INTERVJUJI

24. 12. 2021

Snovalci slovenske metal scene: Tilen Hudrap

Spraševala: Tina Urek
Odgovarjal: TILEN

Ime intervjuvanca: Tilen Hudrap
Lokacija delovanja: Koroška v Sloveniji, sicer pa cel planet
Glasbena zvrst/žanr: metal
Kontaktna e-pošta: tilen@hudrap.comprmediapromotions@gmail.com (Maya, PR)
Spletna stran: www.kompleks.it
Član banda: U.D.O., Dirkschneider, Thraw, Scepsis, ex-Pestilence, ex-Vicious Rumors, ex-Testament (live), ex-Paradox, ex-Dragonlord, ex-Nature, ex-Keller, ex-Wartune ...

 

TINA: Ko sva se dogovorila za sodelovanje v naši seriji intervjujev Snovalci slovenske metal scene, je bilo ironično razmišljati o tem, kaj vse bova v intervjuju izpustila, namesto, kaj vse bova vključila. Tvoja vključenost v ne le slovensko, temveč svetovno metal sceno je namreč izjemna. Sama se spomnim, da sem te prvič videla stati na odru s Thraw nekje daljnega leta 2008 v Krškem, ne dolgo za tem pa sva se tudi uradno spoznala prav na enem izmed sestankov ekipe Paranoid. Jaz, čista novinka, in ti, izkušeni pisec, ki mu je glasbena kariera pričela jemati preveč časa in si se od ekipe kmalu uradno poslovil. Kako pa se je začelo vse skupaj s Paranoidom?
TILEN: Pozdravljena in pozdrav vsem kovinskim bralcem! Tako je, izpustila bova ogromno stvari, ki bodo objavljene ob drugi priliki. Glede prvega vprašanja pa: s Paranoidom sem bolj ali manj povezan od samega začetka. Osnovno idejo zanj je dal Gruber (Impaler), ki prihaja s Koroške, prav tako je strani dal tudi ime. Zanj sem izvedel kaj kmalu po nastanku, ker je Impaler takrat delal koncerte v naši regiji in smo posredno vsi vedeli tudi za to. Paranoid je torej v osnovi produkt koroških misli. Dostikrat me preseneti, da ogromno ljudi, nekateri portalu sledijo tudi 15 ali 20 let, tega ne ve (več informacij o začetkih Paranoida je v intervjuju razkril naš dolgoletni urednik Peter Gregorc, op. ur.). Dolga leta nazaj je bilo prej opisano dejstvo lepo oznaniti marsikateremu vsevednemu pametnjakoviču, ki jih je bilo v zgodnjih in srednjih letih foruma ogromno na dnevni bazi. Ne zato, ker bi bilo življenjsko pomembno, temveč zato, ker je zgodovino enostavno treba poznati, gre za osnove. Vsi vemo, da so Black Sabbath iz Birminghama, pa tudi to ni življenjsko pomembno, kajne? Kakor koli, kmalu zatem so glavne paličice prevzeli drugi in Paranoid, kot ga pozna večina, se je bolj konkretno zasidral v online življenje. V tistih letih smo se sicer žično zbirali tudi na IRC-u (#metal.si), ki je bil pred Paranoidom kovinsko on-line zatočišče podobno mislečih zaraščencev, poleg Paranoida pa je kakovostno metal vsebino v slovenščini ponujal (le) še Firegoat, portal z odlično vsebino in na žalost popolnoma pozabljen, razen pri ljudeh naše generacije (cca. 35 - 50 let). Kakor koli že, na začetnih forumih sem bil vedno aktiven, k pisanju vsebine za glavno očetovsko stran pa sem pristopil, ko smo ugasnili naš stari portal, Clairvoyant-webzine. Aktivno sem pisal dosti let, hotel sem ohraniti originalno dušo portala, ki je bila v tistih letih (ne samo) po mojem mnenju malenkost »izgubljena«. K vsebini sem vrnil uvodnike, kot je bilo to v navadi na samem začetku. V tistih letih se je premalo pisalo o osnovah, o zgodovini, o izdajah, ki so zaznamovale leta in leta. Začel sem z metal desetletji, vsakoletnim povzetkom čisto vseh izdaj na slovenski sceni, itd. Motivacijo mi je dal predvsem Preško, eden izmed (skoraj) originalnih Paranoidovcev, ki se je vrnil v ekipo po takrat nekajletni odsotnosti. Videl ga sicer nisem skoraj 10 let. Če slučajno bereš ali veš, da Paranoid še obstaja: pozdrav, Preško! Če me spomin ne vara, je bil od trenutne ekipe takrat aktiven samo Pero. Kmalu za tem, ko smo se uspešno vrnili v »stare tirnice«, je prišel Dejan, zdajšnji urednik, po naključju prav tako Korošec, ki se je izkazal z neverjetno angažiranostjo, ki še zdaj poganja Paranoid. Koroški krog je torej sklenjen. Dodal bi, da me absolutno veseli, da se je kljub trenutni nezavidljivi globalni sceni večina zdajšnje ekipe ustalila in začela delati izjemno resno ter produktivno, vsakodnevna vsebina je zelo ažurna, Paranoid pa živi že 22 let in pol, preko njega se je ustvarilo ogromno življenjskih prijateljstev in poznanstev (na žalost tudi par tragedij in nepotrebnih doživljajev za mnoge, a tudi to je del življenja), portal kot tak pa je pravzaprav soodgovoren za celoten razvoj in tudi obstoj slovenske metal scene po letu 2000. Zgodba, ki smo jo mnogi pisali skozi leta se je obdržala, vsi, ki smo prispevali svoji lastni (neplačani) čas pa smo naredili veliko stvar, predvsem zato, ker smo vedno pisali izključno v materinem jeziku. Zgodba se nadaljuje kljub »modernim« časom in tudi to se ob poplavi socialnih omrežij v zadnjih 10 letih preveč pogosto pozablja. Večina portalov in forumov je namreč skozi leta ugasnila.

