na vse nas, pa so bandi imeli velik vpliv vsaj na določenega posameznika in na njegov glasbeni razvoj. Na primer, name so močno vplivali The Dayglo Abortions, odličen ameriški hardcore band, ki je v osemdesetih izdal dva albuma. Vedno me je navduševal njihov pristop, njihov humor, ki so ga uporabljali v besedilih. Ta band je bil zame vedno nekaj posebnega in še danes sem njihov fan, čeprav že dolgo ne obstajajo več. Tako kot so ti vplivali name, so drugi bandi vplivali na ostale člane banda.

MATJAŽ:
Lahko rečemo, da so bili vsi ti bandi nekakšni leaderji scene, kateri so pripadali?

BARNEY:
Seveda, zato smo album tudi tako poimenovali he, he. Če se vrnemo v tisti čas lahko ugotovimo pomembnost vseh teh bandov in tudi komadov, ki smo jih izbrali. Vsi so bili neke vrste leaderji, čeprav nekateri od teh niso nujno bili največji na sceni.

MATJAŽ:
Če pa pogledamo Napalm Death, ste vi vedno bili vodje grindcore scene.

BARNEY:
To je lepo slišati, da ljudje govorijo o tebi. Napalm Death so bili eni prvih, ki so začeli s tem in še vedno stojimo za tem in nadaljujemo s svojim delom, ne spreminjamo svoje filozofije. Naš cilj je, da vedno izdamo dobre albume, ob tem pa, da ostajamo zvesti sami sebi in se ne oziramo na druge stvari. To nam uspeva in lahko zatrdim, da v prihodnje ne bo nič drugače. S tem se nikoli nismo hvalili in nikoli se nismo imeli za nekaj več, vendar velikokrat slišimo od drugih, da govorijo o nas kot o vodilnem grindcore bandu in na te besede smo vedno ponosni.

MATJAŽ:
Kako pa si gledal na razvoj grindcora skozi vsa ta leta in kako so ti všeč današnji bandi?

BARNEY:
Vedno sem tesno spremljal dogajanje, bil sem fan in še vedno sem fan grindcore bandov. Trenutno so mi najbolj všeč švedski grindcorovci Nasum, ti sekajo ko hudič in nasploh ima Švedska zelo dobro grindcore sceno. Tudi nekaj ostalih, predvsem bandov iz ameriške scene mi je všeč. Če primerjam današnje dogajanje z desetletjem in več nazaj, potem seveda danes scena ni tako močna kot je bila konec osemdesetih ali v začetku devetdesetih, vendar pa se zadnje čase stvari zopet obračajo na bolje. A tudi včasih niso bili sami odlični bandi, dosti je bilo tudi slabih. Tako je vedno, imaš dosti dobrih in na drugi strani dosti slabih.

MATJAŽ:
Prihajate iz Birminghama, tako kot Judas Priest in Black Sabbath. Kako to, da je ravno v tem mestu nastalo toliko velikih bandov?

