Inferno Metal Festival 2023, 1. dan

Na Inferno Metal Festivalu 2023 so 1. dan nastopili:
 
Rockefeller:
16.30 Nekromantheon
18.00 Djevel
19.30 Dark Funeral
21.15 Cannibal Corpse
23.30 Emperor
 
John Dee:
17.15 Blood Red Throne
18.45 Mutilated Tyrant
20.30 Nervosa
22.30 Mork

Nekromantheon na Inferno Metal Festivalu 2023
Pa se je končno le začelo tudi uradno. Po Warm Upu dan prej, ki se je začel v bolj večernem vzdušju kluba Salt, se je tokrat množica ljubiteljev kovinskih zvokov že nekaj pred četrto uro popoldne podala proti vhodu v dvorano Rockefeller. Kljub dokaj zgodnjemu prihodu naju je pričakala že prav lepo zavita kača obiskovalcev, ki so čakali na vstop v dvorano. Nekako v skladu s »severnjaškimi« standardi je tudi to potekalo hitro in brez večjih zapletov, tako da se je festival z vstopom v dvorano kaj kmalu lahko tudi začel. Čast otvoritve je pripadala norveškim thrasherjem Nekromantheon. Organizatorji za uvod v festivalsko dogajanje boljše ne bi mogli izbrati. Band, ki je na sceni že od leta 2005, je že takoj pokazal, zakaj je tako, in s hitrim ter udarnim thrashem podžgal publiko, ki je začetno zaspanost takoj zamenjala z odobravajočim čupiranjem ter norenjem pod odrom. Nepoznavalsko-opazovalsko sem se držal bolj v ozadju in vsrkaval dvorano ob hitrih riffih Nekromantheon, ki so se s thrashem stare šole v maniri velikih sprehodili skozi vse tri izdaje in ob koncu publiko razvneli do te mere, da se je že zgodaj začelo tudi moshanje. Band, ki bo zagotovo romal na domačo playlisto. Uvod je torej več kot uspel, Nekromantheon pa so tudi mene podžgali s pravšnjo dozo energije. (Žiga)  

Blood Red Throne na Inferno Metal Festivalu 2023
Blood Red Throne so teden pred začetkom festivala vskočili namesto Ukrajincev 1914, ki so morali odpovedati udeležbo oziroma kar celotno načrtovano evropsko turnejo. Zamenjava sicer ni prinesla žanrsko ekvivalentnega nadomestka, kakovostnega pa vsekakor. Če so me lani povsem nepričakovano navdušili Cadaver, so to letos zagotovo naredili Blood Red Throne. Pri tej zasedbi gre za peterico death metalcev s 25 leti izkušenj, ki slonijo na desetih celovečernih izdajah. Jasno je torej, da je začetek festivala tudi z njihovo pomočjo stekel povsem gladko kot »vino«, ki so si ga privoščili posamezni člani banda kar iz kanistra. Sproščen prihod na oder in sproščen ter zabaven odnos do obiskovalcev sta poskrbela za odlično koncertno vzdušje, v okviru katerega je band predstavil v glavnem novejše viže iz diskografije. Kot nepoznavalcu teh mi je s pomočjo anekdote o njegovem nastanku (razbita glava kot posledica padca zaradi prekomernega konzumiranja alkohola) v spominu ostal komad We All Bleed (Imperial Congregation), Homicidal Ecstasy (Union of Flesh and Machine) me je navdušil sam po sebi, s singlom Latrodectus pa je zasedba izkoristila priložnost, da naredi malo reklame za naslednji album, ki ga lahko pričakujemo še letos. Če ste ljubitelj death metala stare šole, vam toplo priporočam Norvežane Blood Red Throne. (Dejan)


