INTERVJUJI

12. 3. 2021

Snovalci slovenske metal scene: Peter Gregorc

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: PETER

Ime intervjuvanca: Peter Gregorc
Ime organizacije/društva: Paranoid Metal Webzine, Paranoid Open Air
Lokacija delovanja: Slovenija
Glasbena zvrst/žanr: metal
Kontaktna e-pošta: peter@paranoid.si
Spletna stran: www.paranoid.si
Facebook: https://www.facebook.com/paranoidmetalwebzine
Član banda: ex-Ground Zero

 

DEJAN: V okviru našega aktualnega cikla intervjujev Snovalci slovenske metal scene sem se smel pogovoriti s številnimi tako ali drugače zelo pomembnimi akterji domače scene. Pri tem smo se s kolegi novinarji podali širom Slovenije in potrkali na vrata številnih organizatorjev koncertov, založnikov in drugih posameznikov. Ker pa čez dva dni, se pravi natančno v nedeljo, 14. marca, praznuje najstarejši spletni časopis Paranoid rojstni dan, konkretno že svojega 22., smo tokrat potrkali na vrata dolgoletnega urednika in soustanovitelja tega časopisa, zame pa hkrati bivšega šefa in mentorja, zmeraj skromnega Petra Gregorca. Tale nekoliko daljši uvod si si zaslužil, in ker te je morda utrudil, začniva povsem enostavno. Kako si?

PETER: Uf, boš začel takoj z najtežjimi vprašanji? Ravno mineva obletnica mojega zadnjega obiska koncerta, to je bil nastop Tomcat v Trzinu, in sicer 7. marca lani, zadnji večji koncert sem doživel decembra 2019 (Trans-Siberian Orchestra v ZDA). Pogrešam dogodke, dogajanje, druženje … Live streami koncertov niso in ne bodo nikoli nadomestili doživetja v živo. Tako da v tem pogledu še zdaleč nisem okej. Po drugi strani imam v teh za marsikoga težkih časih to srečo, da še vedno imam službo, da lahko več ali manj nemoteno delam od doma, popoldne pa, če je le možnost, skočim na sprehod na kak sosednji hrib, če pravila naših veleumnih gospodarjev na tisti dan to dopuščajo. Vem, da ogromno ljudi te sreče nima, nam so seveda najbolj blizu delavci v glasbeni sceni, in sicer organizatorji, odrski delavci, tonski mojstri, lučkarji, prodajalci vstopnic in merchandisea in seveda nastopajoči.

DEJAN: Huh, pričakoval sem kratek »Okej«, hehe. A nič za to, če si takoj potegnil na plano najtežjo oborožitev. Te teme sem se sicer želel dotakniti nekoliko kasneje, a če je že odprta. Ja, se strinjam s tabo, live streami oziroma online koncerti se tudi meni zdijo kot lizanje sladoleda skozi šipo: pač, to ni to. Pa vseeno me zanima, ali si si v tem času privoščil kakšnega? Si v tem času »obiskal« oziroma si ogledal kakšen online koncert?

PETER: Ogledal sem si nekaj online koncertov, a to seveda ni to. Ne, ne in še enkrat ne! Ne smemo dovoliti, da bi kdor koli lahko prišel na idejo, da so online koncerti nadomestek pravih! Vsi obiskovalci koncertov dobro veste, da je ta občutek nemogoče poustvariti kjer koli drugje kot na obisku koncerta.

Močno upam, da se ta epidenorija kmalu konča in da se življenje vrne v stare tire, a realist v meni ne daje upanja, da se bo to zgodilo že letos. Komaj čakam, da plačam 5 evrov za kozarec postanega piva, ga tretjino polijem med prerivanjem nazaj v dvorano, tretjino med slemanjem, zadnjo tretjino pa popijem.

DEJAN: Glede na stanje v začetku leta smo trenutno prilezli že kar daleč. Morda pa le bo, saj so napovedi iz tujine kar optimistične. Toda pustiva prihodnost drugim, da jo ustvarjajo, tako kot si ti konec prejšnjega tisočletja tlakoval prihodnost spletnim metal časopisom. Vrniva se torej v tisti čas. Si pred soustanovitvijo Paranoida že deloval na podobnem področju?

PETER: Ne, to je bilo moje prvo tako udejstvovanje.

DEJAN: Kdo je ustanovil Paranoid?

PETER: Oče vsega je Mitja Gruber. On je prišel na idejo, da v Sloveniji manjka spletni portal, ki bi se posvečal izključno metalu. Idejo smo hitro zagrabili Chop oziroma Matija Prnaver, Seba oziroma Sebastijan Videc, ki danes stoji za objektivom pri Rockline, in jaz ter Mitji priskočili na pomoč pri izvedbi.

DEJAN: Kako ste se sploh našli? Pot med Kamnikom in Koroško namreč še danes traja dobri dve uri …

PETER: Na IRC-u, na kanalu #metal.si, kje le. IRC je bil v tistih časih popularno sredstvo za komunikacijo in #metal.si je bil online zatočišče za slovensko metalsko publiko. Razdalje so tako brezpredmetne, saj nas internet lahko virtualno postavi v eno sobo in ni potrebe po potovanjih. Kajne, Zdravko, hehe?