BARNEY:
He, he, danes sem dobil že kar nekaj teh vprašanj. Ne vem, kako to. V preteklosti me je kdo že spraševal o tem, a zelo redko, danes pa kar naprej. To mora nekaj pomeniti he, he. V začetku sploh še nisem vedel, kako naj odgovorim na to vprašanje, sedaj pa sem že našel pravi odgovor, he, he. Birmingham je mesto z zelo bogato kulturno tradicijo. Že v zgodovini je bilo tako in še danes je. Tukaj so prisotne mnoge različne kulture in potem ko vse skupaj združiš, mora nekaj nastati iz tega. Pri nas ima veliko tujih narodnosti svoje skupnosti, recimo Indijci, Kitajci, Pakistanci, Bangladežani, Irci, Poljaki, Afričani, veliko jih je iz Karibskih otokov ter iz drugih predelov sveta, predvsem Azije in tudi drugih delov Evrope. Skoraj katerekoli narodnosti se spomniš, ima v Birminghamu svojo skupnost. Seveda vsak narod prinese s seboj svoje običaje, kulturo in pri tem so vsi večinoma zelo dejavni. Potem pride tudi do medsebojnega križanja vseh teh kultur, tako da je kulturno dogajanje res zelo pestro in zanimivo. Tako da Birmingham ni dal samo velike metal bande. Poglej recimo včasih zelo znan band UB 40 prihaja iz Birminghama. Ne da bi bil sedaj pop fan in se zanimal za to glasbo, samo v tem bandu si lahko videl vplive drugih kultur in to ni bil običajen pop band. Potem je tu še en pop band, ki prihaja iz Birminghama, Duran Duran, svetovno znani pop band iz sredine osemdesetih. In še več bandov je, naše mesto je kulturno res bogato. Kar pa pogrešam v Birminghamu je koncertno dogajanje. Na tem področju se zelo malo dogaja, to pa predvsem zaradi tega, ker nimamo prave srednje velike koncertne dvorane. Težko verjeti, vendar nimamo pravega prizorišča, kjer bi se lahko odvijali koncerti. Pri vas v Ljubljani imate neko koncertno prizorišče. Spomnim se, mislim da ko smo zadnjič bili v Sloveniji, smo igrali v majhni dvorani, celo prizorišče pa je zgledalo kot nekakšna alternativna komuna. Tudi kaj takšnega v Birminghamu nimamo. To je glavna pomanjkljivost našega kulturnega dogajanja. A kot sem ti rekel, naša kultura je bogata zaradi vseh teh različnih kultur, ki so jih k nam prinesli priseljenci iz celega sveta.

MATJAŽ:
Če pogledava v osemdeseta, ko ste začeli, so metal bandi in metalci nasploh prihajali iz delavskega razreda. Recimo sedaj, če pogledava v ZDA in njihove »nu-metal« bande, je to čisto nasprotje.

BARNEY:
Dobro si to povedal. To čisto drži. Vsi od Napalm Death, Mitch, Shane, Jesse, Danny in jaz prihajamo iz delavskega razreda in to dobesedno. Velikokrat smo morali poprijeti za raznorazna delavska opravila, tako je vedno bilo. Naši starši, naše družine so delavske, nič drugače ni bilo pri Judas Priest ali Black Sabbath. S to razliko, da so oboji postali nesramno bogati, he, he. Imaš čisto prav, metal je nastal iz delavskega razreda. Medtem ko ti »nu-metal« bandi, eh, to nima zveze s filozofijo in načinom dela metal bandov. To so otroci srednjega in bogatejšega sloja, ki jim ni bilo potrebno ničesar storiti, da so se lahko začeli ukvarjati z glasbo. Imajo premožne starše, ki so jim kupili instrumente, dali vse in to njihovo kvazi uporništvo je en lari fari. Mi smo navajeni delati in trdo smo si prislužili vsak funt, trdo smo delali za vsak kos instrumenta, ki smo si ga lahko kupili. Nič nam ni bilo podarjenega. Vedno smo in vedno bomo delali, tako smo navajeni, drugače ne gre. To je čisto nekaj drugega.

MATJAŽ:
To je tudi razlog, da toliko metal bandov obstajajo že dvajset in več let. Pa niti ni pomembno, kako uspešni so, koliko denarja so si prislužili. Medtem ko »nu-metal« bandov čez pet let verjetno ne bo več.

BARNEY:
Ne pet, še veliko prej bodo mnogi izginili. Veliko pa jih sploh ne obstaja več, nihče ne bo vedel za »nu-metal« čez nekaj let. Drugače pa ja, metal bandi obstajamo že toliko časa prav iz tega razloga, ker smo si vsak denar pošteno prislužili z delom in to znamo ceniti.