Djevel na Inferno Metal Festivalu 2023
Norveška atmosferična black metal zasedba Djevel je bila eden izmed glavnih razlogov za moj ponovni obisk Osla. Ta spada namreč med tiste vrste bandov, ki jih ni možno kar tako ujeti nekje v bližini na kakšnem koncertu. No, vsaj ne v naših koncih. Če se ne motim, se je zasedba nam najbližje ustavila septembra lani na sedmi ediciji avstrijskega underground festivala Celebrare Noctem Fest. Posledično tudi ni težko razumeti, da sem bil nekoliko razočaran, da sem od banda slišal samo pet komadov. Sicer so Djevel znani po dolgih komadih, ki neredko dosegajo tudi 10 minut ali več, pa vendarle nam bi lahko band ponudil še komad več, če ne bi na začetku rahlo zamujal in na koncu »podaril« par minut naslednjemu nastopajočemu. A razen tega, da bi lahko domačini še nekam »stisnili« en komad, pa bandu nimam česa očitati. Pričakovano se je nastop začel s komadom Englene som falt ned i min seng, skal jeg sette fri med brukne vinger og torneglorier s predzadnjega albuma Tanker som rir natten. Dotični komad je bil s svojimi 13 minutami tudi najdaljši, medtem ko je »bilo treba« za njim še mimo Det svartner på likbleik hud z albuma Blant svarte graner, da je končno s tremi zaigranimi prišel na vrsto aktualni plošček Naa skrider natten sort. Zaradi nedavne recenzije sem imel najmočneje v ušesih seveda tega, in čeprav nisem slišal svojega najljubšega, se pravi naslovnega, je trojica s komadi Afgrundsferd, I Daudens Dimme Natt in Kronet av en væpnet haand tudi zadela v polno. V temo oziroma noč, ki tvori rdečo nit zadnjih dveh albumov, odeti člani so z mirnim performansom ustvarili pravo nevihtno vzdušje. (Dejan)


Mutilated Tyrant na Inferno Metal Festivalu 2023
Mutilated Tyrant so black/death metal zasedba iz ZDA, ki je pri potovanju na Norveško očitno naletela na določene težave, zaradi česar je posredovala ameriška ambasada v Oslu. Vesel sem, da se je na koncu vse uredilo in da je zasedba lahko nastopila na Infernu. Obstaja sicer že od leta 2013, pogled na seznam izdaj tudi priča o dokaj spodobnem obsegu diskografije, kar pa zavaja. Zasedba je namreč izdala dosti kratkih ploščkov, kar po drugi strani pomeni, da nam je te tudi bolj ali manj vse predstavila. Mešanica surovega oziroma garažnega zvoka na eni strani, clean delov in nalezljivih melodij je omogočala enostavno sledenje dogajanju na odru. V tej zvezi sta mi v ušesu oziroma spominu najbolj ostali pesmi Under the Cold Dark Moon in The Night's Eternal s polvečerca Ho'dichiih Dóó' Sáji', medtem ko so s komadom The Infernal Legions pokazali, da jim tudi deathmetalska udarnost ni tuja. Američani so bili res prijetno presenečenje. (Dejan)


Dark Funeral na Inferno Metal Festivalu 2023
Kaj naj človek pove o Dark Funeral? So staroste svetovne black metal scene, ki še vedno razdvajajo. Pa morda ne toliko poslušalstva oziroma ljubiteljev black metala kot vsakega posameznika posebej, ki vedno znova pri njih naleti na komad, ki ga v pozitivnem smislu odpihne, nakar se na taistem ploščku zaleti ob številne take, ki se jih da z lahkoto klasificirati kot »balast«. No, morda sem tudi samo jaz tak, a vse skupaj je pomembno ravno toliko, da lažje razumete, zakaj se mi je nastop Švedov pod črto dokaj dopadel, pa čeprav njihovih (novejših) izdelkov skorajda ne konzumiram več. Kajti ko pobere band z vsakega albuma tiste »odpihljive« komade in jih zmeče na en kup, da jih zaigra v živo, potem takšen koncert ne more biti kaj drugega kot »fajn«. Pričakovano je bil glavni poudarek na zadnjih dveh albumih, in sicer na aktualnem We Are the Apocalypse in njegovem predhodniku Where Shadows Forever Reign, prav tako pričakovano smo slišali večno klasiko The Secrets of the Black Arts, sploh nepričakovano pa nam je band ponudil vižo In the Sign of the Horns s ploščka In the Sign... Bandova obrazložitev: letos praznuje 30 let delovanja, medtem ko je svoj prvi nastop v živo imel prav v Oslu, katerega publiki je želel posvetiti komad, ki ga je napisal kot prvega. Lepa gesta. Sicer pa sta se kot največja zmagovalca novega albuma izkazala komada When I’m Gone in Let the Devil In, zaradi česar se v času pisanja teh besed ponovno vrtita v mojem predvajalniku. (Dejan)