DEJAN: Torej je bila debata o rojstvu Paranoida bolj ali manj javna in bi oziroma je lahko na pomoč priskočil tako rekoč vsak z dovolj volje?

PETER: Tako nekako. Sama ideja je bila javna, potem pa smo zainteresirani nadaljevali privatne pogovore.

DEJAN: Glede na to, da je Paranoid ugledal luč sveta leta 1999, se je morala ideja o njegovem rojstvu poroditi že konkretno pred tem. Kdaj točno?

PETER: Kdaj točno je Mitja prišel na to idejo, mi ni znano, a vse skupaj se je odvilo precej hitro. Prva stran je bila dokaj preprosto oblikovana, glavno vlogo je imela vsebina, ne oblika. Ne bi se veliko zmotil, če bi rekel, da je od ideje do objave preteklo manj kot dva meseca.

DEJAN: Zanimivo. Ste pa bili pridni. Kdaj in po čigavi zaslugi pa ste portal krstili Paranoid?

PETER: Mislim, da je idejo za ime dal Mitja. Če je bilo ime dobro za album skupine Black Sabbath, zakaj ne bi bilo dobro za naš portal?

DEJAN: Relativno hitro širjenje spleta po Sloveniji pa je zagotovo pomagalo k popularnosti Paranoida? Kako hitro se je dejansko začela širiti beseda? Osebno sem prišel v stik s Paranoidom leta 2000 …

PETER: Obisk je narasel precej skokovito takoj na začetku. Dostop do spleta takrat ni bil samoumeven, a očitno je vsak slovenski metalec ob prvem priklopu in obisku imenika Matkurja poiskal ključno besedo »metal« in nas našel. Odzivi so bili zelo dobri, rubrika pisma bralcev je ekipi hitro dala vedeti, da dela pravo stvar.

Pri ozaveščanju o našem obstoju so veliko pripomogli tudi koledarčki, ki smo jih začeli razdeljevati na koncertih. Verjetno smo še edini mamuti, ki ohranjamo to tradicijo, a ko vidim iskren nasmeh nekoga, ki mu na koncertu dam Paranoidov koledarček, je občutek neprecenljiv.

DEJAN: So bile kakšne začetne tehnične težave?

PETER: Ne spomnim se kakšnih večjih problemov, morda smo imeli kak kratek izpad strežnika, na katerem smo gostovali na začetku. Kot sem že omenil, je bil prvi Paranoid precej preprost; manj kompleksnosti, manj stvari gre lahko narobe.

DEJAN: Kdaj ste pa novičarskemu delu dodali še forum? Tega torej povsem na začetku še ni bilo?

PETER: Foruma na začetku ni bilo, imeli pa smo rubriko »pisma bralcev«, ki je delovala po zgledu istoimenskih rubrik v tiskanih medijih. Preko elektronske pošte smo (s)prejemali graje in pohvale, jih objavili in pokomentirali. Sam forum je prišel na vrsto ob prvi prenovi strani proti koncu 2000 oziroma v začetku 2001.

DEJAN: Kako pa ste takrat rekrutirali pisce? Preko foruma ali lastnega portala zagotovo še ni šlo, hehe. Ste se posluževali drugih spletnih kanalov ali ste delovali po ustnem izročilu?

PETER: Bi rekel, da je bilo dokaj podobno kot pri širjenju besede o samem Paranoidu. Nekateri so nas kontaktirali preko elektronske pošte, drugi na IRC-u, tretji na koncertu.

DEJAN: Vem, da je tema dokaj občutljiva, a če mi dovoliš, bi jo vseeno načel: honorarje. Bi lahko našim bralcem izdal, koliko so »zaslužili« Paranoidovi pisci ter fotografi nekoč in danes?

PETER: Zakaj bi bila občutljiva tema? Ekipo Paranoida od samega začetka sestavlja ekipa entuziastov, ki svojo strast do metala brezplačno deli z drugimi. Tako delo je in mora ostati hobi, nekaj kar rad počneš v svojem prostem času in nikakor ne prisila oziroma poklic. Preskok od amaterskega pristopa do profesionalnega je enostavno prevelik in slovenski trg je po mojem mnenju premajhen, da bi lahko večje število ljudi prejemalo honorar za svoje delo. Vedno smo po najboljših močeh poskrbeli za to, da smo za pokrivanje dogodkov prejeli novinarske akreditacije. S tem se je vsaj strošek za pisce in fotografe zmanjšal in plačali so le tekočino, ki jo je avto porabil do koncerta in nazaj ter tisto, ki so jo zlili vase pred, med in po koncertu. Ostalo finančno breme, se pravi gostovanje na strežniku, prenova strani, tisk koledarčkov, majic itd. sem nase prevzel jaz.

DEJAN: Imaš prav, zakaj bi morala biti ta tema občutljiva. A tako pač je okoli plač, ki se zmeraj tabuizirajo, nemalokrat pa je že bilo name naslovljeno vprašanje, koliko kot Paranoidov novinar zaslužim. A zdaj je tudi ta misterij razrešen.

PETER: Res ne vem, zakaj je v Sloveniji to tak tabu. Grozno je, da se moraš na razgovorih za službo prebiti skozi tri kroge intervjujev, da šele lahko zveš, kakšno plačo ponujajo.