MATJAŽ:
Skozi vso kariero ste Napalm Death bili družbeno in politično kritični. To ste kazali tako skozi glasbo kot tudi v vsakdanjem življenju. Svoje drže niste nikoli spreminjali.

BARNEY:
Tako je in tudi to je eden izmed razlogov, da po tolikih letih še vedno igramo. Z našo glasbo smo vedno stali nasproti družbi in politiki, kazali naše nestrinjanje in v besedilih opozarjali in pisali o problemih, ki se dogajajo v družbi in ki so nastali zaradi političnih odločitev. Zase osebno bom rekel, da sem se malo spremenil, da danes nisem več čisto enak kot sem bil pred petnajstimi leti. Mogoče nisem več tako agresiven, vendar se moje osnovno prepričanje s tem ni prav nič spremenilo.

MATJAŽ:
V svetu se danes dogaja veliko slabega. Kdo pa je po tvojem mnenju svetovni sovražnik številka 1?

BARNEY:
He, he, he, kaj misliš?

MATJAŽ:
He, he, George W.?

BARNEY:
Seveda, kdo pa drug? Mislim, da je s politiko in odločitvami, ki jih je sprejel v času svojega predsedniškega mandata, George Bush brez konkurence najbolj nevaren človek na tem svetu. Ni tu samo Bush, zraven je cela ekipa njegovih prijateljev, on je samo glavni, nekakšna lutka, ki je bila postavljena na vrh s strani teh ljudi. Bush počne takšne svinjarije in ni čudno, da so ljudje drugod po svetu zasovražili Ameriko. Ne da bi jo prej imeli radi, ampak sedaj jo sovražijo še dosti bolj. Bush ima neverjetno veliko moč in praktično počne kar se mu zljubi. To pa zato, ker ima za sabo te velike ameriške korporacije, ki mu dajejo denar in so sponzorirale njegove volitve. Vse te vojne v Iraku in Afganistanu, kjer je umrlo mnogo nedolžnih ljudi, tudi na strani Američanov, so maslo Busha in kompanije. Pri tem pa ni šlo za nikakršno obrambo ZDA pred teroristi, sovražniki, ampak za njihove interese. Bush in prekleti republikanci ne zastopajo ameriškega ljudstva, ampak interese bogatih korporacij. Sam sicer ne sovražim Američanov, veliko prijateljev imam v ZDA, vendar zaradi Busha so sedaj Američani postali osovraženi po celem svetu.

MATJAŽ:
Spominjam se lani na Metalfestu na Dunaju, ko si komad Continuing War On Stupidity posvetil Bushu in Tony Blairu.

BARNEY:
He, he, to je moralo biti tako, kaj pa drugega. To sta si zaslužila s svojo politiko.

MATJAŽ:
Kakšna pa je sedaj situacija v Veliki Britaniji, kar se tiče odnosov do ZDA, Iraka in vojne?

BARNEY:
V Ameriki sedaj ugotavljajo, da ni bilo nobenih pravih dokazov za napad na Irak. Vendar Tony Blair je vedno in še stoji za tem, da je bil napad upravičen in ne odstopa od svojega prepričanja niti za milimeter. Ni mi jasno, kako se je lahko zgodilo, da Tony Blair, človek, ki prihaja iz delavske stranke, tako zelo podpira politiko Georgea W. Busha in vseh teh prekletih republikancev. On bi moral predstavljati delavski razred, kamor sodim tudi sam. In kaj je storil za nas? Nič, samo leze v rit Bushu in čisto nič ne stori za ljudi, ki jim pripada, ki naj bi bili njegovi. Sam sem tudi bil član delavske stranke, vendar nisem več. Nisem želel gledati več te svinjarije, ki se je dogajala, zato sem svojo člansko knjižico kar lepo raztrgal, he, he. Ne morem verjeti, kako se je lahko prepustil izigrati tem bedakom, ki uničujejo svet in s tem je vrgel tudi slabo luč na Veliko Britanijo.