TINA: Kaj pa si najraje pisal? Oziroma če bi imel priložnost in čas, bi izbral recenzije, reportaže, morda intervjuje?
TILEN: Pravzaprav vse. Novinarsko delo mi je bilo vedno blizu, že od osnovne šole, ko sem začel delati na osnovnošolskem radiu in med glavnimi odmori teroriziral celotno šolo z metalom. Takratni ravnatelj je bil velik fan Pink Floyd in Deep Purple in, čeprav mu metal kot tak ni bil ultra blizu, na srečo nikoli ni imel kaj proti močnejši distorziji. Tudi nasploh nikoli nisem delal razlik med vsebinami skozi leta. Časa za kakršno koli udejstvovanje na žalost zadnja leta nikakor ne najdem in nimam, ker zaradi znanih razlogov večinoma nimam časa za kar koli, kar mi je bil včasih hobi, zadnje deset let preživim na svetovnih turnejah povprečno 9 mesecev. Omenim pa lahko, da mi je bila pred kratkim ponujena kolumna v enem izmed večjih mednarodnih glasbenih magazinov, in sicer na način, kot jo je v naših starih časih za Kerrang pisal Bruce Dickinson, kasneje Duff za Rolling Stone ali Kiko iz Megadeth za Burnnn itd., in če že kaj, se bom verjetno v bližnji prihodnosti poskusil lotiti vsaj tega.

TINA: Poleg dela pri Paranoidu si bil vodja ekipe Kompleksa v domačih Ravnah na Koroškem. Kdaj se je zgodil ta klic po ustvarjanju scene kot organizator dogodkov? Kdo je bil oziroma še vedno je del ekipe tam?
TILEN: Še vedno sem. Ekipa je ta moment malenkost drugačna kot na samem začetku, a vendar na srečo velik del ostaja skozi vsa leta isti. Še vedno pa gre vse skozi moje sito, tudi v primeru, ko me ni v Sloveniji. Nikoli nisem pozabil na domačo državo in slovensko sceno, kar večkrat marsikoga preseneti, v bistvu zelo preseneti. To je popolnoma nesmiselno, osebno mi je ta navezanost popolnoma samoumevna. Prvotno ekipo sem ustanovil sam leta 2006, v času prenove našega kluba, ter zato, ker sta prešnja dva organizatorja, ki sta par let delala koncerte, v celoti nehala z delom v glasbi. Pomanjkanje iniciative in to, da je metal bil v krizi po zaprtju našega starega Kompleksa, je bil klic, ki mu je bilo treba odgovoriti. Prvi koncert sem organiziral par let pred tem, leta 2003, prvi dogodek s »strike« lestvice pa sem izpeljal v začetku 2007 (ta maiden event se je imenoval First Strike is Deadly). Iz tega tudi ideja o »strikih« in WinterStriku, ki sem ga poimenoval po komadu od Testament … Lahko si predstavljaš, na kaj sem pomislil, ko sem stopil na oder s Testament pred tisoči sredi Severne Amerike, hehe. No, takoj pa sem v ekipo potegnil koroške kovinske staroselce, ki so še zdaj aktivni, 15 let zatem, praktično skoraj vsi. Moj brat Domen, ki je skrbel za zvok, grafični oblikovalec Lenart in seveda do leta 2013 moj soorganizator Hosta, ki je poleg organizacijskega dela prav tako delal grafike in s katerim sva si razdelila večino glavnega dela v začetnih letih, ko smo delali koncerte praktično vsak mesec, sam pa sem delal še vse ostale zvrsti. Praktično sem delal koncert vsakotedensko, klub je cvetel, takrat smo Ravne postavljali na kulturno-koncerti zemljevid Slovenije. Pri določenih začetnih dogodkih je pomagalo še par ljudi, kot so Žgane, Kadiš in drugi. Kmalu zatem sem dobil idejo o zimskem indoor festivalu, ki naj bi ponujal metal paket: smučanje na sosednjem smučišču Poseka, kopanje, savne in preostali spremljevalni program s prenočitvami v lokalnih hotelih. Zveni znano, hehe? Idejo sem javno napisal leta 2007, v Sloveniji je nekdo par let zatem (milo rečeno) »ponovil« to idejo v Bohinju, Nemci pa so seveda iz tega ustvarili milijonski posel (Wacken Winter Nights). Rodil se je torej Winterstrike indoor fest, ki je bil in je naš največji vsakoletni projekt. Na dogodek so več let prihajali metalci iz cele Slovenije in sosednjih držav. Frogy bus je začel z Winterstrikeom in postal stalnica, ogromno ljudi je prihajalo tradicionalno na vsak dogodek. Zaradi trenutne situacije s pandemijo ga lani nismo izpeljali, naslednja edicija pa se bo zagotovo zgodila. Da se vrnem k ekipi ... Ko sem začel z rednimi turnejami, sem aktiviral organizacijsko ekipo THC, v kateri so delovali A. Smode, ki se je res zelo angažiral, v ekipi pa sta bila prisotna tudi O. Paternuš in Lenč. Vsi so poskrbeli, da je metal na Ravnah nemoteno grmel tudi ob moji odsotnosti. Hvala vsem, vedno ste delali ekstremno resno!