DEJAN: Če temelji delo na prostovoljstvu, kaj je potem takem poslanstvo Paranoida?

PETER: Paranoid je in mora ostati točka, na kateri najdeš na enem mestu zbrane vse informacije o metalskem dogajanju v Sloveniji in bližnji okolici. Recimo na razdalji 500 km, a v zadnjih letih romanja na koncerte v tujino niso več potrebna, saj se večina turnej ustavi tudi pri nas. Kam na koncert v petek? Poglej na Paranoid! Kdo od domačih bandov je letos izdal album? Poglej na Paranoid!

Doseganje tega poslanstva ni vedno lahko, saj se nekateri organizatorji dogodkov in bandi premalo angažirajo in mislijo, da bomo izbrskali vse informacije sami. Nismo roboti, ni nas 500, tega enostavno ne zmoremo.

DEJAN: Ta tvoj odgovor se mi zdi dobra lekcija za vse; se pravi tako bande ter organizatorje kot tudi konec koncev nas novinarje, da se tega vedno znova spomnimo in se tega tudi držimo. V vsej poplavi bandov dejansko hitro izgubiš fokus.

PETER: Seveda ni narobe, da bralke in bralci Paranoida zvejo tudi novosti o tujih bandih, a slovenska scena mora biti na prvem mestu. Če je imel Trump slogan »America first«, je Paranoidov »Podpiramo slovensko sceno od leta 1999«.

DEJAN: Sicer pa ste to poslanstvo z organizacijo festivala Paranoid Open Air leta 2009 tudi poskusili prenesti v realni svet, na oder. Takrat si od prvotne oziroma ustanovne trojice že nekaj časa deloval sam. Od kdaj pa si idejo o festivalu nosil v sebi?

PETER: Paranoid Open Air je prišel po naključju. Več let smo del ekipe NKLG, Dirty Skunks in jaz pri bookingu in izvedbi pomagali komenskemu društvu ŠUZ pri izvedbi festivala Metal Mania Open Air. Po Maniji 2008, ki je prinesla nastope znanih bandov, kot so Exodus, Impaled Nazarene, Pro-Pain, Avulsed, Urgehal itd., se je lokalni del ekipe odločil, da je bila to zadnja izvedba festivala. Preostala trojica se s tem ni mogla in hotela sprijazniti, zato smo sprejeli odločitev, da gremo na svoje. Iskanje nove primerne lokacije za izvedbo je bil dolg in mučen postopek, izbira imena pa je bila zaradi sovpadanja z deseto obletnico nastanka Paranoida dokaj lahka izbira.

DEJAN: No, pa je v mojem umu razrešen še en misterij. Zmeraj sem menil, da so bili motivi za izvedbo tega festivala povsem drugačni. Poleg tega pa tudi nisem vedel, da si se že pred tem sodeloval pri organizaciji koncertov. Večkrat bi se morala tako pogovarjati, hehe.

DEJAN: Okey, greva dalje z vprašanji. S kom pa si se povezal pri organizaciji POA?

PETER: Glavno organizacijsko ekipo smo sestavljali ekipa prej omenjenih NKLG, Dirty Skunks in jaz, na pomoč so priskočili tudi iz ekipe Paranoida in kup preostalih posameznikov ali društev.

DEJAN: Kako velik uspeh ali neuspeh je bil za festival?

PETER: Če vprašaš obiskovalce, je bil zelo uspešen. Če vprašaš nastopajoče, je bil zelo uspešen. Če pa prešteješ obiskovalce in denar, ki so ga prinesli v blagajno, je bil precejšnja polomija.

DEJAN: Pa ste takrat vsi deležniki nosili enako finančno odgovornost ali si se v glavnem ti opekel?

PETER: Na srečo smo si breme porazdelili. Sam sem se sicer opekel malce bolj kot ostali, ker sem edini v tem nastopil solo, ampak to je moja krivda in moj problem.

DEJAN: Zakaj meniš, da se festival ni bolje prijel? Ni dovolj prostora za dodaten festival poleg MetalCampa oziroma danes MetalDaysa?

PETER: V Sloveniji je dovolj prostora za festivalček, ki privabi med 800 in 1500 obiskovalcev. Metal Mania Open Air je bila potrditev za to. Sprememba imena in lokacije je boleč udarec za dogodek. Skoraj vse se podre in pričneš tako rekoč z ničle. Če bi imeli finančno zalogo, da bi preživeli drugo ponovitev festivala na isti lokaciji z istim imenom, bi predvidoma tretje leto speljali s pozitivno ničlo, četrto in peto pa pokrili minus za prvi dve leti. Žal smo prvo leto »pokurili« preveč denarja in za drugo leto je enostavno zmanjkalo sape. Škoda, ker so mamljive ponudbe booking agentov in bandov še dolgo po tem polnile e-poštni predal.

DEJAN: Kdo se je ponujal?

PETER: Za imena bi moral iz arhivov izkopati kak star trdi disk z varnostnimi kopijami mailov, šlo pa je za bande agencij, ki so med drugim priskrbele Exodus in Pro-Pain na MMOA, Candlemass, Taake na POA itd. Torej bandi v velikosti headlinerjev drugega odra MetalDays.

