V nedeljo, 20. 4. 2014, sem imela čast spoznati pionirje finske black metal scene – Impaled Nazarene. V okviru svoje turneje so se ustavili v Baru 15 v Seinäjokiju (Finska), kjer trenutno preživljam večino svojega časa. Med čakanjem na začetek koncerta sva z basistom Mikaelom Arnkilom padla v manjšo debato, v kateri mi je zaupal, da imajo poleg banda vsi tudi službo, zato si ne morejo privoščiti daljših turnej. On trenutno dela še na samostojnem projektu 7 Million Skulls, ki je bil v predalu preteklih deset let, vendar bo uresničen šele sedaj. Kmalu se nama je pridružil še frontman skupine Mika Luttinen, zato sem ga hitro vprašala, če ima morda deset minut časa za nekaj vprašanj. Če sem že tam, zakaj pa ne?
NINA: 14. aprila je izšel vaš dvanajsti studijski album. Kakšne so bile prve reakcije?
MIKA: V bistvu je album zunaj, a še ni na policah. Vse skupaj se je malo zavleklo, tako da pride v trgovine šele naslednji teden. Reakcije publike zato še nimamo. Medijski odziv je večinoma pozitiven, ocene so okoli 8 ali 9 od 10. V neki reviji smo bili označeni celo kot album meseca, kar se ni zgodilo že leta, tako da se ne res ne morem pritoževati. Le na Švedskem in v Nemčiji so nam naklonili slabše ocene.
NINA: Kako bi ti opisal ta album?
MIKA: Smo kot Motörhead – zvoka ne spreminjamo kaj dosti, zato na albumu ni nič novega, je pa morda bolj dinamičen v primerjavi s prejšnjimi albumi, tako da ni vedno vse »full speed ahead«.
NINA: Od zadnjega albuma je minilo že štiri leta, tako da ste očitno za novega vzeli kar nekaj časa.
MIKA: Glavni razlog, da se je vse skupaj tako zavleklo, je, da smo v letu 2010 posneli Live DVD. Na zvočnem posnetku tega DVD-ja smo imeli hude probleme s petimi skladbami, zato smo jih izrezali. Poskušali smo jih nekako rešiti, kar je trajalo več mesecev, vendar smo ostali brez pametne rešitve. Čas se nam je iztekal in nekako smo morali izdati ta DVD, vendar smo bili brez nujno potrebnih skladb, kot je npr. Motorpenis, ki je karierno zelo pomembna pesem za nas. Vztrajal sem, da DVD-ja brez dotičnih pesmi ne bom izdal. Kmalu se je pojavila priložnost za snemanje v živo na Steelfestu, kar je prvotni plan popolnoma spremenilo. Namesto enega koncerta smo posneli dva, ki imata popolnoma različno setlisto, zato smo porabili za izdajo DVD-ja kar dve leti. Po tem je sledila promocija DVD-ja in kar naenkrat smo se zavedli, da je preteklo že ogromno časa, odkar je izšel naš zadnji album, in da moramo začeti pisati nove pesmi. Takoj!
NINA: Kakšno je tvoje mnenje o trenutnem stanju finske metal scene?
MIKA: Če povem po pravici, finske scene nikoli nisem spremljal. Imamo nekaj dobrih bandov, kot na primer Lost Society. Oni so res dober band; mladi, energični. Z njimi smo igrali, ko so bili še demo band, torej, preden so imeli pogodbo z založbo. Ko so nastopili kot predskupina, me je bilo kar sram iti za njimi na oder, saj so bili mladi in polni energije, mi pa smo že kar v letih. Seveda pa moram na tem mestu omeniti še Battle Beast, Satanic Warmaster in Horno. Na Finskem imamo dobre skupine, vendar na splošno ne spremljam scene, v bistvu me ne zanima.
NINA: Se spomniš koncerta leta 2011 v Sloveniji, v Ormožu? 
MIKA: Ja, bilo je enkratno! Vedno rad igram v Sloveniji. Prvič smo tam igrali leta 1996, ko smo bili na turneji z Angel Corpse in Gehennah. To je bil naš prvi nastop v Sloveniji in bil je najboljši koncert cele turneje! Slovenija je v naših srcih takoj dobila poseben prostor, saj vsi ljudje zelo dobro govorijo angleško in so zelo vljudni. Rad sem v državi, kjer te ljudje sprejmejo prijazno in z nasmehom, za razliko od Nemčije. Imate tudi zelo dobro hrano in enkratno vino. Resno, vprašaj kateregakoli člana skupine, vsi ti bodo povedali, da imamo radi Slovenijo.
NINA: Jutri bo velika noč, kakšna misel?
MIKA: Hm … Jaz sem samo vesel, da imam prost dan v službi. (smeh)
NINA: To poletje igrate večinoma na festivalih. Kateri je vaš najljubši evropski festival?
MIKA: Hellfest ima letos prav neverjeten lineup in je ogromen festival. Vedno je dobrodošlo igrati na tovrstnih festivalih, kjer dosežeš velike množice ljudi, ki jih v klubih ne moreš. V Evropi imamo veliko dobrih festivalov, a na njih nismo igrali ravno veliko. Ne vem točno, zakaj.
NINA: Kako bi komentiral razne zgodbice, ki krožijo o vas na internetu?
MIKA: Ne vem, od kod ljudje dobijo vse te informacije, vse te »bullshit« zgodbice. Ravno par dni nazaj sem dobil vprašanje neke revije, da sem znan po svoji ogromni pornografski kolekciji in ogromni zbirki grozljivk. Bil sem čisto šokiran! Imam namreč le en pornografski DVD, tako da … ja, je ogromna kolekcija. (smeh)
NINA: Brala sem, da imate prepoved igranja v določenih državah. Je to res?
MIKA: Ne, vedno smo lahko igrali povsod. Določeni koncerti so bili odpovedani, na primer v Franciji zaradi desničarske politike, ker so trdili, da častimo Satana. Ironično je bil na isti turneji odpovedan tudi koncert v Nemčiji zaradi levičarske politike, tako da očitno se naši nasprotniki nekako ne morejo odločiti. Mislim, da ljudje pozabljajo, da je glasba le zabava. Ko se začnejo analizirati bandi, kot smo mi, so produkt le dobre zgodbe, kot bi prebral knjigo. Na koncert greš zato, ker si želiš zabave, ne, da bi poslušal politične govore. Na koncu je vse skupaj samo za razvedrilo.
NINA: Tvoj osebni moto v življenju?
MIKA: V bistvu ga nimam več, živim iz dneva v dan. Vzamem vse sranje, ki mi ga naložijo, in ga požrem. Sem jezen star gospod. (smeh)
NINA: Hvala za tvoj čas. Veliko zabave na odru ti želim in upam, da se kmalu zopet vidimo v Sloveniji.