TINA: Kakšno taktiko si/ste izbirali pri številu dogodkov oziroma pri naboru zasedb? Mnogi organizatorji izbirajo po lastnih ušesih, mnogi prisluhnejo širši publiki.
TILEN: Oboje, kar se tiče števila/nabora. Sicer pa vedno po ušesih ne le mene, temveč celotne ekipe. Dobro se je vedelo, kaj in na kak način se hoče določen dogodek izpeljati in kdo naj igra (če so bili terminsko dostopni). Najpomembnejše je zagotovo dejstvo, da nikoli nismo delali razlik v žanrih. Priložnost smo dali vsem. Mislim, da ni zvrsti oziroma metal žanra, ki ni bil slišan na našem odru, to mi je bilo nadvse pomembno od samega začetka.

TINA: Če se osredotočiš na čas, ko je Kompleks najbolj živel, ko je bila scena najbolj močna, kateri bandi oziroma koncerti so izstopali in jih imaš v dobrem spominu?
TILEN: Mnogo jih je, pravzaprav je vsak koncert v letih 2007 do 2010 bil highlight. Neverjetni časi za slovensko sceno nasploh. Prvi koncert je bil izredno pomemben, takoj smo gostili skupine iz tujine, Goddamned X in Decomposed Cranium. Drugi koncert, ki mi pade na pamet je november 2007 (rojstni dan Dode) s Thraw, Crossbreed in Keller z zaključnim jamom, kjer je bilo NA odru verjetno 60 ljudi, pod odrom pa 200. Konstantni stage diving, mosh in čupanje. Absolutna klavnica in koncert, o katerem se med tistimi, ki so bili takrat prisotni in (ne)prisebni, govori še danes. Drugi Winterstrike z Negligence, Scaffold, Kaoz je še en highlight, kot tudi madžarski Sear Bliss na dan, ko je zapadlo skoraj meter snega, pa so ljudje vseeno prišli iz vseh koncev in krajev. Osebno mi najbolj izstopa koncert Blaza Bayleyja iz Iron Maiden, ki sem ga pripeljal na Ravne leta 2010. Dolgoletna želja in obljuba, ki sem jo dal kolegom iz otroštva … Torej to, da bom pripeljal nekoga, ki je bil član Iron Maiden na neobljudeno Koroško. Precej poseben občutek, ko je Blaze izstopil na parkirišču sredi Raven na Koroškem in pozdravil s »Hey guys, we're here!«. To, da je bil Blaze v Sloveniji, seveda ni nič kaj preveč posebnega. To, da je prišel na male Ravne na Koroškem na rob Čečovja pravzaprav v klub sredi ničesar, da se je celotno parkirišče spremenilo v heavy metal parking lot, in to, da je za dodatek z bandom pri nas ostal 4 dni in odigral svoj najdaljši koncert v življenju, in sicer 23 komadov, vključno z vsemi Blaze era Iron Maiden hiti (Lord of the Flies, Man on the Edge, The Clansman itd.), pa je bilo nekaj, kar ni možno opisati z besedami. Seveda me skozi leta večkrat zaboli, ko Blaza redno vidim po evropskih festivalih, kadar igramo na isti dan,...sam sem tam z ekipo dvajsetih ljudi, poskrbljeno je za vsako malenkost, Blaze pa igra ob enih ali dveh popoldan, brez roadiejev, tonca itd., prepuščen samemu sebi. Definitivno si zasluži več, a svet kovine je veliko bolj krut, kot si večina predstavlja.

