Od lanskega leta dalje norveško black metal superskupino Djevel tvorijo samo še trije člani. Lani je zasedbo namreč zapustil Mannevond, ustanovni član, ki je vihtel bas kitaro in skrbel za kričanje. V zasedbi so tako ostali kitarist in vokalist ter zadnji ustanovni član Trond Ciekals, bobnar Faust iz nam vsem znanih Emperor in bas kitarist Kvitrim, katerega življenjepis prav tako obsega delovanje v številnih kakovostnih norveških bandih. In če sem v svojem zadnjem pisanju o recenziranem bandu, s katerim sem se nanašal na album Blant svarte graner, tarnal nad zvezdniško postavo, ki je uspela ponuditi samo povprečen ali soliden izdelek, tokrat tega ne bom počel.

Sicer plošček Blant svarte graner ni neposreden predhodnik aktualnega albuma Tanker som rir natten, vmes sta namreč izšla še na akustični kitari osnovan instrumentalni EP z naslovom Vettehymner in celovečerec Ormer til armer, maane til hode, ki pa sem ju zaradi že nakazanega razočaranja povsem izpustil. A na podlagi stare všečnosti sem nekako ponovno našel stik z Djevel, za kar pa mi tokrat sploh ni žal. Čeprav band ni kaj dosti spremenil svojega načina delovanja, mu je uspelo s Tanker som rir natten ustvariti pet epsko dolgih viž, ki vzdržujejo mojo pozornost celo slabo uro minutaže.

Še preden sem si z Googlovim prevajalnikom pomagal pri prevodu albumovega naslova (Misli, ki potujejo ponoči), se je po večkratnem poslušanju v meni izoblikovala ideja, da je treba poslušati album ponoči in v gozdu. Album se začne s komadom Englene som falt ned i min seng, skal jeg sette fri med brukne vinger og torneglorier (slov. Angele, ki so padli v mojo posteljo, bom osvobodil z zlomljenimi krili in trnjem), ki po krajšem intru preklopi v repetativen, hiter in nalezljiv black metal, ki se ohranja do naslovnega komada, ki je ironično osnovan povsem drugače, saj gre za instrumentalni komad z akustično kitaro. A preden pridemo do tega komada, ki stvari konkretno umiri, imam zmeraj znova občutek, kot da jaham valove divje gorske reke, katere brzice poskrbijo za všečno adrenalinsko potovanje. Z naslovnim komadom pa začnejo moči pojenjati, tokovi navzdol postajajo močnejši, zaradi česar postaja vzdušje moreče, začne vlačiti pod vodo in dušiti. K sreči se razmere do konca albuma umirijo do te mere, da nas voda sredi noči izpljune, vrže na brežino in nam pusti, da jo ob drugi priliki ponovno zajahamo.

Kdor se je že kdaj vozil po vodi, pozna ta občutek, kot ga pozna tudi vsak, ki je že kdaj konzumiral repetitivni norveški black metal. A če je nekaj dobro, je pač dobro, zaradi česar si človek tega pač želi še več. In tako je tokrat tudi z menoj in najnovejšim albumom iz hiše Djevel.