Nervosa na Inferno Metal Festivalu 2023
Po blackmetalsko naravnanem razporedu prvega večera so na vrsto ponovno prišle nekoliko drugačne viže. Govora je o nastopu thrash metalk Nervosa. Kdor zasedbe ne pozna, mu že na samem začetku priporočam, da si jo vzame pod drobnogled. Kot že rečeno, gre za thrash metal zasedbo, ki pa v primerjavi z Nekromantheon smernice išče v novejših prijemih tega žanra ter ga občasno tudi več kot prepričljivo pomeša z death metalom. Na tej točki naj še povem, da je zasedbo v zadnjem obdobju doletelo kar nekaj kadrovskih menjav in je bil v tokratni postavi za band to šele drugi nastop. Mogoče lahko iz tega potegnem dejstvo, da so kljub agresivnejšim tonom punce nastop v mojih očeh začele nekoliko medlo in celo neprepričljivo. Seveda se je stvar po nekaj komadih uredila, in kakor hitro se je navidezna trema polegla, se je začela thrash metal norija. Fernanda, ki je po novem tudi vokalistka, in nasploh vse ostale punce, so pokazale, da so super uigrane in vedo, kaj počnejo. Pri izbiri setliste so se sprehodile skozi celotno diskografijo, večino komadov pa posvetile zadnji izdaji Perpetual Chaos iz leta 2021, za nameček pa še odigrale najnovejši single Endless Ambition, ki mene je pozitivno presenetil, publiko pa podžgal do ekscesivnega moshanja. Nervosa so prekleto dober band, ki je vreden vsega spoštovanja, to pot pa so bile punce odlična overtura v death metal poslastico, ki je sledila na velikem odru. (Žiga)


Cannibal Corpse na Inferno Metal Festivalu 2023
Ker sem vedel, da bodo Cannibal Corpse nastopili v Oslu, sem jih izpustil na Dunaju, ki so ga obiskali v družbi Dark Funeral. Upoštevajoč dejstvo, da Kanibali skorajda ne obiščejo več Slovenije, ki je band v prvi dekadi novega tisočletja množično gostila, sem bil še posebej vesel, da bom Američane ponovno videl. Sicer od njih nisem pričakoval česarkoli spektakularnega, novega ali drugačnega, kajti vsi vemo, da so Kanibali takšni, kakršni pač so. Pri njih se pač ve, kaj se bo znašlo na krožniku, pa čeprav postajajo prehodi od enega hoda do drugega z leti vedno počasnejši. Tako kot se to pozna na zgoščenki, se to pozna tudi v živo. Izmenično serviranje hitrega in počasnega komada v duetu je postala stalnica nastopov nekoč najbrutalnejšega death metal banda na svetu. A te okoliščine sploh ne jemljem preveč negativno, kajti tudi počasnejši komadi od Cannibal Corpse so dobri in se jih splača slišati v živo. In če človek k temu še doda dobro razpoloženega Corpsegrinderja, ki s svojimi 52 leti v tekmovanju iz čupanja pomete prav z vsemi oziroma se po tolikih letih še vedno ne utrudi posvetiti komada Fucked With a Knife vsem ženskam v dvorani, potem kot obiskovalec res ne moreš pričakovati več. Razen kakšen komad več. Kako to mislim? Obiskovalci samostojnega headlinerskega nastopa Kanibalov so tokrat slišali tri komade več. Pri tem gre za Unleashing the Bloodthirsty, Devoured by Vermin in A Skull Full of Maggots, ki bi jih z veseljem rad slišal tudi sam. (Dejan)