TINA: Ali si poleg koncertov organiziral tudi tematske večere in podobno?
TILEN: Seveda. Mnogo teh. Od metal večerov po vzoru londonskih Bandwagon soundhouse večerov Neala Kaya, ki so bili povod za NWOBHM sceno, bay area »Metal Monday« večerov, ki so se dogajali v Old Waldorfu in Ruthie's Inn v San Franciscu, do Metal Kino večerov, kjer smo v veliki dvorani na filmskem platnu gledali koncerte, do DJ metal nightov, kjer so se vrtele tematske kompilacije, do metal jam sessionov in npr. 80's metal partyjev. V tistih letih sem delal pravzaprav vse in tudi na te dogodke so ogromnokrat prišli metalci iz cele Slovenije, kar sploh ni bila mala stvar, predvsem glede na to, kje je Koroška in kakšno brez-avtocestno pot je treba prevoziti do nas.

TINA: Če ostaneva pri vpetosti v domačo sceno, si vodja ex-YU Wacken Metal Battle projekta, ki je leta 2018 domače Cordura peljala direktno v meko metala. Pa gremo kar od začetka – kako se je sodelovanje začelo?
TILEN: Sascha, glavni WMB človek, je kontaktiral par ex-YU metal akterjev, med drugim tudi Stjepana iz Hrvaške. Ta je dogodek ponudil nam v Sloveniji. Na začetku sva WMB delala s kolegico Leo, ki je takrat skrbela za program v loški Ostrigi. V bistvu sem pozabil omeniti, da sem nekaj koncertov, vključno s Paranoid indoor festom leta 2014 in Metal Strike open air-om (takisto 2014), delal tudi v Ostrigi v Škofji Loki. Že na prvi izvedbi smo zmagovalni band poslali v finale na Hrvaško, tudi kasneje so vsaj trije slovenski bandi prvič kadar koli igrali v tujini preko Wacken Metal Battle. Ker se je Lea preselila v Anglijo, sem vse kasnejše edicije izpeljal sam na Koroškem in po dolgoletnem lobiranju dosegel, da smo imeli finale v Sloveniji z lastnoročno izbiro slovenskega banda, ki smo ga po izboru poslali direktno v Wacken. Cordura so tako postali drugi slovenski band kadar koli, ki je stopil na wacknove odre. WMB je v osnovi dobrodelni projekt za pomoč mladim skupinam, v Nemčiji pa dodatno pokriva ogromno področij, med drugim krvodajalske akcije, pomoč invalidom, zbiranje denarja za manj privilegirane ljudi iz naše scene ... Vsak band dobi priložnost polurnega nastopa na največjem metal festivalu na svetu, ob tem, da lahko takoj po koncertu tudi odkupijo profesionalni multi-cam posnetek koncerta … Tudi ta denar gre v dobrodelne namene. S projektom nadaljujem predvsem zaradi tega dejstva, od same organizacije celotne zadeve nimam nič, razen lastnega zadoščenja in tega, da ljudem omogočim nekaj, o čemer sicer ne bi mogli niti sanjati. Kot vse ostalo je tudi nas ustavila korona, vrnili se bomo 2022 ali 2023.
TINA: Vem, da so bili prvotno predizborni koncerti v večjih državah bivše Jugoslavije, zato domače zasedbe večkrat niso dobile priložnosti nastopa v Nemčiji. Zakaj oziroma kaj je prineslo spremembo leta 2018? Kako si se počutil kot oseba, ki je poskrbela za takšno priložnost – poslati majhen band iz majhne Slovenije v velik Wacken?
TILEN: Spremembo je prineslo dosti lobiranja pri glavnih ljudeh Wacken festivala in dogovor z ostalimi nekdanjimi članicami naše skupne države. Vse je bilo treba doreči za mizo in s papirji.
Svoj uspeh in možnosti, ki sem jih ustvaril skozi dolga leta, sem vedno delil. Od Wacken situacije nisem imel nič, razen tega, kar sem omenil v prejšnjem odgovoru, ter to, da je Slovenija res direktno povezana z največjim metal festivalom na svetu. To, da sem nekomu omogočil sanje je le "pika na I"; fantje bodo o tem koncertu govorili do konca življenja. Za dodatek: Thomas in Holger, lastnika in glavna organizatorja Wacken Open Aira sta velika fana U.D.O. in Accept, kar verjetno ni škodilo.