DEJAN: Ko ravno omenjaš drugi oder … Tudi tam si imel prste vmes. Kaj točno si počel? Katerega velikana svetovne metal scene si smel tam spoznati osebno in v živo?

PETER: Na MetalDays sem pomagal ekipi Dirty Skunks in kot desna roka stage managerja Mateja počel vse, kar je bilo tisti trenutek potrebno, najsi bo to polnjenje hladilnikov v backstageu, čiščenje backstagea, sprejem banda ob prihodu, metanje banda z odra zaradi prekoračitve časa, sušenje odra in zaodrja po nalivu, pomoč pri razkladanju/nakladanju opreme … Nekaj časa sva to počela skupaj z Gorjancem, kasneje pa je on prevzel tretji oder.

Med opravljanjem tega dela sem – sicer bežno in na hitro, kajti v »tednu« se na odru zamenja 50 do 55 bandov – spoznal ogromno število glasbenikov in skoraj po pravilu je pogovor z njimi vseboval pohvale naši ekipi, češ da je MetalDays redka izjema, kjer se z nastopajočimi ravna kot z ljudmi in ne roboti, v zaodrju so se počutili sproščeno, saj je ekipa poskrbela za nemoten potek dogajanja. Na ostalih festivalih so le številka, logo na plakatu, ki pride, odigra svoj nastop in odide.

DEJAN: No, to je lepo slišati.

DEJAN: Ampak po hladnem tušu s POA pa vseeno nisi povsem vrgel puške v koruzo. Sledil je Paranoid Piknik Open Air. V čem sta se ta dva festivala vsebinsko razlikovala?

PETER: Vedel sem, da je v Sloveniji dovolj prostora tudi za še manjši, butični festival, malce večji »družinski piknik«. Da iz tega izvira ime festivala, verjetno ni treba razlagati? Glavna razlika je bila v tem, da so bili vsi nastopajoči bandi iz Slovenije, saj pri tujih že ob najnižjih honorarjih presežeš proračun in izid bi bil tak kot pri velikem festivalu – velika luknja v denarnici. Tega seveda nisem želel, zato sem prijazno odklonil več deset ponudb tujih bandov.

DEJAN: Predvidevam, da govoriš o taistih bandih kot prej? Pa so ti vedeli za Paranoidov »Piknik« ali so pač kar tako pošiljali ponudbe? Vprašam zato, ker me zanima, koliko se morajo bandi dejansko »ponujati« za nastope. Konec koncev ni samoumevno, da organizatorji kontaktirajo bande s celega sveta, da naredijo en festival? Gre za obojestransko promocijo?

PETER: Ko enkrat uspešno – gledano s strani banda in booking agencije – narediš event, te agencija nenehno bombardira z vsemi možnimi bandi, ki jih ima v svoji ponudbi. Malce govorim na pamet, ampak recimo, da smo imeli na Paranoid Open Air bande petih, šestih agencij. Vsaka od teh agencij ima pod svojim okriljem 30 skupin, nekatere tudi več. Spletni naslov festivala je kljub downsizanju na metal piknik ostal enak, zato sem moral vsem tem agencijam in posameznim bandom razložiti, da gre za majhen event (do 200 obiskovalcev) in da si večjih bandov ne moremo in nočemo privoščiti.
Pri bookiranji imaš dve opciji – pri agencijah preveriš urnike turnej bandov in se dogovoriš, da prost termin izkoristijo za nastop na tvojem dogodku, ali pa izbereš bande, ki takrat niso na turneji in jih kontaktiraš direktno ali preko agencije. Druga opcija je seveda dražja, imaš pa večjo izbiro, sploh če event ni ravno v kakšnem prime-time terminu, kar pomeni, da pozabiš vse konce tedna od junija do začetka septembra.

DEJAN: Koga pa si prosil za pomoč pri organizaciji Piknika?

PETER: Sodelovali so stalni osumljenci, in sicer Dirty Skunks ter NKLG, podprl nas je lokalni Kamp Alpe, pri oblikovanju spletne strani pa je takrat na pomoč priskočil Chop. Največ medijske promocije je bilo seveda na Paranoidu, z napovedjo so pomagali tudi drugi mediji. Po zelo uspešni prvi izvedbi je Gorjanec pripravil odličen promo za PPOA 2011. Upam, da nisem koga pozabil.

DEJAN: Piknik je doživel dve izvedbi, a nato se je tudi ta poslovil. Zakaj?

PETER: Menjava najemnika Kampa Alpe je pomenila, da bi spet morali seliti lokacijo.

DEJAN: Verjamem, da si pri tem veliko dela opravil sam. Kaj te je pri tem delu najbolj odbijalo?

PETER: Drži, veliko dela sem opravil sam. Čas in spomin sta odlična filtra, a razen sitnosti s SAZAS-om, ki pritakne svoj lonček pri vsaki še tako zakotni pasji procesiji, se ne spomnim nič negativnega.

DEJAN: Kako pa je bilo takrat z naborom bandov? Po mojem si imel sladke težave, katere odkloniti?

PETER: Interesa je bilo veliko, nisem imel težav pri izbiri nastopajočih.

DEJAN: V čem si pa najbolj užival?

