We were born for one thing,
tame the greaters fear of all.
We were born for one thing,
born to face the greatest fear of all.

Gojira, ali bolje rečeno odbiti band bratov Duplantier, je konec preteklega meseca izdal sedmi studijski album. Fortitude je plošček, ki je veljal za enega izmed najbolj pričakovanih letos, če samo malo pogledamo njegov položaj na glasbenih lestvicah, pa je stvar kar hitro zelo jasna. Na treh izmed ameriških Billboard lestvic namreč že nekaj časa zaseda prvo mesto, na lestvici top 200 pa je na zavidajočem 12. Tudi na veliki večini bolj znanih evropskih glasbenih lestvic zaseda mesto med prvimi petimi imeni. Plošček so prav zato mnogi označili za Gojirin preboj v »mainstream« vode oziroma le še dodatno stopničko višje proti nazivu ene izmed trenutno najbolj poslušanih metal zasedb. Progresivni death/groove metalci so precej znani po tehničnih bobnih, zanimivih kitarah in popolnemu nasprotju, se pravi potovanju v bolj atmosferične, stoner vode. Če pomislim na meni ljubše izdaje, je bil From Mars to Sirius vsekakor bolj tehnično deathmetalski, medtem ko je imel L´efaunt Sauvage veliko več groova, djenta, lomljenja ritmov in progresije. Priznam, Magmi niti nisem toliko natančno prisluhnila, vem pa, da gre že samo z vidika tematike albuma (smrt mame) za izdajo, ki so jo mnogi označili kot »Gojira went stoner«. Čeprtav sama glasba sveže izdaje Fortitude za mnoge ne bo sevala nekega izrednega veselja, pa ga je Joe označil kot pozitivno sporočilo svetu. Sicer pa je kot glavni producent albuma podpisan Joe Duplantier, medtem ko je za master poskrbel Ted Jensen, za miks pa Andy Wallace.

In kam bi uvrstili Fortitude? V zlato sredino zasedbe. Ja, fantje niso odkrivali tople vode. Morda je izjema zgolj balada The Trails, sicer pa gre za odlično interpretacijo njihovih najboljših glasbenih značilnosti. Mario je seveda poskrbel za kar nekaj poliritmičnih norosti, sicer pa je njegovo bobnanje bolj usklajeno s kitarskimi riffi. Nekateri pravijo, da album kljub težkim pričakovanjem razočara, spet drugi, da je njihov najboljši izdelek do sedaj. Sama pa menim tako: če ste neredni ali začetni poslušalec Gojire, jih boste s Fortitude spoznali v tolikšni meri, da poslušanje njihovih starih izdaj do potankosti ne bo potrebno. Skozi 11 komadov oziroma slabo uro poslušanja Francozi postrežejo z groovom, progresijo, tehničnostjo, alternativo in stonerjem. Ali bolje rečeno: za (skoraj) vsakega se nekaj najde.

Kateri komadi pa izstopajo? Absolutno že prvi – Born For One Thing. Tehnično deathmetalski strel, z globokimi kitarskimi riffi, umirjenim refrenom s skoraj clean vokalom in enostavnimi prehodi, kjer so že omenjeno bobni veliko manj »nametani«. Does it djent? Ja, seveda, brez vsaj enega poliritmičnega dela ne moremo, a v tem komadu gre vse tako tekoče, da ne seka ven. Amazonia je bil zagotovo komad, ki je pri poslušalcih dvignil veliko prahu, Gojira so namreč ob njegovi predstavitvi odprli kampanjo z zbiranjem sredstev za pomoč plemenom, ki trpijo zaradi redčenja Amazonskega gozda. Sama pesem je zelo polna, nasičena in gre zelo enostavno v uho. Tokrat so v ospredju kitare in vokal, bobni so skoraj zadušeni, le tu in tam slišimo činelo ali dve. Clean vokal je vsekakor nekaj, česa pri njih nismo vajeni, ta pa se pojavi tudi v klasiki Another World. Če ne veš, da poslušaš Gojiro, ob tem komadu vsekakor to veš. Če bi izbirala, bi vsekakor zasedel zelo visoko mesto med najljubšimi naslovi. Čeprav je nekako depresiven, refren v nas dviguje željo po petju, celoten komad pa je res izjemno, izjemno speven in lahko poslušljiv. Vsekakor eden izmed tistih, zaradi katerih so jih označili za »mainstream« band, ki bo vplival na razvoj novodobnega metala. Če na hitro omenim Hold On, je ta v uvodu zelo alternativno rockersko stonerski, kasneje se sicer razvije, a pri meni ni pustil nekega pečata. Vsekakor spada v stonerski koš, ki pa ni ravno ljub mojemu srcu. Najdaljša pesnitev albuma New Found prav tako pada v neko povprečje, ki je kakovostno, a hitro mine. Naslovni Fortitude je zelo zanimiv dveminutni instrumentalni uvod v ponovno enega boljših singlov ploščka, in sicer The Chant. Skorajda balada z zanimivimi melodijami in brez nepotrebne nasičenosti. V ospredju so bas, kitare in vokal, bobni povsem minimalistični. Ko zasedba, ki je sicer za mnoge težek zalogaj, naredi nekaj tako enostavnega, je jasna njena veličina. Res odličen komad! Ali poznate občutek, ko Mario naredi tako poliritmične bobne, da vas zaboli glava? Into the Storm vam ponudi prav to. Vsi, ki bi si želeli preučiti sam bobnarski del – klik tukaj. To moraš enostavno poslušati večkrat, saj je osredotočenje na samo en instrument izjemno težko. Lomljenje ritmov na nivoju »ultra advanced«, »0101010 all the way« in odličen speven refren. Ponovno eden izmed presežkov Fortitude, ki ga boste poslušali večkrat in se bo vsekakor zapisal med klasike. Morda gre celo za bolj moderen pristop k progresivnemu death metalu, za kar boste verjetno okrivili prav veliko količino clean vokala, a vsekakor vredno poslušanja.

Za konec naj omenim še balado The Trails, s katero se Gojira ponovno vrnejo v alternativne rock/stoner vode. Zasanjan clean vokal, zelo enostavni ponavljajoči riffi, šepet … Za mnoge svetla luč sicer nekako generičnega ploščka, kar je morda celo res, le da po mojem mnenju »generičnost« pri Gojiri ni prav nič slabega, saj fantje vedno poskrbijo za takšno natančnost, profesionalnost in kakovost, da enostavno ne moremo reči, da smo neko stvar že slišali oziroma da je neka glasba že bila izpeta. Ja, vsekakor gre za eno izmed najboljših izdaj leta.