TINA: Kakšno pa je tvoje mnenje o trenutni domači sceni?
TILEN: Trenutna scena je v stanju iskanja identitete. Scena kot taka, in sicer v vseh pomenih besede, je v Sloveniji zares živela in cvetela le med letoma 2001 in 2010. O tem bi lahko napisal 20 strani, glede na trenutno milisekundno pozornost človeške rase verjetno polovica ljudi ni prebrala niti vseh odgovorov do sedaj, zato nima smisla, da bi se spuščal v daljše pisanje. Dodal bom le to: zlata leta slovenske metal scene, ki je takrat delovala kot ena celota, če seveda izvzamemo online preseravanja, je bilo obdobje, ki sem ga prej omenil, še bolj specifično pa 2004–2008, v vseh regijah po celi državi. Zdajšnje stanje je alarmantno, ker je povprečna starost na lokalnih koncertih 30–45 let, z redkimi izjemami, kjer se pojavi 10 ali 20 mulcev in mladenk. Včasih je bila starostna meja ravno obratna (15–30), v teh dneh pa se zdi, da se je del takratnega poslušalstva enostavno postaral s sceno vred in še vedno plava v tistem toku, iz katerega je sicer 80 % ljudi kot v vsaki sceni odšlo v neznane vode in se izgubilo, medtem ko mladine primanjkuje na vseh nivojih, se pravi ne samo v bandih, temveč predvsem pri poslušalstvu. Tudi ob vmesnih korona koncertih, ko so se za par tednov sprostili ukrepi ni bilo veliko ljudi, pravzaprav je bilo stanje popolnoma isto kot pred korono, kar je noro. Ljudje niti podrazno niso željni in žejni koncertov v primerjavi s petnajst, dvajset, trideset let nazaj. Prihodnost je trenutno zelo siva in oblačna, kot celotna globalna situacija povezana z glasbo nasploh, ne samo z metalom. Upanje pa seveda ostaja. vedno... vse se tako ali tako odvija v ciklih, slej kot prej bo prišlo boljše obdobje.

TINA: Imaš morda slovensko zasedbo, ki ji slediš oziroma ki si jo z veseljem zavrtiš?
TILEN: Absolutno. Par slovenskih zasedb izdaja dober material, ki mu z zanimanjem prisluhnem. Sledim jim ravno ne, predvsem zaradi pomanjkanja časa, po pravici povedano pa si najraje zavrtim starejše slovenske izdaje metal bandov, ki ne obstajajo več, npr. Xenophobia, Funeral March, Supremacy, Magus Noctum, Epidemic Zone, Salem, zgodnja Pomaranča in mnogi drugi.

TINA: Tvojo pomembno vpetost v domačo sceno smo videli tudi pri sodelovanju v dokumentarnem filmu Železne stopinje. Nam lahko poveš kaj več o tem?
TILEN: Avtor me je kontaktiral samoiniciativno in me poprosil za sodelovanje. Po naključju nisem bil na turneji. Aprila in maja 2017, ko je potekalo snemanje, je bilo ravno obdobje po dolgi evropski turneji z Vicious Rumors in pavza pred začetkom festivalske sezone, v bistvu sem takrat ravno snemal Pestilence album, in seveda sem se odzval povabilu. Celotna snemalna ekipa je prišla na Koroško, material se je posnel v železarni Ravne, slovenskem Birminghamu, in v Kompleksu. Super zastavljen projekt, ki pa je, kot je avtor Denis večkrat poudaril, predvsem njegova osebna pot v metalu in pregled tega, kar je on razumel kot tedanje (glavne) predstavnike zvrsti na Slovenskem. Torej povsem subjektivno videnje, z izjemo Pomaranče, tu ni kaj debatirati. Manjka seveda dosti pomembnih akterjev v 80. in 90., v bistvu vsaj 10, tako posameznikov kot bandov, kljub temu pa je zelo optimalno, da se je filmsko arhiviral čisti začetek kovine na Slovenskem (predvsem zgodba Popovića in prej omenjene Pomaranče). Za to je bil skrajni čas in res je pomembno, da se je to zgodilo, dokler je večina ljudi, ki so bili takrat prisotni, še živih. Projekt je bil odlično sprejet, sploh s strani generalne publike, malo manj s strani generalne publike, malo manj s strani podtalne publike, a tudi večina pametnjakovičev z dolgimi jeziki in prsti za tipkovnico je morala na koncu priznati, da je bolje, da se je posnelo vsaj to, kot popolnoma nič.