PETER: Obe ponovitvi Paranoid Piknik Open Aira sta bili super od začetka do konca, tako da težko izpostavim kakšen poseben moment. Kdor je bil tam, dobro ve, da je nemogoče ubesediti tak dogodek.

DEJAN: Si pri bandih, s katerimi ste sodelovali, kar koli pogrešal?

PETER: Misliš na PPOA ali nasploh? Če govorim na splošno, več resnosti in discipline predvsem pri manjših in mlajših bandih.

DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo? Hoest morda?

PETER: Hoesta niti ne poznam, z njim nisem imel nikoli direktnega opravka. Kaj me je najbolj presenetilo? Verjetno odnos starih prekaljenih glasbenikov. Nekateri so na sceni dlje kot jaz na svetu, pa imajo tako skuliran, prizemljen odnos do vsega. Profesionalen, strasten pristop do glasbe, pa vseeno človeški do tebe, ki se z njimi srečaš kot novinar med intervjujem, kot organizator dogodka, kot član odrske ekipe na koncertu ali festivalu. V množici bandov se seveda najde tudi kakšen nadut cepec, a večina je res superkul.

DEJAN: Je imel kateri od povabljenih bandov kakšno posebno zahtevo, ki je nisi želel izpolniti?

PETER: Sicer se nisem neposredno ukvarjal z Gorgoroth, ki so bili v igri za nastop na festivalu Metal Mania Open Air, a oni so imeli najbolj posebne želje. Kozje glave, pa bodeče žice, pa pol gola dekleta za okras na odru …

DEJAN: Slednja so te oziroma so vas motila, hehe?

PETER: Nikakor. To bi jim lahko priskrbeli, pa seveda roza WC papir, ki je bil tudi zahtevan v riderju.

DEJAN: Vrniva se neposredno k Paranoidu oziroma tvoji vlogi pri tem. So bile te sprva sploh strogo razdeljene? Katera področja si na začetku najbolj pokrival ti, katera pa drugi?

PETER: Pa smo spet pri spominu! Mislim, da je Mitja takrat poskrbel za skoraj vse novice, saj je imel na začetku samo on dostop do strežnika, pisal pa je tudi recenzije. Ostali smo pisali recenzije; več ali manj uspešno, vsak je bil enkrat mlad, hehe.

DEJAN: Kako so se razvijale stvari, ki so pripeljale do tega, da si prevzel vlogo glavnega urednika? Kako dolgo si to delo opravljal in česa si se najbolj naučil v tem času?

PETER: Za prvo prenovo strani in preskok na takrat najnovejšo tehnologijo je v letu 2000 poskrbel moj bivši sodelavec, zato sem imel največjo vlogo pri komunikaciji glede nove strani, vnašanju vsebin itd. Ker nikoli nismo bili organizirani v kakšni uradni obliki, sem naziv urednika prevzel kot tisti v ekipi, ki je financiral delovanje in skrbel za vsakodnevni vnos vsebin. Šlo je torej za nek neformalni postopek »prevzema oblasti«. Ker temu nihče ni ugovarjal, vsaj ne da bi jaz vedel, sem vodil, usmerjal ekipo Paranoida skoraj dve desetletji.

DEJAN: Torej si tako rekoč skoraj od vsega začetka sam skrbel za vse finančne zadeve? In če sem te še okoli tega pravilno razumel: Mitja Gruber že leta 2000 ni bil več del ekipe Paranoida. Chop je še dolgo pisal članke, kdaj pa se je poslovil Seba? In kaj so bili razlogi za njihove odhode?

PETER: Res je, Paranoid sem financiral od leta 2000. Zakaj točno so se poslovili, bi najbolje vedeli oni. Po mojem spominu je šlo nekako takole. Mitja se je poslovil precej hitro, saj se Paranoid očitno ni razvijal v smeri, ki si jo je zamislil on. On je želel večjo odprtost v smislu, da vsakdo lahko spiše prispevek in ga objavi; lahko enkrat in nikoli več, lahko enkrat na leto. Ostali pa smo težili k večji stalni predanosti piscev, oblikovanju redne ekipe. Vsebinsko in oblikovno je Paranoid postal spletni časopis in ne zbirka prispevkov z vseh vetrov.

DEJAN: Če te smem na tem mestu prekiniti, ko ravno govoriš o oblikovanju redne ekipe. Morda marsikdo ne ve, da nismo del ekipe samo tisti, ki skrbimo za novice, članke ali galerije, temveč z nami sodeluje še marsikdo tako rekoč neviden. Bi lahko malo opisal, kako se je začelo razvijati pravo uredništvo in katere službe pokrivamo?

PETER: Nevidni, a zelo pomembni so lektorji, ki ujamejo večino »napač« in zatipkov, ki jih »priskrbijo« avtorji. Paranoid sestavlja ekipa, ki skrbi za pisanje novic, pisanje recenzij, pisanje intervjujev, pisanje reportaž, lektorji, fotografi, skrbniki za družbena omrežja, urednika pa skrbita za razporejanje prioritet in motivirata avtorje, da ne zmanjka vsebin, komunicirata z bandi, založbami, organizirata nagradne igre … Potem imamo tu ljudi, ki skrbijo za koncertni napovednik, pa rubriko na današnji dan. Ne smemo pozabiti tudi na programerja, ki je po navadi zunanji izvajalec, v davnih časih pa je recimo nekdo poskrbel tudi za skeniranje in obdelavo fotografij. Seveda te vloge niso ekskluzivne, ekipa je majhna in posameznik pokriva več nalog hkrati.