MATJAŽ:
Mogoče bo boljše po vaših naslednjih volitvah?

BARNEY:
Ne, ne, ne, samo tega si ne želim, da bi na oblast spet prišli zagamani konzervativci. Naj ostanejo tam, kjer so v svojih luknjah in se ne prikažejo več na oblasti. Ti so še stokrat hujši, bognedaj da ti dobijo volitve. Ti bi delali še večjo zdraho. Blair in delavska stranka sta me s svojo politiko čisto razočarala v zadnjem času, tako da je vse skupaj eno veliko sranje.

MATJAŽ:
Tem za naslednji studijski album imaš ob tem že torej več kot dovolj?

BARNEY:
He, he, he, dovolj jih je, dovolj. Zagotovo bomo na naslednjem albumu veliko pisali o teh stvareh. Ne uidejo mi te barabe, he, he.

MATJAŽ:
Kdaj pa ga lahko pričakujemo?

BARNEY:
Mislim, da nekje februarja, marca. Do konca leta bomo verjetno že končali vse delo, tako da bo v začetku drugega leta izšel.

MATJAŽ:
Ko si izbiral komade za ta album priredb, si verjetno moral pogledati v svojo domačo zbirko. Povej, kako velika je?

BARNEY:
Uf, kar velika. Vse albume imam zložene v škatlah. Samo nekaj sem jih tudi izgubil. Večkrat se selim in enkrat sem ob tem izgubil nekaj škatel z albumi. Veliko raritet je bilo zraven, sploh ne vem, kako se mi je to lahko zgodilo. Kar na jok mi je šlo, ko sem ugotovil, da sem izgubil te albume. Ne vem, točne evidence nimam, ampak imam okoli 400 LP-jev in kakšnih 4.000 CD-jev. Številka bi bila še višja, če seveda ne bi izgubil tiste škatle, poleg tega pa sem se veliko albumov tudi znebil. Tiste, za katere sem bil prepričan, da jih nikoli več ne bom poslušal. Vse klasike sem pa seveda ohranil. Poslušam pa vse od hard in grindcora, death, thrash metala, tudi heavy metal včasih in punk. Sedaj ne kupujem skoraj nič albumov, ker nimam denarja za to. Bom pa si kupil nekaj albumov v bližnji prihodnosti. Nekaj dobrih je izšlo in jih že iščem.

MATJAŽ:
Lahko bi spet kdaj prišli igrat v Slovenijo. Se spomniš še vaših koncertov pri nas?

BARNEY:
Seveda, dobro se še spominjam, dvakrat smo igrali pri vas. Mislim, da obakrat v istem klubu. Ne...

MATJAŽ:
Enkrat ste igrali kako uro izven Ljubljane, v majhni vasi Kobjeglava.

BARNEY:
Ja, sedaj se spomnim, v neki majhni vasi je bilo, samo koncert je bil zakon. Drugače mi je Slovenija zelo všeč.

MATJAŽ:
Pridi enkrat na počitnice.

BARNEY:
To bi lahko ja. Ne samo Slovenija, nasploh vse države z bolj vzhoda Evrope, predvsem vse, ki so bile kdarkoli pod ruskim vplivom so mi zelo všeč. Navdušen sem nad to vzhodnjaško kulturo in načinom življenja. Rad bi šel čimvečkrat igrat v te dežele ali pa na potovanja oziroma počitnice. Pa še dosti ceneje je, kot pri nas. Zelo rad bi šel v Albanijo, čisto zares. Še pred leti nisi mogel priti v to državo, pa tudi ven nisi mogel iti. Sedaj je situacija drugačna in upam, da bom kdaj lahko šel tja.

MATJAŽ:
Zanimivo. No, upam, da boste še kaj prišli igrat v Slovenijo, če ne pa na počitnice he, he.

BARNEY:
Tudi jaz si to želim.