TINA: Če te postavim pred izbor: Pomaranča ali Lene Kosti – katere začetnike slovenskega metala preferiraš?
TILEN: Brez najmanjšega dvoma Pomarančo. Tu ne gre za preferiranje, ampak za preprosta dejstva. Lene Kosti niso bili niti blizu standardu Pomaranče. Pomaranča je bila enostavno definicija vsega povezanega z besedo heavy metal v celotni Jugoslaviji, klasike na prvi izdaji, kot so Alkohol, Goba zla in seveda znameniti Soldat, ter seveda mnoge druge, je poznal vsak človek v 80., »Krvave čipke« pa je, kar se mene tiče, najboljši slovenski metal komad vseh časov, ki bi ga moral poznati vsak. Žal se je njihova zgodba klavrno zaključila, nikoli niso izkoristili potenciala, iz takih in drugačnih razlogov. Tistih par let aktivnega obstoja (1980–1985) in kasnejši poizkusi obuditve so bili precej žalostni. Mislim, da je zadnji AC/DC kopija album, ki je bil sicer odličen, izšel sredi 90. Pomarančo sem osebno prvič videl leta 2001 in zadnjič 2010, tudi v živo ni bilo to to. Na žalost jih nihče iz naše generacije ni videl z Magdaleničem, ko so bili v svojih »20ih« letih, takrat sta bila čar in energija verjetno veliko večja. Nihče pa jim nikoli ne more vzeti ultra pomembne vloge v duhu časa, ki je oznanil prihod heavy metala na slovenska tla in zgodnjih albumov, ki so definirali prvo slovensko metal generacijo. Verjamem, da jim je tudi to več kot zadosti.

TINA: V kolikor me spomin ne vara, si bil tudi učitelj bas kitare na več glasbenih šolah. Ali se morda še vedno vidiš kot učitelj? Seveda si za mnoge vzornik tako ali drugače, kaj pa kot učitelj, »guru« direktno?
TILEN: Učiti sem začel že leta 2007, ko recimo prva slovenska glasbena ustanova, osredotočena na metal, torej Metal Rock Academy, še ni obstajala. Skozi dolga leta sem izpeljal seminarje na treh kontinentih, ogromno v Evropi, poleg tega tudi v ZDA in v Argentini, Brazilji in Čilu (v Južni Ameriki sem jih naredil največ, in sicer 12, leta 2014 med južnoameriško turnejo z Vicious Rumors). Nasploh sem vse seminarje vedno izvedel tekom turnej, na proste dneve med samimi turnejami. Izredno efektivno porabljen čas. Kot učitelj bom delal vedno, torej tudi dolgoročno, to počnem praktično 15 let. Sicer mi piše ogromno mladih glasbenikov, na dnevni/tedenski bazi, vsakemu poizkušam pomagati, kolikor mi situacija dopušča … Podpora mladini mi ogromno pomeni, že od nekdaj, predvsem zato, ker je mi v mladih letih nikoli nismo imeli in smo morali vse narediti sami, totalni »do it yourself« način je bil v tistih časih, prav zato večini nikoli ni uspelo. Če bi več ljudi nasploh delalo na medsebojni podpori kot na sarkastičnih spletnih preseravanjih in seveda kasnejših zamerah, ki rezultirajo iz tega, bi se dejansko kaj postorilo tudi v tej državi in tudi v metalu. Tp je eden izmed glavnih razlogov, da smo v precej klavrni situaciji.

TINA: Upam, da ne zameriš tega vprašanja, ampak enkrat se je najina debata dotaknila morebitne izdaje memoarjev, biografije tvoje izjemno uspešne glasbene poti. Ali nam lahko zaupaš kakšno informacijo več?
TILEN: Da, brez problema. Biografija bo izšla naslednje leto. Pri projektu bo sodelovala tudi znana slovenska novinarka, ki bo dopisala par poglavij, ki jih sam ne bom utegnil, zaradi dolge sicer šestkrat prestavljene svetovne turneje, ki se bo končno izpeljala naslednje leto. Seveda, če se slučajno kdo spet ne spomni še xywz virusov in pandemij. Knjiga nosi naslov »Jeklena volja«, povzela bo ne samo več kot 20 let dela v metalu, temveč moj celoten obstoj in vse življenjske dogodke, ki so me pripeljali do tega, kjer trenutno sem. Zgodba se torej začne v Jugoslaviji v 80., razdeljena pa bo na 30 poglavij. Za metal bralce bo definitivno najbolj zanimivo obdobje mojega igranja z ikonami Pestilence, Testament, Vicious Rumors, Paradox, U.D.O/Dirkschneider itd., za splošno bralstvo pa mnogo drugih dogodkov in doživljajev. Pripravlja pa se še en obsežen projekt v drugačni obliki (bralci lahko seveda sklepajo v kakšni), ki bo prav tako povzel celotno moje dosedanje delovanje kot tudi moje celotno dosedanje delovanje kot tudi mojo celotno diskografijo in videografijo od samega začetka do danes.