DEJAN: Hvala za tole kratko, a zelo informativno pojasnilo.

DEJAN: Sicer pa, preden sem te prekinil, si razlagal o tem, zakaj so Matija, Seba in Chop zapustili ekipo …

PETER: Ja, res je … Seba je verjetno zameril to, da smo se vsi delali norca iz Metallice v času albuma Load. Chop pa je metalec od glave do pete, a ko se je poleg založbe in spletne trgovine On Parole Productions, Paranoida in vodenja oddaje na Radiu Študent začel s tem ukvarjati še poklicno kot prodajalec v trgovini Master of Metal, se je očitno »prenajedel« vsega in se je odločil, da zapusti Paranoid.

DEJAN: Ko ravno omenjaš Chopa in On Parole. Le malo ljudi ve, da sta založbo ustanovila skupaj. Chop je v intervjuju navedel ponovno izdajo prvenca od Sarcasm kot primarni razlog za ustanovitev založbe. Bi še ti k temu kaj dodal? Kako se pa ti spomniš prvih idej o ustanovitvi založbe?

PETER: Ne boš verjel, ampak Sarcasm so res glavni krivci za rojstvo On Parole Productions. Na dolgi poti do Wackna smo poslušali različne kasete, ena izmed njih je bila tudi legendarni Crematory. Po povratku domov sva bila s Chopom enakega mnenja: »To je tako dobro, da si zasluži izid na CD-ju!« Ko sva se pozanimala, kako to poteka, sva ugotovila, da je najbolj primeren način ustanovitev založbe in tako odprla novo poglavje na slovenski metal sceni.

DEJAN: Si se pa tudi od založbe kmalu distanciral. Sicer si uradno še zmeraj zastopnik podjetja, a kako zelo si tam pa dejansko sploh bil in si še vpleten?

PETER: Na papirju sem še zraven, dejansko pa že dolgo ne. Chop je bil gonilna sila založbe od samega začetka, jaz sem aktivno sodeloval prvih nekaj let.

DEJAN: Kdo je pa koga spravil na Radio Študent? Kaj si sploh delal tam?

PETER: U, točno, na to sem že čisto pozabil. Doblekar je Chopu predal štafeto Vražjih uric. Ali je bil že prej Metal Detektor? In kratko obdobje sem bil enkrat tedensko v etru tudi jaz. Saj veš, glas za v časopis, faca za na radio, hehe.

DEJAN: Po drugi strani pa si zelo dolgo tudi sam neposredno skrbel za proizvodnjo vsebin kot pisec novic in člankov ter kot fotograf. Kaj te je bolj veselilo?

PETER: Drži. Oboje ima svoje pluse in minuse. Velik plus pisanja novic je to, da si nenehno v stiku z dogajanjem na metalski sceni in tako ti ne uide noben svež izid ali koncert. Minus je seveda časovna komponenta, saj vsakodnevno prebiranje tujih portalov in elektronske pošte ter na koncu pisanje novic vzame dve do tri ure časa.

Pri fotografiranju si lahko tik ob bandu, vsaj prve tri komade v t.i. photopitu, jarku za fotografe, ker pa se posvečaš fotografiranju, zamudiš kak zanimiv del koncerta. Tudi sprostiš se težje oborožen z več tisočakov vredno opremo v roki, okoli tebe pa po zraku leti pivo, stagediverji, z odra pa škropi kri ali kaka druga telesna tekočina nastopajočih. In seveda moraš hitro po koncertu razviti film, skenirati fotografije, jih obdelati in objaviti, dokler so še aktualne. Prihod digitalnih fotoaparatov je zadnji del občutno skrajšal, aleluja!

Med tema dvema nalogama bi verjetno raje izbral pisanje novic.

DEJAN: Zakaj pa si sploh prenehal?

PETER: S pisanjem novic ali fotografiranjem?

DEJAN: Pa načeloma sprašujem na splošno. Z vsem. A opiši najprej glede pisanja …

PETER: Okej. Viri novic so postajali vedno bolj nezanesljivi, površni, po drugi strani pa polni reklam in nekih butastih člankov, ki so pravzaprav nastali iz enega samega intervjuja, ki ga je dal glasbenik XY za neko drugo revijo. Ločevanje zrna od plev je postalo prenaporno, da bi ga še lahko opravljal kvalitetno vsak dan.

Potem so pa tukaj še članki … Kapo dol tistim, ki uspejo oziroma uspete pisati toliko časa prispevke, ne da bi šli sami sebi na živce zaradi ponavljanja. Težje delo kot recenzist metal albumov je verjetno le tester mobilnih telefonov in avtomobilov. Uau, touch sceen ima sedaj 0,5 mm roba, ne več 0,6 mm! U, Kreator ali kateri koli drugi poljubno izbran band sem videl dvanajstič, od tega je bilo 7 koncertov identičnih od prvega do zadnjega riffa z vsemi vmesnimi nagovori.

