Black metal, industrial metal in avantgardni metal. Od naštete trojice slednja oznaka še najbolje opisuje glasbo, ki jo danes že skorajda 25 let ustvarjajo norveški veljaki Dødheimsgard (če odštejem tradicionalne začetke od ustanovitve zasedbe leta 1994). Pri tem je seveda treba upoštevati tudi ostala žanra, med katerima »black metal« ponuja podlago, iz katere izhaja band, medtem ko je »industrial metal« tako ali drugače prisoten v glasbi Norvežanov. Tako kot recimo jazz, hard rock ali folk metal, žanri, ki jih Dødheimsgard uporabljajo pri gradnji svojih avantgardnih idej in misli.

Black Medium Current je naslednik danes že osem let starega ploščka A Umbra Omega, album številka šest znotraj bandove izredno raznolike diskografije, ki se je začela tradicionalno blackmetalsko in danes črta smernice žanra, po katerih se lahko (ali bi se morali?) zgledovati drugi bandi, ki delujejo pod isto zastavo.

In čeprav marsikdaj dolga časovna distanca med albumi ni ovira za to, da lahko govorimo o logičnem nadaljevanju naslednika v primerjavi s predhodnikom, tokrat te povezave ne slišim. Oziroma jo v smislu pristopa k avantgardnosti ali pisanja dolgih in kompleksnih avantgardnih komadov, medtem ko je blackmetalsko folkish pridih recenziranega albuma tisti moment, zaradi katerega v mojih ušesih obstajajo močnejše vzporednice s ploščkom Mørkere od Dold Vorde Ens Navn. Tudi v tem bandu deluje Vicotnik, ki kot zadnji preostali ustanovni član Dødheimsgard seveda najmočneje vpliva na glasbo.

Po mojem bi torej bilo zgrešeno izpustiti navezo med Dødheimsgard in Dold Vorde Ens Navn, čeprav glasba slednjih deluje bolj kompaktno oziroma manj razvlečeno. Plošček Black Medium Current ponuja namreč v povprečju slabih osem oziroma že skoraj devet minut dolge komade, če iz izračuna izvzamem intermezzo in outro. Konkreten zalogaj glasbe torej, ki od poslušalca zahteva konkretno dozo potrpljenja, časa in truda za razumevanje. Kajti popotovanje po Črnem srednjem toku je vse kaj drugega kot monotono osredotočeno na en tempo, temveč ponuja vse fasete od blackmetalskega »up tempa« do jazzy, folk ali spacy »low tempa« ter s tem omogoča reference z albumi iz bandove diskografije, kot so Monumental Possession (začetka komadov Et smelter ali Tankespinnerens smerte), 666 International ali Supervillain Outcast (oba albuma prisotna v komadu Interstellar Nexus). In lahko si mislite, da govorijo preskoki med temi različnimi usmeritvami avantgardnosti v prid, saj so zelo ekstremni ali odrezavi.

Celostno gledano še najbolj tradicionalno ali najbolj tekoče izpade komad It Does Not Follow, ki se začne groovy rokersko, taisti ritem pa se potem do konca izmenjuje z blackmetalskim žaganjem. Čista uživancija in moj najljubši komad albuma.

S klavirskim intermezzom Voyager ponudi band manj kot dvominutni oddih, preden nadaljuje v podobnem, a pod črto nekoliko bolj umirjenem slogu. Sicer je komad Halow moj drugi najljubši na albumu in tako drugi vrhunec tega, po drugi strani pa mi »druga polovica« albuma vseeno deluje nekoliko manj energična in počasnejša, zaradi česar tudi moje zanimanje oziroma pozornost proti koncu albuma upadata.

Kako tudi ne, ko pa je album s svojimi 69 minutami vse kaj drugega kot kratek. A kljub vsemu ne morem trditi, da se album nevzdržno vleče, kajti ta ponuja kljub številnim nefluidnim preskokom in avantgardnim trenutkom tudi mnogo »lepih« melodij, ki so dovolj neposredne, da ne potrebujejo dosti truda za razumevanje. In ta bipolarnost bo po mojem kriva za to, da bo Black Medium Current postal nesmrten.