Mork na Inferno Metal Festivalu 2023
Kljub temu da so v glavni dvorani pustošili Cannibal Corpse in lahko samo potrdim Dejanovo tezo, da koncertov Kanibalov nikoli ni preveč, sem se sam že med njihovim nastopom odpravil nadstropje nižje, saj so se na nastop pripravljali black metalci Mork. Kdor se vsake toliko spotakne ob kakšno mojo recenzijo, bo hitro opazil, da so Mork zasedba, ki je zelo pogosto v mojem predvajalniku. Tako je tudi napoved banda ključno pripomogla k moji odločitvi za pot na daljni sever. Če je bil pred tem tempo ob menjavanju lokacije iz manjšega na večji oder kar prekleto nasičen in še nisem ujel pravega ritma, se je tokrat čakanje na nastop Mork vleklo v celo večnost. Dvorana je bila tudi kljub predpostavki, da so nadstropje višje divjali Kanibali, kar polna in čutila se je napetost med obiskovalci, saj so tudi Mork band, ki je koncertno manj dosegljiv, zaradi česar se je pač treba ob vsaki priložnosti udeležiti njihovega koncerta. Mork je projekt Thomasa Eriksena, ki je veljal za poklon black metalu stare šole, kar pričajo naslovnice kot tudi logo, glasba pa išče svoje smernice točno pri izvoru. A zakaj pravim, da je veljal? Pred dobrim tednom je band izdal že šesti celovečerec Dypet, ki pa je nekaj posebnega. Kaj s tem mislim, vam bom predstavil v recenziji novega ploščka Dypet, ki je še v delu. Vsekakor se je čakanje obrestovalo. Izbor komadov je bil nekoliko bolj posvečen najnovejši izdaji, čeprav so Mork dobro uro dolg nastop lepo opremili s komadi z vseh izdaj. Band je na odru od samega začetka deloval suvereno in teža komadov se je zaznala v vsej svoji veličini, in to znajo le veliki. Ob raznolikosti je manjkala tudi kakšna klasika, ki jo bo treba ujeti na naslednjih koncertih. Sam sem recimo zelo pogrešal Det siste gode i meg s predzadnje plošče Katedralen, iz občinstva pa se je tudi slišala želja po komadih z nove plošče, a za to bo žal treba počakati na naslednji koncert. (Žiga)


Emperor na Inferno Metal Festivalu 2023
Tako, pa sem prišel do glavnega razloga za svoj letošnji obisk Norveške: Emperor. Jih je treba predstaviti? Je treba povedati, da so eni od izumiteljev drugega vala black metala? Je treba povedati, da je vokalist Ihsahn mastermind svoje vrste? Je treba povedati, da spadata plošči In the Nightside Eclipse in Anthems to the Welkin at Dusk med največje mojstrovine svojega časa? Je treba omeniti njuno vrednost in vpliv, ki sta jo imeli na ostale glasbenike? Na številne ljubitelje ekstremnega metala po vsem svetu? No, če je res treba vse to omeniti, potem sem vesel, da sem to že storil. Še bolj vesel pa sem, da sem ti dve mojstrovini končno slišal v živo. Najprej v celoti In the Nightside Eclipse, nato prehod s pomočjo Curse You All Men!, uvodnega komada ploščka IX Equilibrium, nakar še štirje komadi z moje najljubše izdaje iz hiše Emperor – Anthems to the Welkin at Dusk. Da je band tik pred koncem zaigral še In the Wordless Chamber s Prometheus – The Discipline of Fire and Demise, je bolj ali manj nepomembno ob pogledu na celotno setlisto. Kljub bolečinam po vsem telesu, kajti po 15 urah na nogah so se kazali že konkretni znaki utrujenosti, sem z užitkom in sproščeno, večkrat tudi z zaprtimi očmi, spremljal glasbeno-koncertno perfekcijo, ki se mi je vrtela pred očmi. Le s pomočjo luči, ki so v barvi naslovnice predstavljenega albuma obogatile slušno izkušnjo, so Emperor ponudili nepozabno doživetje, za katerega upam, da ne bo ostalo osamljeno. Vprašanje je le, kdaj in kje. (Dejan)