Bartłomiej Krysiuk ostaja še naprej zelo produktiven možakar. Od leta 2018 dalje, ko sta on in Krzysztof Drabikowski šla v poznanih okoliščinah vsak svojo pot, je aktualni EP z naslovom Carju Niebiesnyj že njegov tretji studijski izdelek po »prvencu« Hospodi in predhodnem EP-ju Raskol. Komu ustvarjanje enega ali drugega bolj ustreza, je seveda stvar okusa, toda dejstvo je, da je Bartłomiej z aktualnim ploščkom skoraj povsem presekal z unikatnostjo prvotne Batushke.

Seveda boste zdaj nekateri čudno gledali, češ pa saj je edina prava Batushka samo tista, pod katero je bil izdan album Litourgiya, toda na tem mestu imam v mislih drugačno »presekanje«. Od prvotnega ortodoksnega črnomašnega vzdušja, ki je v zelo veliki meri temeljilo na uporabi številnih zvončkov ali kraguljčkov in podobnih »drobnarij«, se Bartłomiej poslužuje le še zborovskega petja, zaradi česar je načeloma ostal samo še melodični black metal, ki pa bo zaradi harsh vokala za vedno ostal povezan z Litourgiyo.

Po drugi strani pa je Bartłomiej pompoznost začetnega albuma zamenjal z določeno mero progresivnosti in tehničnosti, začel se je intenzivneje poigravati z dinamiko, tako da na eni strani ustvarja zelo hitre in na drugi strani zelo počasne pesmi. V tem duhu ponuja Nebeški Kralj dva svetova black metala, pri čemer bi znal prvi, hitrejši in bolj melodičen, ki obsega prve štiri komade, nagovoriti dosti več poslušalstva kot drugi, počasnejši, težji in bolj žalosten, ki preveva Pismo V in Pismo VI, s katerima se album zaključi.

Osebno me sicer nagovarjata oba svetova Nebeškega Kralja, hkrati pa sem vedno znova presenečen, da je Bartłomiej uspel v prvem delu ponovno proizvesti kar nekaj nalezljivih melodij, zaradi česar kotira recenzirana izdaja zaenkrat najvišje med vsemi njegovimi. Zgleda je možakar končno našel svoj slog.