TINA: Kako pa se počutiš kot eden izmed velikih vzornikov ne le slovenskih metalcev, glasbenikov, basistov, ampak tudi tujih?
TILEN: Občutek je vedno nerealen, ničesar ne jemljem za samoumevno. Letos smo z U.D.O. bili poslušani v 162 državah preko 20000000-krat na vseh spletnih platformah, zadnji album je bil prodan v tisočih in tisočih izvodih. Za novi U.D.O album sem napisal 5 komadov. Si predstavljaš te številke? Čeprav igram z eno največjih metal ikon vseh časov in bi mi to lahko bilo logično, mi absolutno ni in me vedno frapira … Osebno se sam (predvsem zato, da ostanem trdno na tleh), vedno postavim v svoje življenje pri 12, 13 ali 14ih letih in na vse gledam iz zunanje perspektive. Sicer bi vse lahko bilo zelo drugače, ko zate dela 20-30 ljudi vsakodnevno, med drugim ljudje, ki delajo za Kreator, Arch Enemy itd. (naš drugm tech in par tehničnega osebja), Helloween, Grave Digger, Hammerfall (naš tonski mojster) in ljudje, ki so v preteklosti delali za Metallico, Thin Lizzy, GnR, Dimmu Borgir in neštete druge (naš legendarni tour manager Richard). Moj bas tehnik Olli je recimo dolga leta delal za W.A.S.P. Ko si na dvomiljonskem tourbusu, ki ga vozijo vozniki, ki so vozili Kiss, Aerosmith, Slayer, Johhny Deppa itd,  lahko hitro pozabiš, od kod prihajaš. No, sam si tega nikoli nisem dovolil, tudi to, da je doma moja celotna okolica še vedno enaka in vsi prijatelji iz otroštva, s katerimi sem dobesedno v vsakodnevnih stikih, je pripomoglo k temu. To, da moja življenjska pot predstavlja ogromen pozitiven vpliv in predvsem veliko motivacijo za mnoge metalce po celem svetu, je bil moj osnovni namen/poslanstvo. Na tisoče prodanih albumov, megalomanski nastopi na največjih festivalih na svetu in neskončne turneje so le dodatek prej opisanemu dejstvu.Tekom prve monumentalne evropske turneje, ko smo na mojem drugem koncertu z Vicious Rumors igrali z Overkill in Metal Church na severu Nemčije, je k nama z Geoffom pristopila fanica, ki Vicious Rumors sledi več kot 30 let. Solze so ji lile, ko ji je Thorpe podpisal Welcome to the Ball LP. Nato se je z nama slikala in hčerka, ki jo je pripeljala na koncert, je rekla, da bo mama o tem govorila cel mesec. Ko sta odšli, me je Thorpe pogledal in mi rekel: »Zapomni si, če spremeniš eno samo življenje na tak način, si naredil več, kot večina v svojem celotnem obstoju … Nikoli ne izkoristi tega, da si nekomu vzor, v svoj prid, izkoristi ga na način, da njim ustvariš zgodbo, ki si jo bodo zapomnili za vedno … Teh 10 minut boš pozabil do jutri, oseba, s katero si govoril, pa si jih bo vtisnila v spomin za vedno«. Tega nikoli nisem pozabil, takih in podobnih zgodb s fani po celem svetu imam v letih in letih od prej opisanega dogodka neskončno in na tak način sem pristopil k čisto vsaki kasnejši situaciji medsebojne komunikacije z glasbenimi nadobudneži, fani ali novinarji.

TINA: Glede na to, da govorimo o snovalcih domače metal scene, pa ne morem mimo slednjega vprašanja. Trenutno si na »delovnem dopustu« v domačih krajih in sodeč po objavah na socialnih omrežjih je videti, da se nekaj premika v taboru Thraw. Kaj nam pripravljate?
TILEN: Tako je. S Thraw delamo na novem albumu, nikoli nismo prenehali delovati, ustvarjati, komponirati. Thraw obstaja več kot 15 let. V živo že leta nismo nastopili izključno zato, ker mene praktično 8 let ni bilo v Sloveniji na redni bazi. Napisanih imamo ogromno komadov, za katere pa v letih od izdaje zadnjega albuma do zdaj nikoli nismo našli časa, da jih posnamemo. Na srečo (v nesreči) se je zgodila globalna korona situacija in novi Thraw projekt Millennium of Lies prihaja letos v obliki singla in uradnega videospota, drugo leto pa še EP. Ko bodo termini spet sproščeni, bomo seveda posneli tudi nov LP, za katerega imamo zabetoniran naslov že od izdaje prejšnega albuma, skoraj 10 let. Vse je odvisno od časa, vsi v bandu imamo dobesedno sto zadev na katerih delamo dnevno, ostali imajo tudi normalne službe in glasbi ne morejo posvetiti dvajset ur na dan kot jaz. Kakorkoli že, materiala, motivacije in idej je več kot preveč, ko bo napočil pravi čas bo nastopila nova eksplozija koroškega metala.

