Po v primerjavi z EP-jem Monastery Of Fallen ne tako zelo všečnem prvencu The Enthronement ov Diabolical Souls se Cvinger vračajo z novim celovečercem. Za novo kreacijo osrednjeslovenskega black metal kvarteta si je treba – kot za prijatelje – čas vzet', a ko potrebni čas mine, poslušalca kar odpihne. Vsaj mene je. Band na novem ploščku združuje elemente norveškega in švedskega black metala skupin, kot so recimo 1349, Gorgoroth in Marduk, poleg tega pa ga začini s pravo mero črnomašnega vzdušja, ki je za band značilno že od vsega začetka in plošček tokrat še dodatno obogati z ortodoksno atmosfero v slogu poljskih Batushka. Najboljši album leta 2016? Za podeljevanje takšnih titul je še prezgodaj, toda vsaj na slovenskih tleh bo album še tudi konec leta po mojem mnenju kotiral zelo visoko.

Kot sem že omenil, Cvinger z Embodied in Incense nadaljujejo izdajanje črnomašnih dolgometražcev, zaradi česar tvorijo uvodni Chapter I, intermezzo Chapter II in zaključni Chapter III neomajne temelje, okoli katerih preostalih sedem pravovernih satanskih napevov zazveni v nezamenljivi podobi. Sicer tu in tam kakšna melodija ali riff spominja na že omenjeni prvenec, toda ob pravilni glasnosti se vsi komadi hitro odlepijo od vseh morebitnih podobnosti z The Enthronement ov Diabolical Souls in zaživijo povsem po svoje. Tako plošček v prvi polovici najbolj zabava z Beheading the Desert Prophet, za katerega upam, da ga bom kmalu slišal v živo in da bo bandu uspelo celotno na zborovskem petju osnovano vzdušje prenesti v dvorano. In ker vem, da imajo fantje jajca, se po mojem tudi ne bodo ustrašili zaigrati v živo svoj do zdaj najpočasnejši komad, ki pod imenom Weak to the Gallows ruši vse pred in pod seboj in dejansko samo enkrat prestavi v najvišjo prestavo.

V drugi polovici zaradi bas kitare, ki sicer skozi cel album samozavestno pozdravlja iz ozadja, zelo všečno izpade Infinity of the Black Flame, medtem ko takoj za njim v vojaško-koračniškem slogu preseneti naslovni Embodied in Incense, ki me spominja na zelo uspelo mešanico med thrash/black napadom 1349, black metalom Gorgoroth za časa Incipit Satan in ekskurzi v ortodoksne vode Batushke. In ko človek vsemu opisanemu doda še značilen udaren in agresiven deathmetalsko obarvan zvok, kakršnega imajo recimo domači Dalkhu – da vas ne obmetavam samo z imeni tujih bandov – je končna slika popolna in želja po ponovnem poslušanju že neznosno črviči po drobovju. Ne bi si torej mislil, da me lahko v letu 2016 še zmeraj tako zelo preseneti kateri koli blackmetalski album, sploh pa ne z dejstvom, da prihaja iz Slovenije.