DEJAN: Hja, lepo si zmarginaliziral delo, ki ga že skorajda desetletje tako rad opravljam, hehe. Ampak ja, res je, po tolikem času se začne človek deloma vrteti v krogu. In ker dojema vsak človek glasbo zmeraj na enak način, je včasih res težko – sploh v recenzijah – zajeti ali ujeti tisto drobno bistvo, ki loči en band ali album od drugega. Včasih je za take zadeve potrebne kar dosti verbalne akrobatike, hehe.

PETER: Ne ne, to je pohvala, da lahko po več sto obiskih koncertov še vedno napišeš reportažo ali po 1000 poslušanih albumih recenzijo. Ker, roko na srce, stvari se ponavljajo, oktava ima omejeno število tonov, setliste na koncertih so pogosto identične … Kapo dol!

DEJAN: Kaj te je pa odvrnilo od fotografiranja?

PETER: Po tretjem pokrivanju festivala 70000 Tons Of Metal sem se vprašal, če je res vredno štiri dni od 10. zjutraj do 4. ponoči tekati od odra do odra, narediti nekaj fotk in spet brzeti do naslednjega nastopa. Da o vseh komplikacijah na meji zaradi opreme, se pravi zaradi policijskega pregleda aparata in objektivov na letališčih, in skrbi zanjo, ne govorim. Odgovor je bil negativen, in čeprav sem dolga leta z veseljem fotografiral, je bila odločitev za prodajo opreme dosti lažja.

DEJAN: Postopoma si torej na koncu samo še urednikoval. A kdor meni, da je to trdo delo samo pri velikih medijskih hišah, narave tega dela resnično ne pozna. Seveda lahko o tem poveš kaj več tudi sam, a v prvi vrsti me zanima, kdaj si pa začutil, da se moraš odmakniti tudi s tega delovnega mesta?

PETER: Pregorel sem. Prišel sem do točke, ko nisem več uspel predelati vseh vhodnih informacij in podati nekih zadovoljivih outputov. Spustiš dan ali dva, pa se moraš prebiti skozi več 100 e-mailov. Je vmes kak tak, ki je vreden novice? Je vmes kak digitalni promo, vreden recenzije? Bo v ekipi kdo prevzel nase breme pisanja recenzije ali novice, če ta mail prepošljem vsem? Moram to narediti sam? Pisanje recenzije je prevzel nekdo, ali ga moram čez 14 dni opomniti? Založba sprašuje, zakaj še ni recenzije, datum izida je za nami, poslali so celo CD namesto digitalnega promota. Zakaj še ni reportaže od koncerta pred več kot tednom dni? Koncert odpade ali je prestavljen, smo posodobili napovednik? Pred objavo novic je potrebno preveriti, če so vsi linki pravilni, popraviti slovnične napake v novicah, preklikati, če delujejo video spoti/streami … Da ne govorim o vseh pravilih, ki jih spletnim portalom nalaga EU in nivoju komuniciranja na forumu, ki je bil večkrat že preko meje vsega zdravega okusa in nekajkrat smo se za las izognili sodnemu pregonu.

Z leti se prioritete in zmožnosti udejstvovanja posameznika spreminjajo, in ko enkrat hobi postane obveza, je čas za spremembo.

DEJAN: Torej, ko se je ali se kdaj zgodi, da so novice in dnevni članek objavljene recimo sredi dneva, to ne pomeni nič drugega kot to, da urednik zaradi primarne službe še ni uspel urediti dnevnih uredniških zadev?

PETER: Točno tako. A to se dogaja zelo redko in v vsem času delovanja Paranoida je bilo morda pet, deset takih dni, kar je v dobrih dveh desetletjih zanemarljiva številka.

DEJAN: Ko si se poslovil še od uredniške funkcije, sva to prevzela Aleksandra in jaz. Si bil takrat zadovoljen s takšnim razpletom?

PETER: Mislim, da je bil to najboljši možni izid, zadovoljen sem bil takrat in sem še vedno.

DEJAN: Nikakor ne želim tega sklopa vprašanj in odgovorov, ki bi skorajda že lahko tvorili samostojen intervju, hehe, zaključiti v negativnem duhu. Zato naj povem, da pa to, da si se umaknil s stolčka glavnega urednika in da trenutno ne prispevaš nobenih vsebin, ne pomeni, da nisi več del ekipe. Še vedno se mi mlajši obračamo nate po nasvete itd. Kako ti pa ustreza ta vloga?

PETER: Poznaš občutek, ko zamenjaš službo in si rečeš »zakaj nisem tega naredil že pred tremi, petimi leti?« Ob predaji kupa dela sem se počutil nekako tako, kot da se mi je ob tem odvalil velik kamen od srca in sedaj lahko pomagam na druge načine, predvsem pa neobremenjeno. Občasno popravim kakšno napako, prepošljem kak mail, spremenim koncertno najavo … Ne čutim pa pritiska, da bo kar koli narobe, če tega ne naredim takoj, saj vem, da bo prej ali slej za to poskrbel nekdo drug.

DEJAN: Bi lahko še enkrat več segel globoko v svojo skrinjo izkušenj in modrosti ter povedal, kaj bi priporočal mladim bandom, ki se želijo uveljaviti?