TINA: Za konec morda še eno takšno stereotipno – ampak kje je »catch«? Tvoje življenje so sanje mnogih domačih in tujih glasbenikov, zato je morda za sklepno noto primeren en zaključni nasvet domači sceni, saj vemo, da preizkušenega recepta enostavno ni.
TILEN: Dobro vprašanje, ki pa, kot si že ugotovila, enostavno nima celostnega odgovora in recepta. Vseeno ti ga bom poizkušal dati vsaj v delni obliki. V celoto se mora povezati ogromno število dejavnikov, ki jih večinoma ni mogoče definirati, kaj šele kupiti, se jih priučiti ali jih pridobiti iz zunanjih virov. Enostavno jih imaš v sebi ali pa jih nimaš. Na mojo veliko žalost jih velika večina ljudi v Sloveniji nima, pomanjkanje karizme je več kot očitno, tiste zares ultra redke izjeme pa vidno/vedno izstopajo; ne samo v glasbi, temveč tudi v športu, literaturi, na akademskih področjih itd. V Sloveniji zaradi majhnosti obstaja vedno en ali mogoče dva »obraza« za določeno panogo na globalnem zemljevidu. Filozofija: Žižek, Dolar. Hokej: Kopitar. Košarka: Dončić, Dragić. Saj veš, kaj mislim. No, seveda z izjemo kvazipolitikov. Ti nam delajo sramoto na vseh nivojih in samo na tem področju je število obrazov mešalcev dreka neskončno, na žalost dobesedno.

Kot drugo: nikoli in nikdar se ne ozirajte na mnenja ali pametovanje ljudi, ki blebetajo brez vsake podlage in do katerih že apriori ne gojite spoštovanja. Ta so vredna manj kot počen groš in so popolna potrata časa. Ljudje v tej državi se vedno ozirajo na to, kaj mislijo drugi, le-ti pa so v veliki večini nesposobni. To je prva napaka. Kar se tiče metal skupin nasploh: dosti jih dela v pravi smeri, ampak večini manjka edinstvenost. Nekateri mislijo, da je edinstvenost to, da bodo uspeli z nategovanjem nekih kvazi smešnih for v nedogled itd. Ekstremni primeri in izjeme seveda obstajajo, a večina rine v napačno smer: v preobilno spamanje ali pa vlagajo premalo dela, nekateri pretiravajo in mislijo, da bodo uspeli iz danes na jutri, ker kupijo par sledilcev na socialnih omrežjih. Veliko je tudi preveč »pametnih« glav, ki mislijo, da nekaj vedo, čeprav se jim o zadevah ne sanja. To itak srečujemo na vsakem področju v tej državi. Prekletstvo Slovenije, pametnjakoviči v teoriji za tipkovnico, ko je treba kaj pokazati v praksi, pa bolijo oči in ušesa.

A po drugi strani, če se vrnem k bandom: vedno poudarjam, da formule ni, je pa eno dejstvo, ki velja za tiste, ki hočete malenkost več kot le hobi dejavnost: treba je resno delati. Delati na odnosu do glasbe, na igranju/vaji, delati je treba na nastopu, na tem, da se bandi naučijo osnov. Tudi plava nihče že v prvi sekundi, najprej se je treba naučiti osnov v plitki vodi. Učenje in konstantno delo. Delati je treba na osnovah prezentacije, na osnovah obnašanja. Spokajte se s sarkazmom ali aroganco, dokler niste na Ozzy stopnji (torej nikoli). Nenazadnje je treba delati tudi na obnašanju/odnosu med sabo … Vse to so malenkosti, ki jih mladi bandi najprej dajte na seznam dejavnosti ki jih je treba prvotno odkljukati. Po drugi strani pa je trenutno stanje v glasbi, glasbeni industriji in kulturi nasploh na žalost tako, da se nima smisla ubadati s preveč paradigmami, ker ne vemo, kaj bo prinesel naslednji teden, kaj šele naslednji meseci ali leta. No, da ne zaidem v negativo: metal bo ostal, na tak ali drugačen način, in to je glavno. Metalizirajte še naprej in srečno v 2022!

SORODNE VSEBINE:
21. 9. 2018Dragonlord - Dominion / Recenzije
2. 10. 2015Testament in Tilen Hudrap / Novice
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana