Romunska atmosferična folk/black metal zasedba Dordeduh je načeloma dovolj poznana, da ne bi potrebovala posebne predstavitve. A ker je od bandovega prvega in edinega dolgometgražnega albuma minilo že skoraj 10 let, je vseeno dobro, da na kratko osvežimo spomin o tem, kdo so Dordeduh. Njihova zgodba se na kratko piše nekako takole: Nekoč je obstajala trojica glasbenikov, ki je pod imenom Negură Bunget ustvarjala prav poseben black metal. Po več kot desetletju ustvarjanja in koncertiranja je v zasedbi začelo škripati, zato se je trojica odločila, da preneha delovati. Medtem ko je Negru požrl besedo in »ukradel« ime, sta se Hupogrammos in Sol Faur držala dogovora in začela ustvarjati na novo, pod imenom Dordeduh.

Dordeduh že od vsega začetka predstavljajo drugačen black metal, in sicer black metal, ki je močno prepleten s progresijo, atmosferiko in vzhodnoevropskim neofolkom. Takšen je bil prvenec Dar De Duh, njegov letošnji naslednik Har pa se z omenjeno mešanico še močneje oddaljuje od klasičnega black metala. Tako kot Negură Bunget so tudi Dordeduh poznani po uporabi številnih in zelo različnih folklornih instrumentov oziroma tolkal, na katerih gradijo atmosfero v svoji glasbi. Tej ob bok so na Har postavljene klaviature, ki zvenijo mestoma futuristično avantgardno, rockersko v slogu 70. ali celo nalezljivo popish.

V drugem delu albuma je zelo velikokrat tako, da je razvoj posameznega komada prepuščen samo tolkalom, ksilofonu, klaviaturam, akustični kitari in tihemu šepetu ali nežnemu vokalu, kar je v nasprotju z začetnima dvema ali tremi komadi, ki do določene mere spominjajo na stare kreacije omenjenih dveh članov. Namesto metalske energije je poslušalec deležen progresivnega rocka in raznolike atmosferičnosti, ki nista najbolj primerna za poslušanje med vožnjo z avtom, medtem ko sploh nista napačna kot glasbeno ozadje za različna mentalna opravila; med drugim za poglobljena transcedentalna razmišljanja.