PETER: Malo je bandov, ki jim uspe preboj »iz kleti« direktno na velike odre. Računati na veliki met, talentiranosti članov banda navkljub, je nerealno in se prepogosto zaradi prevelikih pričakovanj vse skupaj konča v solzah. Večina bo hočeš nočeš morala ubrati pravo pot in do uveljavitve priti z leti garanja. Živimo v času, ko skoraj vsak srednješolski band lahko posname soliden album, tako da samo dober posnetek ne bo dovolj. Zvežbajte svoje viže do te mere, da jih upate predstaviti publiki, jih predstavite publiki in opazujte odziv. Če bo dober, ste na pravi poti. Koncerte načrtujte skrbno, ne premalo, ne preveč, in se jih lotite profesionalno, s spoštljivim odnosom do organizatorjev, ostalih nastopajočih in seveda publike. Poskrbite za reklamo za vaš koncert. Povabite prijatelje, druge bande, delite flyerje, lepite plakate. Olajšajte delo organizatorjem s pripravo tehničnega riderja, ne zamujajte na tonsko vajo, ne postavljajte nerealnih zahtev. Olajšajte delo medijem, tako da jih v kratkem, a informativnem sporočilu obvestite o vašem koncertu, skorajšnji izdaji albuma ali demo posnetka, menjavi članov. Največ o pravilnem – in tudi nepravilnem – obnašanju na koncertu se boste naučili tudi z obiskom drugih koncertov, podprite svoje sotrpine v drugih bandih z obiskom njihovih nastopov. Za nastop postavite realno ceno, spet ne previsoko in ne prenizko. Vsega verjetno ne zmorete sami, priskrbite si izkušene ljudi za PR, booking oziroma management, sami pa se osredotočite na to, kar znate najbolje – na glasbo. In po dolgem bluzenju, ki ga itak nihče ni prebral do tukaj, še to – ne pozabite na zabavo!

DEJAN: Naj ob robu omenim, da si tudi sam bil nekoč član banda. Kateri inštrument si igral? Kako so se stvari začele in končale z Ground Zero?

PETER: Tolkel sem po bobnih. Začeli smo kot klasičen srednješolski band, ki je po neštetih menjavah v zasedbi le prišel do točke, da upa svoj material predstaviti publiki. In smo ga, med drugim celo na prvem MetalCampu! To je bil tudi naš vrhunec, že prej smo vadili neredno, neresno in sezonsko, po MC pa še bolj, tako da je band prej ali slej razpadel. Po dobri olimpijadi premora smo se v skoraj čisto drugi postavi – od prvotne šesterice sva ostala le jaz in kitarist Rok Tavčar, ki je kasneje deloval pri Use Less in je trenutno pri Space Unicorn on Fire – vrnili za en sam koncert, na katerem sem odigral vlogo vokalista. Tretja reinkarnacija ni nikoli prišla iz »placa« za vaje, se je pa po mojem odhodu prelevila v band Hangar 55, kjer je aktiven kitarist Grega Jež iz klasične postave Ground Zero, bobne pa je do lani igral Goran Tutič iz druge in tretje postave.

DEJAN: Naši intervjuji se sicer ne merijo v minutah, temveč v vrsticah, toda po vsem izrečenem bi morda res že bil čas, da privoščiva našim bralcem zaključek pogovora. Za konec bi ti postavil še eno težko vprašanje oziroma nalogo, in sicer bi te prosil, da primerjaš začetke delovanja Paranoida in trenutno stanje. Zanimajo me okoliščine delovanja ter ali je trenutna kakovost opravljenega dela dovolj za nadaljnjih 22 let?

PETER: Ej, najprej me sprašuješ po detajlih, starih 20 in več let, sedaj pa še pričakuješ, da bom za toliko vnaprej napovedal prihodnost? Če sodim po trenutnem vzdušju v ekipi, je zagnanosti sigurno dovolj za naslednjih nekaj let, za naprej bomo ali boste pa sproti videli. Ker je Paranoid precej oldschool in se ne ozira preveč na trende, ga le malo stvari lahko pretrese do te mere, da bi se moral na hitro posloviti s scene. Dokler bo ostal glavno mesto za slovensko metal sceno, se mu obeta še dolga prihodnost.

DEJAN: No, vidiš, pa saj ni bilo tako težko odgovoriti, hehe. Hvala ti!

PETER: Hvala tudi tebi.

SORODNE VSEBINE:
25. 8. 2011Paranoid Open Air / Novice
19. 8. 2010Paranoid Piknik Open Air / Novice
29. 1. 2019Iščemo mlado kri! / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
14. 5. 2021
STREAM: Metalsteel – TRIBUTE TO LEGENDS
Klub Jedro, Medvode
22. 5. 2021
ODPOVEDANO! Vienna Metal Meeting 2021
Arena, Dunaj, Avstrija
22. 5. 2021
Throne Fest 2021
Kubox, Kuurne, Belgija
23. 5. 2021
STREAM: Emperor – A Night of Emperial Wrath
Notodden Teater, Oslo, Norveška
4. 6. 2021
ODPOVEDANO! Download Festival 2021
Castle Donington, Združeno kraljestvo
10. 6. 2021
System Of A Down, Korn
Area Expo, Milano, Italija