Dobra stvar pri metalu in glasbi nasploh je, da njenega ustvarjanja ne omejuje zakonodaja. Obstajajo recimo temu določena nepisana pravila, a včasih vseeno ne bi bilo slabo, če bi se na kakršenkoli način postavile nekatere omejitve oziroma celo prepovedi. To niso želje kakega pravovernega metalskega gibanja, do tega so žal z »inovativnimi pristopi« in željo ustvariti nekaj novega pripeljali izvajalci sami oziroma založbe, ki v svoje poslovanje vse bolj vpeljujejo »muštre« popularne medijske kulture. A ko enkrat meja med metalom in popularno pop glasbo praktično izgine in iskanje metal talentov ter umetno sestavljanje skupin preko raznih šovov postane le še vprašanje časa, potem tukaj ni več šale.
Prav švedsko-danski »moderno metalski« oziroma power/melodic death formaciji Amaranthe je uspelo termin metal razvrednotiti kot le malokateremu do sedaj. Spogledovanje s pop glasbo še ne pomeni nujno katastrofe, a žal tu kaj več kot s tem nimamo opraviti. Skandinavci so si od kolegov Soilwork sposodili nekaj kitarskih riffov in jih podkrepili s kičasto verzijo klaviatur Sonic Syndicate. Vokalno so glasbo »okrasili« z med seboj zelo podobnimi vzorci vokalnih izmenjav ženskega, brezizraznega čistega moškega vokala in growla ter popevkarskih refrenov, in odeli v spolirano, totalno pop navito produkcijo. Vse skupaj izpade sterilno, brezizrazno. Več ali manj je ves album narejen po podobnih shemah; na začetku kak oster riff, vokalna izmenjava vseh treh, refren s klaviaturno podlago, vmes še kakšna melodična solaža, ponovi vse še enkrat, refren dvakrat. Baladna Amarinthe le še potrdi, da je pevka oziroma celotna zasedba bolj kredibilen material za Eurosong kot kaj drugega.
Upam, da se bo to ustavilo. Res ne bi rad poslušal albuma Jessice Simpson in v njem iskal vplivov kakšnega podviga »metal« izvajalca.